Slovenija je še lepša kot na razglednici

Po trinajstih letih šolanja – najprej osem let t. i. sobotne šole v enem izmed slovenskih domov, nato pa še pet let srednješolskega tečaja – so obiskali kraje, o katerih je večina od njih doslej le poslušala in brala, jih občudovala na razglednicah. V prvem delu ekskurzije so se udeležili Mladinske poletne šole slovenskega jezika, ki ga na Filozofski fakulteti organizira Center za slovenščino, v drugi polovici julija pa obiskujejo znamenitosti, pripravljajo večere petja, plesa in recitacij ter se družijo z rojaki in sorodniki. V petek, 7. julija, jih je nadškof Stanislav Zore sprejel v škofijskem dvorcu, ta dan so obiskali tudi prostore založbe Družina. Nadškof Zore jim je dobrodošlico zaželel z besedami Ivana Cankarja, naj se naužijejo polnega prgišča lepot, ki jih je Bog raztresel po slovenski deželi. »’Tod bodo živeli veseli ljudje, pesem bo njih jezik in pesem bo vriskanje’, je še zapisal Cankar. Lepoto narave imamo, imamo tudi pesem jezika, manjka pa nam veselih ljudi. Vi, ki prihajate od daleč, obogateni z besedami svojih starih staršev, ki so po vojni domovino na drug konec sveta odnesli s seboj v srcu, lahko med nas prinesete veselje, pesem. S seboj pa odnesite lepoto narave – pa ne samo na fotografskih posnetkih, odnesite jo v srcu, v doživetjih. Fotografije založimo, glava pozablja, kar je v srcu, pa ostane živo.« Nadškofa so dijaki razveselili s poznavanjem slovenske poezije in pesmi. n K. H.

In kako najstniki tretje in četrte generacije izseljencev doživljajo domovino svojih starih staršev? So v Sloveniji tujci?

Igor Magister
Prihajam iz Bariloč, vsi moji štirje stari starši, oba dedka in obe babici, so rojeni v Sloveniji. Tudi jaz sem bolj Slovenec kot Argentinec: moj materni jezik je slovenski, moje navade, praznovanja, pogovori doma, molitve … vse je slovensko. Živim pa v španskem okolju in seveda s sošolci in argentinskimi prijatelji govorimo špansko. Že ime me izdaja, da imam slovanske korenine. Čudno se sliši, ampak drži: sem Slovenec, ki je pri 17 letih prvič v Sloveniji. Do sedaj sem o lepotah Slovenije poslušal, se o njeni zgodovini in geografiji učil iz knjig, se matral s sklanjatvami in dvojino, spoznaval poezijo in bral literaturo … Zdaj pa sem kar naenkrat tu, stojim na Plečnikovem Tromostovju in se počutim domače, kot bi vse življenje bival tu. Slovenija je v resnici še mnogo lepša kot na razglednicah.

Veronika Brula
Moja mama je Argentinka, oče je Slovenec. Z očetom govorimo otroci samo slovensko, mami se je pa ravno dovolj naučila, da nas krega vedno po slovensko (nasmeh). Tu sem bila z družino in staro mamo že leta 2008, seveda pa sedaj, ko sem bolj odrasla, doživljam obisk drugače, bolj v globino, več razumem. Sem Slovenka, ki živi v Argentini, in sem hkrati Argentinka, ki je prej govorila slovensko kot špansko. Da bi prišla študirat in živet v Slovenijo, ne razmišljam, vem pa, da na katerikoli konec sveta me bo peljala življenjska pot, povsod bom črpala iz slovenskih korenin.

Cindia Andrea Oblak
Sem čistokrvna Slovenka! Tu sem že tretjič, vsakič odkrijem kaj novega. Seveda je tokratni obisk poseben, prišla sem z vrstniki, trinajst let smo se skupaj veselili tega meseca. Čeprav prihajam z drugega konca sveta, v Sloveniji nisem turistka, tu se počutim povsem domače. Ko pa sem v Argentini, je moj dom tam, tudi španski jezik in argentinsko okolje je moje. Doma sem tukaj in tam, imam dve domovini, to je pravzaprav privilegij (nasmeh). Slovenstvo, ki ga že od malega živim v Argentini, tu bolj pristno in močneje zaživi. Slovenščina je moj materni jezik, je v mojem srcu, španščina pa je za študij in komunikacijo v vsakdanjem okolju.

Tomaž Miklič
V Sloveniji sem prvič, čeprav so se na tej zemlji rodili vsi moji stari starši, tu imam korenine. Čutim, kot da sem prišel k svojemu izviru in tega sploh ne znam opisati. Niti s slovenskimi besedami ne, čeprav je to najlepši jezik na svetu in se z njim lahko pove vse. Poleg narave in arhitekture, vse je čudovito, sem bil vesel tečaja slovenščine. Moj prvi jezik je slovenščina, špansko sem spregovoril šele v šoli, in v trinajstih letih učenja slovnice in jezika sem mislil, da slovensko kar dobro znam. Ampak jezik je živ, se spreminja in vidim, da mi uporabljamo še kakšne besede, ki smo se jih naučili od dedkov in babic, vi jih pa sploh več ne poznate. Profesorji in sošolci imajo sicer problem z mojimi šumniki v imenu in priimku, njim je slovenščina eksotičen jezik, ampak sploh, kadar naredim kakšen izpit, to še posebej želim izpostaviti. Ponosen sem na korenine.

Alenka Štrfiček
Moj praded je pesnik Tine Debeljak, njegova misel, poezija, njegov duh močno živi med nami. V zadnjem času se več piše o njem tudi v Sloveniji, mi to prebiramo, se o njegovem delu in zapuščini pogovarjamo. Čeprav ga nisem poznala, umrl je že veliko pred mojim rojstvom, je njegovo ustvarjanje in razmišljanje del mene. Skupaj s starši beremo, kar je zapisal on in kar so drugi zapisali o njem. Ob prvem obisku, bila sem stara deset let, sem bila tudi v Škofji Loki, kjer so mu postavili spomenik. Slovenijo vidim zdaj še lepšo in kar ganjena sem, da okrog mene vsi govorijo slovensko, da je vse slovensko. Živim v španskem okolju, sem tudi Argentinka, Slovenci smo, ko pridemo iz šole in pri nedeljskih mašah. Še bom prišla na dolge počitnice, o selitvi sem pa ne razmišljam, saj imam tam družino in prijatelje.