Leta 1630 se je na mali kmetiji ob reki Luján zgodil nepričakovan dogodek, ki je prvo pretresel vse navzoče in domačine in dokončno označil krščansko-katoliško usodo cele Argentine.

Diego Caro de Trigueros (1559-1623) je bil lastnik velike kmetije. Deloval je kot uradnik, tožilec, “procurador del Cabildo” in župan.

Po njegovi smrti je šestino kmetije podedoval sin Diego Rosendo Oramas de Trigueros (1620-1680), star komaj deset let. Zemljišče se v sedanjosti nahaja v Villa Rosa, Zelaya, 9 kilometrov stran od mesta Pilar.

Ker je v tistem času v Španiji in na Portugalskem vladal kralj Filip IV. ( 1621- 1640) imenovan tudi El Grande in Rey Planeta, je med obema velesilama vladal mir, kar je pripomoglo in pospešilo trgovsto.

V kraju Sumampa -takrat provinca Córdoba del Tucumán, sedaj provinca Santiago del Estero-  je živel portugalski bogataš, trgovec in tudi tihotapec, Antonio Faria de Sáa, lastnik številnih zemljišč, ki se je ukvarjal z vzrejo goveda in konj. Pisno je naročil brazilskemu kiparju, naj mu v določenem času izdela kip podobe Virgen de la Inmaculada Concepción (Marija Brezmadežna), ker bo takrat njegov družbenik v Braziliji.

V tistem času je portugalski trgovec, mornar in kapétan André João deloval v Braziliji, Urugvaju in Buenos Airesu. Znano je bilo, da se je ukvarjal s tihotapstvom  in s prodajo zasužnjenih Afričanov.

Antonio Faria de Sáa, kapétan André João in kapétan Bernabé Gonzáles Filiano so ustanovili trgovsko družbo, ki je bila zelo uspešna.

Nekaj mesecev pozneje je ladja San Andrés priplula v pristanišče mesta Nuestra Señora del Buen Ayre. Pripeljala je robo iz Brazilije, med drugimi tudi dva lesena zaboja. Vsak zaboj je imel kip iz pečene gline, terakote, 38 cm. dolžine. V prvem zaboju je bil kip Svete Marije Brezmadežne (Purísima Inmaculada Concepción de María Santísima), v drugem pa kip Svete Jezusove Mati (María Madre de Jesús).

Zgodovinarji domnevajo, da je brazilski kipar poslal dva kipa, da bi v primeru nezgode zaradi tako dolgega potovanja, vsaj eden od obeh varno prispel v Sumampo.

Med potniki je bil tudi črni suženj, ki so ga imenovali Negro Manuel. Mladega Manuela so zgrabili v Senegalu (Afrika), kjer se je rodil, in odpeljali z Zelenortskih otokov (Archipiélago de Cabo Verde) – v tistem času portugalska naselbina v Afriki-, v pristanišče Pernambuco v Braziliji.  Otoki so v 16. stoletju postali središče portugalske trgovine z afriškimi sužnji, ki so jih prek Atlantika vozili v Ameriko. Kapétan André je kupil mladega Manuela v Pernambucu, Braziliji. Manuel je sprejel zakrament sv. krsta in sv. obhajila nekaj mesecev pred koncem leta 1630. Bil je poslušen, nedolžen, dobrega srca in je z veseljem sprejel vse, kar je bilo povezanega z evangelizacijo.

Manuel in drugi pomočniki so nakladali blaginjo z ladje na velike vozove, ki so jih vlekli voli. Lesena zaboja je Manuel osebno in posebno varoval.

Pri carini, na pristanišču, je André imel nekaj neprijetnosti zaradi tihotapljenja, kar je v tistem času bilo zelo pogosto. Njegov prijatelj, kapétan Bernabé Gonzáles Filiano (1585-1645), ki je imel več posesti, je nastopil pred carino kot garant in rešil njegov dolg. V zahvalo mu je portugalski mornar André João izročil svojega sužnja Manuela. Bernabé Gonzáles Filiano se je hitro odločil in poslal Manuela na varno kmetijo, čigar lastnik je bil Diego Rosendo Oramas de Trigueros, njegov pastorek.

(Komisija, ki zbira podatke sužnja Manuela za škofijski postopek beatifikacije je našla v Državnem Arhivu potrdilo tiste kupčije – op. LK).

Kapétan André se je s svojimi spremljevalci in vozovi napotil proti severu v Sumampo. Vozili so po poti Camino real (sedaj avtocesta 9), ki je vodila mimo Diegove kmetije. (Ker je bil Diego Rosendo še mladoleten, je oskrbnik kmetije bil Bernabé Gonzáles Filiano.) Tam so dostavili robo, ki jo je Filiano naročil.

Zaradi pogostih indijanskih napadov -malones-, ki so jih v teh krajih trpeli prebivalci, je André odločil, da bodo ostali nekaj dni na kmetiji. Ko bi nevarnost preminila bi pa nadaljevali pot proti Sumampi.

»Zjutraj, ko je bilo vse pripravljeno, da bi nadaljevali pot, se veliki voz, ki so ga vlekli voli, ni premaknil. Presenetljivo so poskušali ugotoviti razloge te neprilike. Nekdo med prisotnimi (domnevajo, da Manuel) je predlagal, naj odstranijo enega od obeh lesenih zabojev z voza in naj ga položijo na tla … brez uspeha, voz se ni premaknil. Ponovno se je oglasila ista oseba in predlagala: “Vzemite ostali  lesen zaboj z voza in položite prvega nazaj na voz.” Sedaj se je voz premaknil brez najmanjše težave. Odprli so zaboj in ugotovili, da želi kip Brezmadežne Marije ostati na tem kraju. «

Bernabé Gonzáles Filiano je določil urejeno in s spoštovanjem lepo okrašeno sobo na kmetiji, kjer so postavili mali oltar z Marijinim kipom.

Ko sta Španija in Portugalska imeli svoje kolonije v Ameriki, je bilo običajno, da so lastniki velikih zemljišč dali zgraditi domačo molilnico, ker so bile večje cerkve zelo oddaljene in so verniki od pet do sedem let čakali na duhovnikov obisk. Leta 1633 so tudi na posestvu družine Rosendo zgradili kapelo, ki je bila odprta za romarje.

Kapela (Capilla  ali Ermita de los Rosendo) ima tradicionalno  slamnato streho, stene so narejene iz opeke (adobe), tla so iz steptane zemlje, beli omet na stenah. Prostorska razsežnost  je 4,5 metrov dolžine in 2,6 metrov širine.

Bernabé Gonzáles Filiano je določil Manuela, da bi skrbel za varstvo kipa sv. Marije. Manuel je to nalogo z veseljem prevzel: skrbel je za oblačila Device Marije, za ohranitev reda in snage v kapeli in vodil molitve. Sam je izdelal svečo, ki je vedno gorela pred kipom sv. Marije, kot znamenje njene prisotnost med njimi.

Romarji so prihajali v kapelo zaradi milosti, ki jih je sv. Marija delila. Preprosti in pobožni romarji so pogosto doživljali čudežno ozdravljenje bolnikov.

Monsinjor Juan Antonio Presas (1912-2005) nam v knjigi  La Virgen de Luján y Sumampa (1974) poroča, da je dokumentacija čudežev v prvih 40 letih zelo redka. Zgodovinarji so prepričani, da je molk lastnikov Rosendove kmetije in sorodnikov v zvezi s čudeži posledica njihovih povezav s tihotapljenjem in strahu pred izdajo.

Mercedarjev redovnik Nolasco de Santa Maria nam v svojem poročilu iz leta 1737 opisuje, kako je naraščalo češčenje Svete Matere Marije v tej pokrajini.

Leta 1638 se je Manuel poročil z Beatriz, sužnjo pri družini Gonzáles Filiano. Poročila sta se v mali kapeli (Ermita de la Concepción del Río Lujan ali Ermita de los Rosendo). Beatriz, zvesta spremljevalka črnca Manuela, je v celoti podpirala prizadevanja za ohranitev izkazovanja časti Devici Mariji z molitvami ali obredi. Umrla je leta 1670.

Ko je Bernabé Gonzáles Filiano leta 1645 umrl, je njegova družina prevzela skrbništvo nad njegovim premoženjem.

Diego Rosendo de Trigueros je bil posvečen v duhovnika leta 1648. Mašniško posvečenje mu je podelil škof Cristobal de la Mancha y Velazco. Novomašnik je nekaj let deloval v buenosaireški katedrali, leta 1661 je pa bil premeščen v župnijo San Juan de Vera de las Siete Corrientes, v provinci Corrientes, Curato de Corrientes, kjer je bil tudi pokopan leta 1680.

Duhovnik Diego je prepustil celotno administracijo družinske posesti svojemu polbratu duhovniku Juanu de Oramas. Kmetija in kapela sta bili popolnoma opustošeni. Samo Negro Manuel, zvesti  skrbnik Device Marije, je ohranjal svetišče kakor je mogel, in se preživljal le od miloščine romarjev. Klical je Marijo Mi Purisima.

Gospa Ana de Matos, poročena s kapétanom Marcosom de Sequeyra in po njem vdova, lastnica velike kmetije ob reki Lujan, je leta 1671 obiskala zapuščeno kapelo (Ermita de los Rosendo) in se zanimala za usodo kipa sv. Matere Božje.

Gospa de Matos je stopila v stik z duhovnikom Juanom de Oramas Filianom, polbratom duhovnika Diega Rosenda Oramas de Trigueros. Hotela ga je prositi ali kupiti kip sv. Brezmadežne Marije. Duhovnik Juan ji je z veseljem ustregel, saj je bil prepričan, da so bili med romarji tudi roparji, ki so kradli govedo na posestvu. V zahvalo mu je gospa de Matos izročila 200 pesos.

Gospa Ana de Matos je osebno odpeljala kip na lastno kmetijo ob reki Luján. Položila ga je v lepo pripravljeno in varno sobo. Bila je zelo srečna, ker je dosegla, da je bil Marijin kip premeščen, da je lahko nudila romarjem prenočišče na kmetiji in da je naročila pripravo prostora za gradnjo kapele.

Naslednje jutro, ko je vstopila v sobo, da bi molila, je z začudenjem in tesnobo odkrila, da kipa Marije ni na oltarju. Po večdnevnem iskanju so ga našli  v Rosendovi kapeli. Ta dogodek ni imel razlage. V tistih časih je bilo nemogoče narediti v eni noči 30 kilometrov. Ponovno so prenesli Marijin kip v določeno sobo in naslednje jutro kipa ni bilo.

Gospa Ana de Matos je obupala. Ni hotela tretjič prenesti Marijinega kipa, ker ji ni bilo jasno, zakaj se to dogaja. Kljub vsemu je nekaj časa pozneje stopila do škofa Cristobala de la Mancha y Velazco in mu vse jasno razložila.

Škof je določil da je to “čudežna zadeva”.

Leta 1674 so delavci končno zgradili malo kapelo blizu njene hiše.
Skupina ljudi je začela s pripravami za procesijo ob prenosu Marijine podobe v Luján. 30 kilometrov dolgo procesijo so načrtovali v dveh etapah. Procesijo je vodil škof buenosaireške katedrale, Cristobal de la Mancha y Velazco.

Red procesije:  Mirijin kip, ki ga je nosil Negro Manuel in guverner okolja Río de la Plata, José Martínez de Salazar ter druge osebnosti. Za njimi je romalo veliko število ljudi, med njimi gospa Ana de Matos. Nekateri romarji so bili bosi. Zaradi varnosti je guverner prosil vojake, da bi spremljali vse navzoče.

Procesija je prispela v Luján 8. decembra, na praznik Brezmadežne Device Marije. Tisti dan in tri zaporedne dneve so v tej kapeli duhovniki slovesno maševali.

Gospa Ana de Matos je prevzela odgovornost  za izdelavo prve Marijine obleke, v beli in svetlomodri barvi, kot je bila navada v Španiji.

Nekaj časa pozneje je Manuel izjavil čudežne pojave pri Mariji.   

Marijina oblačila zbirajo jutranjo roso, kratke bodeče iglice, trnje in luske  rastlin, in to se je večkrat zgodilo.

Negro Manuel je z vso predanostjo izvlekel iz oblačila iglice, trnje in luske rastlin ter jih spravil v leseno škatlico. Z njimi je pripravljal čaj  in ga ponujal hudo bolnim romarjem, ki so čudežno ozdraveli.

Nekoč je v tej pokrajini deloval malón, skupina Indijancev, ki je izropala  kmetije, pobila lastnike in delavce ter pokradla govedo in konje. Ob takih napadih so se vaščani zbrali v kapeli in prosili Marijo, naj jih varuje. Nekaj časa pozneje so izvedeli, da so divji Indijanci preplašeni zbežali iz pokrajine.

Duhovnik Pedro Montalbo je trpel za astmo. Zaradi resnega poslabšanja stanja se je leta 1684 odločil, da bo romal k Mariji v Lujan. Nekaj kilometrov pred prihodom v hišo gospe Ane de Matos, je duhovnik imel strašen napad astme in vsi so resno mislili, da je mrtev. Njegovi spremljevalci so ga pripeljali, kakor jim je bilo mogoče. Manuel je prinesel loj sveče, ki je žarel pred Marijinem kipom in ga razmazal po duhovnikovih prsih. Čudežno se je Montalbo prebudil. Ko je popil čaj, ki ga je Manuel pripravil, je čisto ozdravel. Takrat mu je Manuel povedal, da ga Marija želi za kaplana.

V zahvalo je novi kaplan Pedro Montalbo vodil gradbo nove kapele in jo v enem letu zgradil. Pospeševal je tudi Marijino češčenje. Vsako leto 8. decembra, na praznik Brezmadežne Device Marije, je kaplan Montalbo opravil slovesno sveto mašo in prihajali so romarji  iz Buenos Airesa in drugih provinc.

Od takrat dalje je Luján postal najbolj priljubljeno versko romarsko središče v državi.

Lojze Kočar

(Zgodovinar Federico Suárez, Jesús Binetti, profesor Lujanske Univerze  in sodelavci so leta 2014 odkrili stene starinske kapele, ki jo je kaplan Montalbo zgradil. Ta kraj je oddaljen 50 metrov od sedanje Lujanske bazilike  – op. LK)