Sredi lanskega leta smo v našem tedniku lahko prebirali razne članke, ki so opisovali naravne lepote, kulturne značilnosti in zgodovinske posebnosti slovenskih pokrajin. Pot -in branje- sta nas vodila od jadranske obale in severne Primorske do Dolenjske, Štajerske in Prekmuja, od Postojne do Gorenjske in Alp. Brali smo o nam že znanih krajih in navadah in odkrili druge, čisto nove.

Sedaj je pa na južni polobli “počitniška sezona”.

Skozi februar bodo vsak dan naši “vodiči” lanski abiturienti -Rast XLVII- , ki so skozi več mesecev pridno raziskovali o raznih argentinskih objektih. Vse podatke so strnili v članke, ki sestavljajo njihov almanah. V njih opisujejo naravo teh krajev, njih značilnosti in zanimivosti. Pisanje pa je večkrat obogateno z lastno izkušnjo in osebnimi doživetji. Mladim kronistom, najlepša hvala za njihove prispevke!

Na poslovilnem večeru pred obiskom v Slovenijo, so se (takrat še) petošolci spominjali Cankarjevih besed:

“O domovina, ko te je Bog ustvaril, te je blagoslovil z obema rokama in je rekel: »Tod bodo živeli veseli ljudje!« Skopo je meril lepoto, ko jo je trosil po zemlji … Nazadnje mu je ostalo polno prgišče lepote; razsul jo je na vse štiri strani, od štajerskih goric do strme tržaške obale ter od Triglava do Gorjancev …”

Po branju teh člankov -in če imamo srečo, po njih obisku-, bomo gotovo lahko trdili, da je tudi na skrajnem jugu sveta Bog trosil neizmerno lepoto in da živijo tudi tukaj veseli ljudje: Argentinci in mi, potomci onih, ki jih Cankar omenja.

Drevesa, ki pričajo

Ime mi je Martin Grbec in napisal bom nekaj vrstic o drevesih naše predrage Argentine. Ampak ne o navadnih drevesih temveč o nekaterih, ki imajo v sebi nekaj zgodovine.

Ljudski pregovor pravi, da so v življenju tri reči, ki naj bi jih človek naredil: spisati knjigo, imeti otroka in vsaditi drevo. Drevo lahko živi veliko let in drevesa, ki jih bom opisal, imajo ob sebi zanimive zgodbe.

Na vrtu teh vrstic se vam predstavljajo caldén (tako imenovano sveto drevo), nato algarrobo abuelo (rožičevo drevo) in nazadnje higuera (smokvino drevo) de Sarmiento .

Caldén velja za naravno dediščino v provinci La Pampa (v grbu ga lahko zasledimo). Za tukajšnje prebivalce, ki so živeli v sredini Argentine (mapučes), je bilo sveto drevo. Legende pravijo, da so prebivalci prosili zaščito in drevo jih je uslišalo. Les je kakovosten in se največkrat uporablja za izdelavo pohištva. To drevo doseže do 12 metrov višine in 15 metrov krone. Plod caldena je stročnica, ki ima zrela rumenkasto-oranžno barvo. V njej je lahko do 40 semen sladkega okusa. Iz teh semen so prebivalci delali alkoholno pijačo. To drevo skoraj ne potrebuje vode in stoji v oporo pred vetrom širne pampe.

Rožič je drevo, ki počasi raste. V mestu Merlo v San Luisu danes stoji staro rožičevo drevo – Algarrobo abuelo, o katerem raziskovalci trdijo, da šteje več kot 800 let in še naprej raste ter razširja svoje korenine. To drevo je priča avtohtone kulture, kolonizacije, vojne za neodvisnost ter korakov napredka, ki so pripeljali vlak na te kraje (mnogo rožičev je bilo takrat posekanih, a ta je obstal). O njem so napisali več poezij in je sedaj zgodovinski naravni spomenik, ki ga čuvajo, da bo lahko še mnoga leta priča dogodkov.

In še smokva, značilno drevo za pokrajino v San Juanu. Bilo je na dvorišču, ko je mati Dominga Sarmienta, argentinskega predsednika med letoma 1868 in1874, podedovala zemljišče. Smokva je bila središče družinskega življenja. Mati je neutrudno tkala pod drevesom in tako se je družina preživljala; otroci so se igrali pod košatim drevesom in se naučili prve črke. Pravijo, da ko so posekali drevo, je bila mati tako potrta, da so potem nasadili poganjke v bližini. To je emblematično drevo za pokrajino. Naloga oskrbnika je predvsem varovati drevo, da bo še naprej živelo. Vsako leto se v sezoni obrezovanja poganjki tega drevesa darujejo raznim ustanovam po državi in v tujini, ki si to želijo.

Domingo Sarmiento naj bi bil kot Anton Martin Slomšek – oba sta znana kot največja učitelja, eden v Argentini in drugi v Slovenji. Obeh se spominjamo meseca septembra in oba imata priimek, ki se začne s črko »S«.

Za drevesa, o katerih sem pisal, so specialisti, ki se trudijo, da bi jih ohranili še naprej. Gotovo bodo drevesa še dolgo živela in še naprej pričala o naši zgodovini.