Predstavitev prevoda uspešnice Draga Jančarja

Roman To noč sem jo videl uspešnega Draga Jančarja je izšel v Sloveniji leta 2010. Nekako so se v zadnjih časih v Sloveniji pojavila besedila o medsebojnih razmerah v obdobju okupacije med drugo svetovno vojno, morda najbolj izrazit v tem smislu je roman Češnje bele in rdeče avtorice Tanje Tume.

To noč sem jo videl je Jančarju prinesel tretjega kresnika, Delovo nagrado za najboljši slovenski roman leta. Predtem je že bil nagrajen za Zvenenje v glavi (kasneje tudi film z nepozabnim Šugmanom v glavni vlogi) ter za roman Katarina, pav in jezuit. Leta 2018 je za In ljubezen tudi še četrtič prejel to priznanje, kar je edini primer v zgodovini teh nagrad.

Roman To noč sem jo videl je poleg kresnika leta 2011 prejel leta 2014 v Franciji nagrado za najboljšo tujo knjigo, nagrado Soroptimist in bil nomiran za nagrado Femina, leta 2015 pa je bil nominiran na Poljskem za nagrado Angelus.

Delno gre za resnično zgodbo zakoncev Hribar, lastnikov Gradu Strmol, ki je sedaj odprt za obiskovalce. V romanu pripovedujejo o glavni junakinji, Veroniki Zarnik, njen ljubimec,  njena ostarela mati, nemški zdravnik, družinska gospodinja in partizan, povzročitelj tragedije, ki zaključi zgodbo. (Mimogrede, Gradu Strmol so v specializirani turistični reviji Travel & Hospitality iz Londona podelili prestižno nagrado Unique Castle of the Year 2018 ‘Edinstveni grad leta 2018’).

A zakaj bi pisali o tej knjigi devet let po izidu, in to v Argentini? Ker bo predstavljen prevod v kastiljščino, izdan ravno tu, v prisotnosti avtorja ter prevajalke Florencie Ferre.

Kdor bi želel več informacij, so le-te na voljo na spletu, na primer na strani Wikipedia, zato bomo raje vprašali prevajalko o njenih vtisih o tem delu in njegovem prevajanju.

.

.

RF: Florencia, kako si prišla do knjige in se odločila za prevod?

FF: Knjigo sem prebrala že pred leti, ko sem hodila na lektorat slovenskega jezika pri Mojci Jesenovec, ki nam je ponudila roman v branje. In seveda me je zelo zanimal. Takrat se še nisem odločila, pravzaprav nisem bila sposobna, da bi se lotila prevajanja slovenske književnosti, čeprav sem že takrat prevedla par besedil.

Ampak pozneje, pred dvema letoma, sta se zgodili dve navidez naključni srečanji. Najprej sem se pogovarjala z veleposlanico Jadranko Šturm Kocjan, kako lepo bi bilo, da bi prevedli in objavili v Argentini roman Draga Jančarja. Ona je bila za To noč sem jo videl, jaz pa sem takrat ravnokar prebrala In ljubezen tudi in sem bila navdušena nad kompleksnim načinom, s katerim predstavlja like, ki naj bi slepo izbrali politično stran in tako svojo usodo. Po drugi strani sem brez vsakega načrta srečala Draga Jančarja v Ljubljani. In sem se mu predstavila kar tako, rekla, da bi mi bilo všeč prevesti njegovo delo.

In tako smo na koncu prepričali odličnega založnika Omarja Tavallo, da bi nekaj objavil, in je To noč sem jo videl pretehtala pri izbiri.

Moram povedati, da brez veleposlanice, ki jo vsi dobro poznamo ter cenimo kot delavno in bistro in še bi lahko naštevali, te knjige ne bi imeli zdaj na voljo.

RF: In kaj te je najbolj pritegnilo pri tem delu?

FF: Perspektive likov. Vsak lik ima svoje stališče in svoj svojevrsten poraz. Vsi s(m)o poraženi v vojni, po vojni. Vsi izgubijo moč, družino, vsakdanje življenje, družbeni položaj, da ne govorimo o tistih, ki so pobiti, ki izgubijo življenje.

RF: Kot Neslovenki ti je položaj v času druge vojne v Sloveniji bil tuj oz. težak za razumevanje po branju tega romana?

FF: Včasih je tujstvo prednost. Književnost je način razumevanja, pot spoznanja. Druga svetovna vojna je vseprisotna v slovenski književnosti, tudi če vojna ni utemeljena v romanu. Ni edina vojna, ki se je zgodila, seveda, je pa po mojem mnenju ta najbolj travmatična. Če upoštevamo na primer Štegrov roman Odpusti, predvsem ironičen, humoren, občasno tudi šaljiv in prav zato zelo grenek, je ta roman močno zaznamovan z vojno. Zgodbe Tratnikove v zbirki Noben glas tudi vsebujejo podatke, namige na vojno. In seveda roman Biljard v Dobrayu odličnega pisatelja Dušana Šarotarja utemelji, pravzaprav razkrije deportacijo judov v Prekmurju.

RF: Veliko prevajaš, ne samo za Argentino, ampak tudi za Mehiko. Trenutno je en prevod v tiskarni, in sicer prav omenjeni Biljard v Dobrayu, v načrtu imaš pa še enega, a še ne bomo razodeli, katerega. Kako se ti je zdela knjiga, recimo glede strukture, niza poglavij, povezanosti med njimi, samih orisov junakov?

FF: Ja, kot rečeno, prvoosebno pripovedovanje petih likov postopoma razkrije dogodek, medtem ko se opis vsakega lika zgradi preko sloga pripovedovanja. Torej vsak lik govori iz posebnega zornega kota o skupni zgodbi, o zgodovini, o sebi in je tudi uprizoritev različnih družbenih položajev. Ključni stavek “Nihče ne ceni ljudi, ki so hoteli samo živeti” je hkrati razumevanje in tožba. Večina ljudi se je obnašala brez premisleka, kar je tudi razumljivo. Večina ljudi si želi živeti v miru, simbolično in dobesedno, miru pa ni. In to je lahko nauk tudi danes, miru pa ni, ne smemo se obnašati brez premisleka o posledicah.

RF: Bi se lotila prevoda še kakega Jančarjevega romana? Katerega?

FF: Seveda bi, a objavljen prevod je delo več ljudi, več odločitev. Spodbuda je nujna, a ni dovolj. Prevajalke smo ponavadi začetek, vztrajamo, smo tečne, včasih nas ne prenesejo, ker vejo, da hodimo proseče od vrat do vrat in še in še do trenutka, ko se načrt uresniči.

Rok Fink