Primi ta krancel zlat od rož
Rožnovenska pesnitev iz Kalobškega rokopisa, okr. 1643
Maj je Marijin mesec. Kako živa ter raznolika je bila pred malone 400 leti marijanska pobožnost med Slovenci, nam nazorno izpričuje Kalobški rokopis, ena od malo znanih prič bogate slovenske baročne književnosti iz srede 17. stoletja. Nastal je v letih 1640–1651, ime pa nosi po vasi Kalobje v Celjskem, točneje Posavskem hribovju, kjer ga je ohranil župnik, baročno-razsvetljenski pisec Mihael Zagajšek in ga poklonil Slomšku.
Zaradi raznih okoliščin, tudi 30-letne vojne, je bilo ob nastanku tega rokopisa skoraj nemogoče izdati tiskano slovensko knjigo. Pač pa je nastalo veliko slovenskih besedil, ki so se širila le v rokopisih, kakor v srednjem veku. Zato je napačno, ko šest desetletij med škofom Hrenom in Schönlebnom imenujejo doba »književnega zastoja«. Kalobški rokopis nam kaže, da se je sredi 17. stoletja nadaljevala ne le tradicija prepisovanja lepih slovenskih srednjeveških pesmi, marveč je tedaj nastalo tudi precej novih, izvirnih pesmi. Med njimi izstopajo nekatere, napisane ob češčenju Marije.
Neznani pisec Kalobškega rokopisa je napisal obsežno, kar 50 kitic dolgo pesnitev Rosarium Beatae Mariae Virginis De Vita et Passione Christi. Že naslov pove, da gre za rožnovensko pesnitev, pa tudi, da je bil rožni venec od nekdaj najtesneje povezan s premišljevanjem Jezusovega pasijona. Pesnitev je sestavljena iz petih delov po 10 kitic, kar ustreza znani strukturi rožnega venca; ne ustreza pa ji vsebina pesnitve, ki je razporejena drugače: vesele skrivnosti se izmenjujejo s »svetlimi«, žalostnim sledijo nekatere od častitljivih in druge. Rožni venec je namreč nastal kot ljudska molitev, ni bil uveden kanonično s strani Cerkve, zato je v srednjem veku obstajala množica različnih marijanskih molitvenih oblik. Današnjo obliko so od konca 15. stoletja dalje intenzivno razširjali dominikanci z rožnovenskimi bratovščinami. Knjiga Matije Kastelca Bratovske bukvice sv. roženkranca je leta 1678 sedanjo obliko učvrstila in razširila med Slovenci, prej pa so med ljudstvom živele še druge. Kalobški rokopis nakazuje nekaj te raznolikosti, katere pravi pomen je le to, da so med ljudmi obstajali globoki in iskreni, zato pa človeško raznoliki vzgibi k češčenju Marije in s tem raznolike oblike zatekanja k njeni pomoči. Nekaj kitic, ki so jih peli ob molitvah Zdravamarije, naj nakaže to zaupljivo, kar ljubkovalno bližino: primi – sprejmi, Marija, ta venec iz rož, spleten iz zlatih molitev:
Primi ta krancel zlat od rož,
Sveta Mati Marija,
Kar je Jezus strpel, to boš
V milim srcu spolnila.
Dečla brez madeža vsiga
Ti si čudnu [čudežno] spočela,
Kadar si sla nebeskiga
Slušala nuj verjela.
Jezusa noseča hitiš
Svojo teto obiskati,
V maternim telesi sturiš
Sant Janža poskakati.
Prisrčna baročna zaupljivost in domačnost veselega dela se nato prevesi v boleč zven pasijonskih kitic in slovesen ton resnic o Jezusovem zasluženju.
Vse čistu je dopolnenu,
Kar Svetu pismu pravi:
Jezus na križu svetimu
Ta stari dolg odstavi.
Oču v njega svete roke
Dušico je poročil.
Umrjé, sveto glavo nagne,
Ta prt je v Templi počil.
Vrhu nebes se pozdignil
K Očetu na desnico,
Njega milost nam priklonil,
Pride sodit pravico.
Raznolike so bile oblike Marijinega češčenja med Slovenci; raznolike so bile težave, stiske in bolečine, iz katerih se je molitev dvigala; eno pa je bilo vselej enako in skupno: zaupljiva prošnja k Mariji, da bi sprejela naše molitve in za nas posredovala – primi ta krancel zlat od rož …
Matija Ogrin
