Vemo, kako je ljudska pesem doprinesla k ohranjevanju slovenskega jezika skozi stoletja tuje oblasti in da je tudi cerkev pripomogla k temu – saj ni treba preveč razmišljati, samo na Trubarja se spomnimo. A na oblikovanje nacionalnega čuta pa so v veliki meri vplivali pisatelji in pesniki. In to namenoma. Obsežna doktorska naloga Julie Sarachu, o kateri smo v tem tedniku že pisali, govori ravno o tem. Že s samega zgodovinskega in narodnega vidika je pomembno postaviti našo tiskano besedo na mesto, ki si ga zasluži, poleg seveda kakovosti le-te.
Če se ozremo v sedanjost, številni pesniki in pisatelji so nas tu že obiskali; priredilo se je srečanja, branja, predstavite itd. Žal pa je naša udeležba na teh dogodkih žalostno skromna, kadar sploh je.
Na pobudo Maruče Zurc, ki je tudi organizirala dogodek, je na Slovenski Pristavi v Castelarju 23. marca potekal literarni večer s pestrim programom.
Po uvodnih besedah moderatorke dogodka Viktorije Selan je Dani Grbec recitiral “Poeta en Nueva York” ter kratki poeziji “Canción tonta” in “Es verdad” Federica Garcie Lorce. Nato pa je pripovedoval “Krpanov boj z Brdavsom”, odlomek iz Martina Krpana.
Nadica Kopač Grohar je brala poglavje humoreske »Butalski policaj in Cefizelj« Frana Milčinskega, sledila pa je Anka Savelli Gaser, ki je, tudi v hudomušnem vzdušju, prebrala odlomek poglavja »Matija prvič v Ljubljani« šaljive zgodbe »Matajev Matija«, ki jo je napisal Rado Murnik.
Medtem ko je Lučka Jereb Oblak zabavala otroke z branjem otroških pravljic v sosednji sobi Mije Markež, je lektorica Tjaša Lorbek navzoče seznanila z nagrado kresnik za najboljši slovenski roman in podala nekaj besed o novejših slovenskih knjigah.
Na sporedu je bilo tudi reševanje interaktivnega literarnega kviza, ki ga je vodila Tatjana Rožanec.
Na razpolago sta bila čaj in kava, na mizah pa pripravljeno drobno pecivo. Ni odveč omeniti kakovostnega ozvočenja Audiopristave.
Izstopala sta gotovo prvi in zadnja povabljena. Dani Grbec, ki je otvoril večer z recitacijo Lorcove poezije in Krpanovo zmago nad Brdavsom – seveda na pamet in s primernem igralskem patosom – ter Tjaša Lorbek, ki je govorila o kresnikovih nagrajencih in žanrski književnosti, ki prihaja na površje v Sloveniji, v glavnem z izidom kriminalk, med njimi Golob in Širokova. Tudi zgodbe, uokvirjene v času druge svetovne vojne, so prišle bolj na dan; Jančarjeva »To noč sem jo videl« bo v kratkem izšla v argentinskem prevodu Florencie Ferre. En tak primer je tudi Tumova »Češnje bele in rdeče«.
Na mizi so bile razstavljene knjige, večina za ogled, a nekatere tudi kot darilo – če te je katera zanimala, si jo enostavno vzel s sabo, bile so seveda podarjene od prisotnih. Med njimi so se našle nekatere prav zanimive, stare ali celo prve izdaje, na primer »Doberdob« Prežihovega Voranca iz leta 1940 in druge.
Zaželjeno bi bilo, da bi se taki dogodki ponavljali, in da bi se organizirali še morda v drugih slovenskih središčih; tudi da bi bil prisoten vsaj kakšen od naših tukajšnjih piscev, ki jih ni nepomembno število.
Rok Fink
