»Dan upora je v resnici dan komunistične zarote, ki je Slovencem povzročila neizmerne žrtve in novo okupacijo, je dan velike prevare, je dan slovenskega razdora in praznik narodnega žalovanja. Upor in osvoboditev je proti volji upornikov iz leta 1941 prinesel šele 25. junij 1991.« (Anton Drobnič)

Slovenija se vidno obrača nazaj v smer, katero je zapustila ob osamosvojitvi. Čeprav je članica Evropske unije (EU) in Nata, je njena zunanja politika pod taktirko sedanjega ministra v odhajanju Karla Erjavca prorusko usmerjena. Erjavec je potoval v Moskvo v času, ko je EU zaradi mednarodnopravno nedopustne zasedbe Krima in dogodkov v vzhodni Ukrajini razglasila sankcije proti Rusiji. Minister se zavzema celo za prekinitev teh sankcij. Kar nekajkrat je srečal ruskega zunanjega ministra, ne pa tudi ameriškega. Zastrupitev prejšnjega ruskega agenta in njegove hčerke v Angliji s sovjetskim strupom Novičok pa je za njega nedokazana itn. Ruski veleposlanik je zato, nenavadno za diplomata v volilnem času, podprl njegovo politiko. Postavlja se celo vprašanje ali ni kršil konvencijo o diplomatskih odnosih.

Zato ni presenetljivo, da je ameriški veleposlanik v intervjuju v Reporterju (4. 4. 2018) dejal: »Slovenci bi morali dolgoročno presoditi, kaj je njihov interes. So to demokratične vrednote Zahoda, svobodni trg ali so bolj naklonjeni ruskemu modelu družbe.«

Tudi na drugih poljih vse kaže, da so močne sile v Sloveniji, ki se zavzemajo za drugačno (nedemokratično) državo. Simboli komunističnega nasilja se brez vsakega sramu pojavljajo vedno pogosteje na različnih prireditvah, častna straža slovenske vojske je sodelovala na Kočevskem Rogu ob odkritju spomenika enemu največjih zločincev komunističnega režima v Sloveniji. V drugih postkomunističnih državah so komunistični simboli kot tudi nacionalsocialistični, če že ne prepovedani (Litva, Latvija, Moldavija), vsaj povsem nezaželeni. Slovenija je tudi edina prej komunistična država v EU, ki na državni ravni ni obsodila komunizma.

26. aprila ni bila ustanovljena OF, temveč Protiimperialistična fronta

Zgodovinski miti, ki jih je krojila komunistična oblast in zgodovinopisje kot njeno orodje, se še nadalje negujejo. Vsako leto se npr. vrstijo prireditve, ki so dediščina komunističnega režima, kot npr. januarja v Dražgošah. V to kategorijo je potrebno umestiti tudi državni praznik 27.aprila. Od leta 1948 pa do osamosvojitve je bil to (razen v obdobju 1958-1968) dan Osvobodilne fronte (OF), od osamosvojitve naprej pa se praznuje kot dan upora. Oboje ne ustreza zgodovinski resnici. Slovenija ima torej državni praznik brez vsake vsebine. Ta dan leta 1941 ni bilo ne OF in ne upora.

Kdor hoče zgodovinsko in pravno presojati razmere v Sloveniji med drugo svetovno vojno, mora odgovoriti na nekaj temeljnih vprašanj – predvsem o pravnem položaju in resničnem delovanju OF, vrhovne organizacije tako imenovanega »narodnoosvobodilnega boja«. Ob tem moramo ugotoviti, da že začetki OF niso točno dokumentirani – popolnoma v nasprotju z izročilom komunistov. Nekemu srečanju v Vidmarjevi vili 26. aprila (in ne 27.aprila) so naknadno, po vojni, šele dali pravo vsebino. Ker očitno leta 1941 to srečanje ni bilo zelo pomembno, se prisotni niso spomnili niti na točen datum. Ohranjen tudi ni zapisnik ali kak drug originalni dokument, spomine pa so protagonisti pisali po vojni. Vsekakor pa 26. aprila ni bila ustanovljena OF, temveč Protiimperialistična fronta (PIF).

KPS je bila 27. aprila 1941 zaveznica Hitlerjeve Nemčije

Komunistična partija Slovenije (KPS) je bila kot del Komunistične partije Jugoslavije sekcija Kominterne in kot taka zaveznica Hitlerjeve Nemčije. Danes se tudi na zahodu redko sliši, je pa dejstvo, da sta Nemčija in Sovjetska zveza (SZ) bili zaveznici in da sta začeli drugo svetovno vojno na isti strani: Nemčija je napadla Poljsko 1.septembra 1939, SZ pa 17. septembra, napadi na druge države so sledili. Državi sta podpisali 23.avgusta 1939 Hitler-Stalin pakt (tudi Ribbentrop-Molotov pakt po zunanjih ministrih, ki sta ga v imenu Hitlerja in Stalina podpisala) in 28.septembra 1939 še Mejno in prijateljsko pogodbo. Obe sta vsebovali tajni protokol, v katerih sta si državi razdelili sosednja ozemlja.

SZ je Nemčiji celo omogočila pridobivanje surovin, ki so bile potrebne za izgradnjo nemške vojne industrije. Nemčija sama surovin ni imela in je bila zato odvisna od importov. Zaradi angleškega bojkota ni mogla direktno importirati surovin razen iz SZ. Tiste pa, ki jih SZ sama ni imela, je SZ uvažala za Nemčijo iz celega sveta. Šele ko je Nemčija 22. junija 1941 napadla tudi SZ, je SZ pristopila na stran zahodnih zaveznikov. Ta preobrat so potem po zahtevi Moskve naredile tudi vse članice Kominterne.

PIF naperjena proti imperialistom in domači „kapitalistični gospodi“

Prav zaradi direktiv iz Moskve seveda KPS (KPJ) na nemški napad na Jugoslavijo 6.aprila 1941 ni reagirala. PIF ni bila naperjena proti okupatorjem, kar je razvidno že iz imena, temveč proti imperialistom in sicer angleškim, francoskim, ameriškim, pa tudi proti nemškim in italijanskim, kadar so se v očeh komunistov izkazali za take, kar pa okupatorji po logiki komunistov takrat  še niso bili – in proti domači „kapitalistični gospodi“, ki se je „zatekla pod angleško imperialistično okrilje.«  Še na partijski šoli na Rogu je Kardelj leta 1944 razlagal, da je bila vojna med Anglijo in Nemčijo vse do nemškega napada na SZ »imperialistična, torej krivična.

S Hitlerjevim napadom na Sovjetsko zvezo in z zvezo z Anglijo in SZ, se je karakter vojne spremenil. Vojna med Anglijo in Nemčijo je postala pravična.« Za Kardelja fašizem ni bil glavni sovražnik: »Fašizem je samo izraz imperializma. Zato tudi ni glavni strateški sovražnik in je važen izključno le za taktiko proletariata … glavni sovražnik proletariata je ostal imperializem.« (V. Deželak-Barič, Prispevki za novejšo zgodovino, 1995, št. 1. 2, str. 144-146)

Preimenovanje PIF v OF zaradi taktičnih razlogov

Po napadu Nemčije na SZ, ko se je situacija spremenila in je bilo v interesu SZ, da se preusmeri v boj proti okupatorju, se je PIF iz taktičnih razlogov preimenovala v OF, vendar je cilj ostal isti: revolucija in prevzem oblasti. Takrat je napočila priložnost, ki jo je imel v mislih Kardelj oktobra 1940, ko je v Zagrebu napovedal, »da bodo šli komunisti v oborožen odpor proti okupatorju samo, če bodo imeli možnost za revolucijo in če bo v interesu Sovjetske zveze.« (Peta zemaljska konferenca KPJ, Izvori za istoriju SKJ, Beograd 1980, str. 204).

Po vojni so komunisti hoteli zbrisati začetke druge svetovne vojne, torej zavezništvo SZ in komunistov z Nemčijo, pa seveda tudi dejstvo, da vse do nemškega napada na SZ niso organizirali upora proti okupatorju. Nastal je mit, da so komunisti še isti mesec, ko so si okupatorji razdelili Slovenijo, ustanovili OF in s tem začeli organizirati boj proti okupatorju. Seveda pa je povsem jasno, da je bilo jugoslovanskim komunistom prizadevanje za izključno oblast pomembnejše od vsakega boja proti okupatorju.

Udeležba Sokolov v PIF oz. OF pod vprašajem

Boris Kidrič, eden glavnih aktivistov PIF, je v Moskvo leta 1944 pisal, da je ustanovni sestanek sklical centralni komite KPS. Povabljene so bile tiste skupine, s katerimi je KPS pred vojno tesno sodelovala in so bile zastopane v »Združenju prijateljev SZ«. Do sedaj je veljalo kot neizpodbitno dejstvo, da so bile ustanovne skupine PIF in OF poleg KPS še deli krščanskih socialistov, »levi« Sokoli in levi intelektualci.

Kot nazorno razkriva pravkar objavljena monografija Ivana Čuka in Aleksa Lea Vesta Prevarani Sokoli (SCNR, Ljubljana 2017) pa dejstva kažejo drugačno sliko. Študija postavlja prav udeležbo Sokolov pod vprašaj. Zoran Polič in Franjo Lubej, ki naj bi zastopala Sokole v PIF in OF, nista bila več člana Sokola. Bila sta med tistimi, ki so bili izključeni na društvenem disciplinskem sodišču, na tim. Taborskem procesu (1939). Ustanovni član PIF Josip Rus, ki je pozneje postal prvi predsednik Izvršnega odbora OF, pa ni imel prav nobene funkcije ali pooblastila, da nastopa v imenu Sokolov. Uradno so sokolski predstavniki bili staroste ter njihovi namestniki, pa tudi tajniki žup in Jugoslovanske Sokolske zveze. Vse to Rus ni bil. Ivan Čuk in Aleks Leo Vest v svoji študiji natančno analizirata delovanje Sokola med obema vojnama vse do razpustitve po koncu vojne leta 1945. Opisujeta tudi prehod tim. »levih« Sokolov v vrste KPS. S tem pade še en komunistični mit.

Sokolski vojni svet (SVS) in Slovenska legija

V nasprotju s tistimi, ki so se priključili komunistom in ki niso imeli pooblastila da zastopajo Sokole, pa so dejanski legitimni zastopniki vseh petih sokolskih žup (oz. liberalni tabor) maja 1941 ustanovili Sokolski vojni svet (SVS), prvi predsednik katerega je bil Ladislav Bevc. To je bilo torej še mesec dni predno so komunisti začeli upor proti okupatorju. Avgusta pa je bila ustanovljena Sokolska legija, ki je kot Slovenska legija, ki jo je ustanovila stran SLS že konec maja 1941, bila ilegalna paravojaška enota usmerjena v sodelovanje z zahodnimi zavezniki in proti okupatorju.

Iz osvobodilne v državljansko vojno

Na drugi strani je konec junija 1941 nastala OF, ki so jo popolnoma obvladovali komunisti. Neposreden boj z okupatorjem so povezovali z bojem za revolucijo in nov (socialistični) red. Tu torej ni šlo samo za spopad s tujo oblastjo, ampak tudi za nov družbeni red, ki si ga večina ljudi sploh ni želela.

Taka usmeritev je nazadnje iz vojne naredila državljansko vojno. Komunisti so si prilastili odpor. Kot pravi odpor je veljalo le tisto, kar je služilo njihovim ciljem. Tisti, ki so mislili drugače, so bili razglašeni za izdajalce. Proti njim so bila dovoljena vsa sredstva, prav do umora in terorja. Ampak kaj je komunističnim revolucionarjem dajalo pravico, da so nastopali kot edini zakoniti varuhi reda in predstavniki „ljudstva“? Da so to bili, je v slovenskem zgodovinopisju in publicistiki do danes veljalo ko nekakšna dogma. Nihče se je ni smel dotakniti, ne da bi v očeh javnosti postal skoraj izdajalec in (ali) fašist.

Spomnimo se izjave pokojnega prvega slovenskega generalnega tožilca Antona Drobniča, ki je sprožila ostro kritiko: »Dan upora je v resnici dan komunistične zarote, ki je Slovencem povzročila neizmerne žrtve in novo okupacijo, je dan velike prevare, je dan slovenskega razdora in praznik narodnega žalovanja. Upor in osvoboditev je proti volji upornikov iz leta 1941 prinesel šele 25. junij 1991.«

Tamara Griesser Pečar, Časnik.si