Kako hitro se nabirajo leta! Še predno sem se dobro zavedel, se jih je nabralo kar osemdeset. Tako visoko obletnico rojstva je pa res treba malo bolj svečano praznovati. In kje bolje, čeprav z zamudo, kot “doma”, kot pravimo mi “ta stari”, kadar se nanašamo na Slovenijo.
Otroci so navdušeno podprli ta predlog, prišli so iz različnih koncev sveta s svojimi družinami in tako se nas je sredi junija v Škofji Loki zbralo vseh 20 članov naše družine in še dva argentinska sorodnika in prijatelja. Bili smo skupaj en teden, delali izlete v najetem avtobusu z vodičko po Sloveniji in uživali njene lepote.
Slavnostno kosilo je bilo v gostilni blizu naše nastanitve. Povabljeni so bili tudi moji tamkajšnji sorodniki in pa prijatelja zakonca iz naše skupnosti, takrat ravno na počitnicah v domovini. Tako se nas je nabralo čez štirideset gostov.
Zdelo se mi je primerno, da izrabim to srečanje, da povem povabljenim sorodnikom, kako jaz doživljam več kot sedemdesetletno izseljenstvo:
__________________________
“Ko boš tujina vso mi kri izpila,
ko neizgovorjena bo beseda
prišla kot ogenj mi na usta bleda,
bo davna želja domu me vrnila«.
Tako je napisal naš pesnik France Balantič v svoji pesmi »Sen o vrnitvi». In tako sem sedaj jaz, kot osemdesetletni starec prišel v domovino, ki sem jo zapustil kot osemletni otrok, prišel, da še enkrat globoko doživljam to svojo zemljo, da “okusil spet bom sok planinskih trav” in vezi s sorodniki in prijatelji tukaj. Zaradi starosti lahko tudi nanese, da bo slovo od nje.
Vnesel bi pa spremembo v te pesnikove verze. Meni tujina ni vse krvi izpila, ampak pognala mi jo je po žilah, da sem lahko v polnosti razvil svoje življenjske sile.
Prišel sem še otrok v daljno, neznano deželo – Argentino. Gostoljubno me je sprejela, nikoli nisem bil diskriminiran, imel sem dostop do vsega, kar sem si namenil in za kar sem se potrudil. Študiral sem z značilno slovensko zavzetostjo in dokončal študije, napredoval pri delu, radi odgovornosti in poštenosti, značilni za Slovenca, vsaj v mojih časih.
Bil sem odprt do drugačnosti, do novega, radovednost mi je širila obzorja, vključil sem se v ta novi svet.
V tej novi deželi sem rastel, študiral, delal in jo prepotoval, da sem jo bolj spoznaval, eno leto sem celo preživel na njeni bazi na Antarktiki, zame najlepšem kraju, kar sem jih kdaj videl.
V tej deželi sem si našel družico, ki me zvesto spremlja skozi življenje in ki spoštuje moje posebnosti – in jih mora včasih tudi potrpežljivo prenašati. Vzgojila sva pet otrok, ki se zavedajo, da imajo tudi slovensko kri in ki svojim otrokom govore z ljubeznijo o Sloveniji in ki so danes tukaj ob meni, da skupaj doživljamo domovino, deželo, katero tudi oni čutijo kot svojo.
Ni smiselno vprašanje »ali imaš rajši mamo ali ženo?« Obe ljubezni sta pristni, globoki, a različni, zrasli v drugačnih odnosih. Če imaš še tako rad ženo, ne boš radi tega nič manj imel rad matere.
Slovenija je moja mati domovina, nikoli je nisem zatajil. Tu sem se rodil in prejel vse značilnosti slovenstva, ki so me zaznamovale in ki jih ohranjam. Kot aktiven član povojne emigracije sem tudi vložil del svojega časa, da se ohranja slovenstvo že skoraj sedemdeset let onkraj morja. Saj domačnost najbolj občutiš v domačem okolju in tudi pesem in molitev sta ti bližji v materinem jeziku.
Argentina je moja dežela, v njej sem se razvil, tam mi poteka življenje, tam je svet, kateremu sem se privadil, tam sem sanjal o ljubezni in družini in te sanje uresničil. Dobivam se z res dobrimi prijatelji –prijateljstvo je spoštovana in gojena vrednota– tam živim med narodom ki me ima za svojega, brez nobenega “ampak…” – in ki me je v svoji različnosti, s svojimi vrlinami in tudi napakami, obogatela.
Ali imaš rajši Slovenijo ali Argentino ? Ali se čutiš bolj Slovenca ali Argentinca? Zame nesmiselno vprašanje, saj eno ne izključuje drugega, ampak se dopolnjujeta.
Kot otrok sem moral z družino zapustiti nepozabno domovino, zaradi zvestobe Bogu in narodu, da si ohranimo življenje in svobodo, najvažnejši prvini človeka. A ljubezen do domovine zaradi tega ni prizadeta.
V naši izseljenski himni pojemo:
»Slovenija, moj dom brez mej, ker nosim te s seboj,
kjer rod je moj, kjer sin je tvoj, tam si, Slovenija »
Argentina je dežela, ki mi je dala vse možnosti, ničesar mi ni odrekla in zato ljubim to svojo deželo.
In zato sem in bom ostal zvest obema.
Bog blagoslovi mojo domovino Slovenijo in mojo deželo Argentino!
Hvala lepa.
Franci Markež