Katherina se je rodila v Sloveniji. Tam sta bila kot štipendista Slovenske izseljenske matice njena starša Oskar in Amalia, poleg še starejše sestre Nadie – o njej smo pisali, ko je magistrirala na buenosaireški univerzi z nalogo “Ser esloveno en la Argentina”, sedaj prevedeno in izdano kot knjiga v Sloveniji.
Katherina je psihologinja. Poleg kastiljščine obvlada tudi nemščino in angleščino ter nekaj slovenščine, slednjo vedno bolje in bolje, odkar je več v Sloveniji. Pred enim letom se je pridružila organizaciji Zdravniki brez meja. Srečala sva se še v Ljubljani leta 2017, potem pa je odšla v Jordanijo.
Sedaj, na obisku v Buenos Airesu, sva se pogovarjala:
RF: Kaj si počela od najinega zadnjega srečanja?
KM: Maja 2017, po izmenjavi v okviru Slovensko-nemške gospodarske zbornice na področju profesionalnega izpopolnjevanja (hkrati sem sodelovala tudi z buenosaireškim ministrstvom za šolstvo), sem se prijavila na pripravništvo pri GIZ (DeutscheGesellschaft für Internationale Zusammenarbeit) v Amanu, Jordaniji, za šest mesecev. Po kratkem intervjuju so me sprejeli. Moja velika želja je bila pomagati in se s svojim poklicem odpreti v svet. Tako sem vstopila v mednarodno organizacijo, kar sem si želela že od majhnega, saj sem odraščala v multikulturnem okolju (Argentina, Slovenija, nemška šola …).
RF: In kako si se odločila pridružiti se Zdravnikom brez meja?
KM: Ko sem končala z delom v Jordaniji, sem razmišljala o naslednjem koraku. Že odkar mi je argentinski prijatelj pripovedoval o svojih misijah, sem se želela pridružiti Zdravnikom brez meja (ZBM). ZBM pomeni biti na terenu, biti priča človeški bolečini in trpljenju. Sledeč svojim željam pomoči potrebnim, sem se prijavila za ZBM. Po dolgem postopku sem neki četrtek prejela lepo novico, da sem dobrodošla v organizaciji. Takoj naslednji ponedeljek so mi ponudili prvo delo kot “Mental Health Supervisor” v največjem begunskem taborišču na svetu, Cox´s Bazar v Bangladešu. Dva tedna sem imela časa za priprave in zdravniške preglede, najprej sem odpotovala na sedež organizacije v Barcelono in potem v Bangladeš. Počutila sem se napolnjeno!
RF: Kje točno si bila nastanjena, kaj se je tam dogajalo, kako si prispevala s svojim delom, kakšna je bila dnevna rutina?
KM: V Bangladešu nas je živelo več v isti hiši. Delali smo od sobote do četrtka, ob 6.30 smo se pričeli odpravljati na teren, ob 8.00 pa že začeli z delom. Po vrnitvi je bilo še delo s pripravo za naslednji dan, administrativne zadeve in podobno. Med nami so bili zdravniki, bolničarji, babice, socialni delavci, finančniki … Tri mesece sem tam nadzorovala delo na področju duševnega zdravja. Svetovalci so ponujali psihološko pomoč pribežnikom ljudstva Rohinga, muslimanskim pribežnikom pred vojaškim preganjanjem in umori iz verskih in rasnih razlogov. Pripravljala sem tudi bangladeške svetovalce, ki so učinkovito pomagali tem beguncem. Spominjam se zadnjega dneva tam, slovesa, ko me je ena od prostovoljk pogledala v oči in prosila, naj povem svetu, kaj se tam dogaja. Sedaj imam priložnost to storiti tudi v vašem tedniku.
Potem sem imela dva meseca počitka, nato pa so mi ponudili novo misijo v Palestini kot menedžerka projekta Duševno zdravje v Hebronu, ki obstaja že kakih dvajset let. Tam smo imeli vsak svojo sobo in več svobode, saj je bilo možno iti po mestu, kaj nabaviti, obiskati fitnes … Sedem mesecev sem bila tam, imela veliko zelo dobro pripravljenih podrejenih, a manj stika s pomoči potrebnimi. Vsekakor je bilo zanimivo in odgovorno mesto, saj sem vodila cel projekt, strategije, evalvacije, poročila …
Globoko sled pusti v človeški duši biti neposredno priča taki človeški bedi. A še močnejši je občutek, da si lahko pomagal tem ljudem, ki nimajo ničesar, ne doma, ne zdravstvenih storitev, ničesar. In ti ljudje so sila hvaležni.
R: Tu si sedaj na obisku staršev.
KM: Ja, za en mesec sem prišla. Vedno je šokantno, toliko reči sem videla, tu je pa še vedno skoraj isto, kot je bilo. No, resnici na ljubo je precej slabše. Žalostno je to. Opažam agresivnost in napetost v ljudeh.
RF: Greš še kaj v Slovenijo obiskat sestro, nečaka?
KM: Po veliki noči se vračam v Ljubljano, kjer imam sploh bazo, odkar sem zapustila Argentino. To pomeni, da vsakič, ko sem končala z misijo, sem se vrnila tja. Tam imam sestro, svaka, nečaka, poleg prijateljev in znancev. Moji naslednji koraki še niso jasni. Trenutno je načrt pomagati pri usposabljanju za vključevanje mladih Idrijcev s posebnimi potrebami, saj si želim tudi nekaj svojega dela posvetiti Sloveniji kot tudi deliti svoje izkušnje s tistimi, ki se trudijo zgraditi pravičnejši in bolj vključujoč svet.
RF: Hvala, Katherina! Vse dobro in veliko uspeha pri tvojem delu!
Rok Fink