Moram priznati, in mislim, da pri tem ne pretiravam, da se malokje na svetu temu dnevu posveča toliko pozornosti kot prav tu v Argentini. To trditev sem lahko preveril v razgovorih z znanci iz drugih držav. Na ta dan že zjutraj v službo kolega prinese “facture”, mobilci kar naprej zvonijo, Whatsapp se sesuje od tolikih sporočil, večer je pa poln raznih srečanj.
Letos je bil 20. julij četrtek. Že na nedeljo prej, torej 16., je Mariana prevzela nalogo, da razpošlje kolektivno vabilo: zberemo se v Slomškovem domu v petek 21 – tako nas ne bo skrbelo, da bi naslednji dan morali zgodaj vstati. Mimogrede je še omenila, da bi bil tudi “prostovoljni” kuhar dobrodošel, in tako je končno Aleks tokrat sprejel izziv in obljubil že dolgo opevano lečino enolončnico (“guiso de lentejas”), ki smo jo že od lanskega leta nestrpno čakali. Nekateri smo se še ponudili za pomoč in enostavno tako je bila stvar organizirana.
V petek smo z delom začeli že zgodaj, okoli 18. Kar šest nas je rezalo: špeh, roast beef, svinjino, rdeče klobase, svinjske klobase, krompir, korenje, čebulo, zelene paprike, rdeče paprike, česenj. Počasi smo vse vnašali v stolitrski lonec, skupaj s stlačenim paradižnikom, posebej pripravljeno juho, rdečim vinom, poprom, papriko, lovorjem in končno, seveda, še lečo. S takimi sestavinami je bilo nemogoče, da končni izdelek ne bi bil izvrsten, zato Aleksa sploh ni skrbelo da ne bi prav ratalo. Tri ure smo tako kuhali, med tem ko so gostje že prihajali. Vsi so prvo vstopili v kuhinjo in pokukali v lonec.
Prav to smo iskali, tiste skupne ure dela, pogovora, smeha. Čakanje sploh ni problem, ko se prijatelji srečajo, z edino izjemo lakote, saj smo morali potrpežljivo počakati, da je Aleks odločil kdaj je leča končno dosegla pravo gostoto. In takrat smo šele smeli posesti k dolgima mizama, ki sta nas že nekaj ur čakali. Miza mladih in miza malo manj mladih. Mladih med 5 in 60 leti.
Ima pa čakanje tudi svoj čar. Obrazi so kar strmeli, ko so vroči krožniki prihajali na mizo. Vonj pa je že dolgo prej osvojil našo obleko. Zmolili smo pred paro krožnikov in poznalo se je, da smo nestrpni. Po kratkem trenutku tišine so žlice zažvenketale in se pogreznile v polne krožnike. Prav kmalu smo bili vsi potni, ušesa in nosovi pa zaliti v rdečico zaradi vroče in pikantne hrane. Nestrpno smo čakali, da se je vsaj malo pohladila predno smo jo okusili. Ali se nam je samo zdelo da peče, pa je vzrok bila močna kombinacija leče in vina. Po argentinski navadi smo seveda tudi zaploskali kuharju, našemu “master chefu” Aleksu.
To je bil vrhunec, leča, kruh in vino. A najpomembejši smo bili nedvomno mi, prijatelji. Hrana se nam je zdela še bolj okusna zato, ker smo se družili, da nadaljujemo naše neskončne pogovore. Stisnjeni ob mizah smo se vrteli okoli naših običajnih debat a z vedno novimi besedami in domislicami. Na vrsti je bila še druga porcija leče in spet kozarec vina, seveda, saj sta v tem drugem krogu prišla tudi na vrsti filozofija in spomini. Že iz otroških let se poznamo in smo si prijatelji, pri mizi ob nas pa so sedeli naši otroci, ki so prav tako prijatelji med seboj, tudi iz otroških let.
Argentinski Slovenci smo posebni tipi. Radi uživamo obe strani, argentinsko in slovensko. Kdor posluša naše razgovore hitro opazi, da je to težko razložiti. Slovenec in Argentinec. Človek, ki je istočasno rezerviran in komunikativen, discipliniran a tudi malce uporniški, zelo zmeren in hkrati sproščen.
Veliko skupnih zgodb imamo, že iz časov, ko so se naši predniki izkrcali iz ladij s kupom zgodb tragedije in upanja kot edino prtljago. Še vedno se te zgodbe vrtijo v naših pogovorih, neizogibni so pa tudi spomini na šolo, na Dom, na tečaj, obletnice, izlete, počitnice, dela, poroke, praznovanja, in še, in še, in še. Nekateri pravijo, da se sploh preveč poznamo. Morda to plaši tiste, ki so malo bolj oddaljeni, a brez dvoma nas pa prav to tako močno združuje. Ni druge razlage za dejstvo, da se po sedemdesetih letih še vedno na neki večer družimo, da kuhamo in klepetamo, kot so to počeli naši dedje.
Hvala vam, prijatelji, imeli smo se krasno! Ah, skoraj pozabim, leča pa je bila izvrstna.
Jože Lenarčič
