Sredi lanskega leta smo v našem tedniku lahko prebirali razne članke, ki so opisovali naravne lepote, kulturne značilnosti in zgodovinske posebnosti slovenskih pokrajin. Pot -in branje- sta nas vodila od jadranske obale in severne Primorske do Dolenjske, Štajerske in Prekmuja, od Postojne do Gorenjske in Alp. Brali smo o nam že znanih krajih in navadah in odkrili druge, čisto nove.
Sedaj je pa na južni polobli “počitniška sezona”.
Skozi februar bodo vsak dan naši “vodiči” lanski abiturienti -Rast XLVII- , ki so skozi več mesecev pridno raziskovali o raznih argentinskih objektih. Vse podatke so strnili v članke, ki sestavljajo njihov almanah. V njih opisujejo naravo teh krajev, njih značilnosti in zanimivosti. Pisanje pa je večkrat obogateno z lastno izkušnjo in osebnimi doživetji. Mladim kronistom, najlepša hvala za njihove prispevke!
Na poslovilnem večeru pred obiskom v Slovenijo, so se (takrat še) petošolci spominjali Cankarjevih besed:
“O domovina, ko te je Bog ustvaril, te je blagoslovil z obema rokama in je rekel: »Tod bodo živeli veseli ljudje!« Skopo je meril lepoto, ko jo je trosil po zemlji … Nazadnje mu je ostalo polno prgišče lepote; razsul jo je na vse štiri strani, od štajerskih goric do strme tržaške obale ter od Triglava do Gorjancev …”
Po branju teh člankov -in če imamo srečo, po njih obisku-, bomo gotovo lahko trdili, da je tudi na skrajnem jugu sveta Bog trosil neizmerno lepoto in da živijo tudi tukaj veseli ljudje: Argentinci in mi, potomci onih, ki jih Cankar omenja.
.
Pato – argentinski narodni šport
.
.
Če govorimo o športu, Argentino in Argentince verjetno najprej povežemo z nogometom. Vendar iz Argentine izvira tudi »pato«, ki ga upoštevajo kot nacionalni šport, kljub temu, da nima veliko ljubiteljev. Bil je žrtev velike urbanizacije bližnjih polj, kjer so se odigravale igre in kjer se še vedno goji v amaterskem duhu.
Pato je konjeniški šport, ki so si ga izmislili gavči, ki so živeli v argentinski pampi. Že v XVI. stoletju sta dve moštvi jezdecev tekmovali, da bi si priborili živo raco (pato, v španščini), zato so tudi igro tako poimenovali. Našli so kroniko, v kateri je zapisano, kako so se jezdeci leta 1610 ob priliki praznovanj beatifikacije Ignacija Lojolskega borili na kraju, kjer je v sedanjosti Majski trg.
Športa niso uvedli ne Španci ne prvotni prebivalci, ampak kreoli. Pato je bila najbolj popularna zabava na prostem. Kronike omenjajo ekipe z do 200 udeleženci. Žival, ki so jo uporabljali za igro, je bila včasih zavita v košarici ali v usnjeni vreči z ročaji.
Odsotnost pravil je povzročala, da je bila igra včasih zelo nasilna. Med tekmami se je veliko gavčov ponesrečilo, ko so padali konji ali pa s konjev jezdeci. Dogajalo se je tudi, da so v igri spore med tekmeci poravnali z nožem. Zaradi teh razlogov niso civilni in cerkveni organi odobravali tekmovanj. Leta 1790 je bila igra pato prepovedana.
V tridesetih letih prejšnjega stoletja se je Alberto del Castillo Posse zavzel in opredelil ter uredil sodobno varianto igre. Leta 1938 je bil razveljavljen odlok, ki je prepovedal igro.
Dandanes si v igri nasprotujeta dve ekipi. Vsako sestavljajo štirje jezdeci, ki štejejo od 1 do 4. Igra se šestkrat po osem minut, vmes se pet minut počiva. »Pato« ni več žival, ampak usnjena žoga s šestimi ročaji. Igrišče je lahko dolgo 180 do 220 metrov in široko 80 do 90 metrov. Na vsakem koncu igrišča stoji obroč z mrežo, s premerom enega metra, kamor morajo igralci ciljati žogo.
.
.
Pred začetkom igre se igralci obeh moštev uvrstijo na igrišču drug drugemu nasproti in vsak izmed njih izmenoma poskuša z veliko hitrostjo pobrati žogo s tal. Moštvo, ki to največkrat doseže, si pridobi pravico, da izbere obroč in začne igro na sredini igrišča.
Ko žoga pade na tla, jo lahko prevzame samo tisti igralec, ki je glede na položaj na igrišču in glede na položaj od žoge upravičen do nje. To dejanje se imenuje »levantada«.
Eno od temeljnih pravil igre je, da mora igralec, ki ima žogo, to ponuditi nasprotniku, ki je blizu in jo lahko vzame. To pomeni, da jo vzame v desno roko in jo stegne, da jo lahko nasprotnik doseže. To dejanje se imenuje »cinchada«. Vsa podajanja je potrebno opraviti z desno roko, toda žogo se lahko prejme z obema.
Pri tem športu morajo jezdeci imeti veliko prakse in spretnosti. Zelo zanimivo je spremljati tekmovanja, pri katerih se še vedno ohranja veliko navad iz argentinskega življenja na polju.
Pato igrajo tudi v Nemčiji, Franciji, Belgiji in Italiji , vendar z nekaterimi spremembami – ta varianta se imenuje horseball.
Horseball se izvaja na manjših igriščih, ki so običajno zaprta zaradi pomanjkanja prostora, vremenskih razmer in da ni potrebna zamenjava utrujenih konjev. Tekmujejo trije igralci v dveh po deset minut dolgih polčasih. Pravila igre so prav tako različna.
V Italiji igrajo pato zelo podobno kot v Argentini. Prav tako v Braziliji, Urugvaju in Paragvaju, vendar je Argentina edina država, kjer je praksa uradna in se igra že več kot 400 let.
Tadej Kržišnik
ARGENTINA V NARAVI IN KULTURI
RAST XLVII
ARGENTINA – SLOVENIJA
2018
SLOVENSKI SREDNJEŠOLSKI TEČAJ RAVNATELJA MARKA BAJUKA
_________
Almanah RAST XLVII
TISK: Servicios Gráficos Avella
OBLIKOVANJE: Leila Erjavec
_________
Želite prejeti tiskani izvod almanaha?
Javite se na naš email svobodna.ba@gmail.com
in vam ga bomo dostavili!
.