Ob spominu na 80. obletnico pobojev slovenskih četnikov v Grčaricah in vaških straž na Turjaku, smo se v nedeljo, 24. septembra 2023, ob 11. uri zbrali pri maši v cerkvi v Mozlju pri Kočevju z molitvijo za vse žrtve. Mašo je daroval kočevski župnik g. Damjan Štih. Po maši je navzoče nagovoril predsednik Nove slovenske zaveze dr. Matija Ogrin. Po njegovem uvodu je tržaški Slovenec Ivo Jevnikar, član odbora NSZ, orisal  zgodovinske dogodke okrog Grčaric, Turjaka in na t. i. kočevskem procesu. Ob vrnitvi v Ljubljano smo se ustavili pri spominskem znamenju ob kapeli Svete Rešnje krvi in na gradu Turjak, kjer smo se spomnili na tam pobite ranjence.

V knjigi Usodni čas Slovenske nacionalne ilegale 1941-1943 Davorina Žitnika na strani 32 piše: »Partizani so odred (slovenskih četnikov, op. p.) v Grčaricah začeli obkoljevati 7. septembra 1943. Neposredni napad na postojanko je izvedla Šercerjeva brigada, za zavarovanje pa sta preskrbeli Tomšičeva in Gradnikova brigada. Vse tri brigade so sestavljale XIV. partizansko divizijo, ki ji je poveljeval Mirko Bračič,« njihova himna, ki Bračiča slavi kot heroja, je bila objavljena in analizirana v letošnji 15. številki Svobodne Slovenije.

Komandant Mirko Bračič, kot eden glavnih komunističnih voditeljev Osvobodilne fronte, je ne glede na dejstvo, da so se četniki oz. plavogardisti bojevali proti okupatorju, napad na Grčarice utemeljeval takole: 

»Tovariši! Med plavogardisti v Grčaricah je 50 oficirjev bivše jugoslovanske vojske in vsak od njih je sposoben voditi bataljon. Če teh oficirjev ne bomo uničili, bomo imeli v kratkem proti sebi 50 bataljonov. Zato Grčarice morajo pasti, ne glede na žrtve.«

Žitnik v svoji knjigi nadaljuje: »8. septembra so partizani začeli napad in po hudih bojih so se 10. septembra začela pogajanja o predaji. (…) Izgube oblegancev so bile 10 padlih in 20 ranjenih (13 jih je bilo težko ranjenih). 122 borcev in lažje ranjence so odpeljali najprej v Dolenjo vas in nato v Kočevje.« Po prihodu v Kočevje so jih strpali v celice v kočevskem gradu in nečloveško z njimi ravnali; večino so pobili.

V Zborniku pričevanj o slovenski nacionalni ilegali 1941-1945, Ljubljana, september 2001, pa na strani 12 piše:

»Kočevski proces, ki je oktobra 1943 sledil bitki v Grčaricah in na katerem je bilo 16 plavogardistov obsojenih na smrt, druge pa so ravno tako pobili, na papirju in v glavah Slovencev še danes velja kot proces, ki je znan po tem, da je neko sodišče (NOB) »izreklo prvo obsodbo v Evropi proti kvizlingom in vojnim zločincem in to še pred podpisom Moskovske deklaracije, sprejete od zavezniških sil 30. oktobra 1943« (…) Iz do sedaj pridobljenih dokumentov in pričevanj lahko ugotovimo, da »partizani ujetnikov niso obravnavali kot vojne ujetnike na osnovi mednarodnih in zlasti ženevskih konvencij, ki veljajo tako za vojne ujetnike kot tudi za bolnike in ranjence. (…) V tem obračunu torej ni šlo toliko za maščevanje zmagovalcev kot za zavestno in sistematično uničevanje poražencev kot političnih nasprotnikov. Ti so bili izpostavljeni ponižujočemu ravnanju in uničenju.«

Dr. Aleksander Bajt v uvodu k svoji knjigi Bermanov dosje piše takole: »S tem, da je komunistična partija izkoristila osvobodilni boj za izvedbo revolucije, ne le objektivno, tega ni mogoče zanikati, ampak predvsem subjektivno, je zagrešila nad slovenskim narodom najhujši zločin, ki si ga je mogoče zamisliti. Z njim je sama sebe postavila izven zakona. Ne legalnega, ta je pri tem nepomemben, ampak občečloveško naravnega, veljavnega za vse kraje in čase.« 

V zgoraj omenjenemu članku, objavljenemu v 15. št. Svobodne Slovenije, muzikolog Franc Križnar, tako kot komunistično usmerjeni zgodovinarji, skuša prikazati ta čas in to revolucijo kot nekaj plemenitega. Kljub osamosvojitvi in demokratizaciji Slovenije se nekateri pisci še vedno prizadevajo vzdrževati lažne mite o partizanih kot dobrohotni osvoboditelji. Po tolikem času še vedno ne zmorejo priznati resnice. Zato ni slučajno, da tudi muzikolog Križnar v svojem članku v Svobodni Sloveniji o himni partizanske 14. divizije opeva kot heroja komandanta in politkomisarja Mirka Bračiča, ki je pred 80 leti mučil in pobijal sovražnike v Grčaricah in na Turjaku, ob tem pa ne pove, da so ti ‘sovražniki’ bili neoborožene vaške straže in slovenski četniki, ki so se predali. 

Tovrstna mitologija Slovence razdvaja in je nedopustno, da po osemdesetih letih nekateri muzikologi in zgodovinarji še danes skušajo s spodbujanjem čustev vzdrževati lažno mitologijo o herojih in hkrati poniževati žrtve in njihove svojce. Hvalospevi rabljem, ki so pobijali nedolžne in neoborožene Slovence, so absolutno nesprejemljivi in nas vračajo v bolečo preteklost ter Slovencem dobre volje onemogoča priti do resnice, sprave in do normalnosti, ki jo vsi tako nestrpno pričakujemo!  

Boštjan Kocmur

Pričevanje duhovnika obsojenega na Kočevskem procesu l. 1943

Duhovnik Ivan Lavrih, ki je po vojni emigriral v ZDA, je leta 2001 spregovoril o slovenskih četnikih, ki so v Grčaricah leta 1943 bili žrtve italijanskega topničarstva ter krutosti in pobojev s strani Bračičeve partizanske XIV. divizije. 

Lavrihovo pričevanje:

»Kdo sem, ki tole pišem? Ime mi je Ivan Lavrih, upokojeni župnik v Ameriki. Pa to res ni važno. Važno je to, da sem po verjetnosti edini še živ, ki sem preživel skupaj z grčariškimi junaki zapore v kočevskem gradu, slavni kočevski proces in taborišče v Medvedjeku, od koder sem pobegnil.

Zakaj sem jaz ostal živ? Morda zato, da vam danes povem resnico o grčariških herojih, resnico, o kateri smo morali molčati 50 let. Omenjati njihova imena ali iskati njihove grobove, je bil narodni zločin.

Moje prvo srečanje z grčariškimi junaki je bilo v Grčaricah samih samo en dan prej, predno so partizani začeli napad na Grčarice. Joj, koliko veselja in korajže je bilo v teh fantih. S kakšnim veseljem so mi pripovedovali, da vsako uro pričakujejo pomoč vsaj 200 srbskih četnikov, ki bodo prišli iz Like. Povedali so mi, kako je šel major Novak kakih deset dni pred začetkom napada v Liko in je tam dobil zagotovilo od poveljnika liškega četniškega odreda, majorja Bjelajca, da bo takoj poslal pomoč. Nekateri grčariški poveljniki so to verjeli, nekateri pa so dvomili. Poleg tega jim je major Novak – ki je bil v Ljubljani – prepovedal preboj iz Grčaric, čeprav bi bil osmega ali devetega septembra še mogoč. Srbski četniki, kot smo pozneje zvedeli, so prišli do Srbskih Moravic, kjer so jih partizani razbili. Tako pomoč ni od nikoder prišla. To je bila prva tragedija Grčaric. Druga pa je bila borba sama. Partizani niso zavzeli Grčaric, kot se hvalijo, ampak so jih zavzeli italijanski topovi. Brez italijanske pomoči Grčarice ne bi nikdar padle, čeprav je bilo tam le okoli 150 četnikov. Seveda komunistični zgodovinarji opisujejo padec Grčaric kot eno največjih partizanskih zmag. Ujete vojake so komunisti odpeljali, zvezane z žico, v kočevski grad.

Moje drugo srečanje s četniki je bilo v kočevskem gradu. Mene so partizani ujeli v Turjaku. Tudi ta je padel zaradi Prajerjeve izdaje in italijanskih topov, ki so štiri dni neprestano razbijali grajske zidove. Po strahotnem pretepanju, zasramovanju in pljuvanju v obraz – terenke iz Velikih Lašč so se najbolj odlikovale – so nas duhovnike in bogoslovce odpeljali z vlakom iz Velikih Lašč v Kočevje in nas zmetali v grajske zapore med četnike. Bogoslovce so po nekaj dneh odpeljali v stiški samostan, duhovniki Jaka Mavec, France Malovrh in jaz pa smo ostali med četniki. Med njimi je seveda bil tudi njihov kurat Tonček Šinkar. Tako smo v smrtnih celicah kočevskega gradu skupaj doživljali strahote teh zaporov in strahote kočevskega procesa. Vem, da se sliši neumno in nemogoče, pa vendar je res, da sem najlepše dneve svojega duhovniškega življenja doživljal v kočevskih zaporih med četniki. Res so bili to dnevi fizičnega trpljenja, lakote, pretepanja, zasramovanja, pljuvanja v obraz, dnevi smrti, ne samo telesa, ampak tudi duha. Vse so hoteli umoriti v nas.

Na drugi strani so to bili dnevi ljubezni, pokore, odpuščanja, spreobrnjenj. Najlepše spovedi v svojem duhovniškem življenju sem imel v kočevskih zaporih. Rudolf in Cigo ter Tonče, se še spominjate?

Koliko veselja, ljubezni in odpuščanja je prišlo v duše teh na smrt obsojenih. Ko pride mir v dušo, ko se vrne božja ljubezen, ki se srce pribori odpuščanje, tedaj se srce napolni z radostjo in veseljem. To so bili dnevi spoznavanja duš in človeške narave obsojenih na smrt. V trpljenju in senci smrti človek pokaže, kaj je. Toliko ljubezni drug do drugega, toliko razumevanja, spoštovanja in pomoči nisem še nikdar doživel v življenju. Ko so vrgli Gabrijela Capudra, vsega krvavega in pokritega z ranami v celico št. 1, mu je Cigo rekel: »Jaz bom ustreljen, na, pojej mojo čorbo, morda ti bo kaj pomagalo. Lačen si.« In ta dava sta bila politično in ideološko daleč, daleč narazen. Smrt premosti vsa nasprotja.

To so bili dnevi veselja in pesmi, čeprav smo se komaj premikali od lakote in slabosti, peli pa smo le. In kako lepo. Tonče, Cigo, Rudi, Joco se še spominjate? Tonče je vedno »čez« zapel. In pesmi so se vrstile: Dekle, kdo bo tebe ljubil?, N’mav čez izaro, Lipa zelenela je … kar brez konca. Komunisti so kleli in divjali, besno grozili, mi pa smo peli. Prepričani so bili, da nas bodo strli, uničili, pa je bilo ravno nasprotno.

To so bili dnevi spoznavanja drug drugega. Ljudje vseh političnih strank in ideologij, toda eno je bilo vsem skupno: neizmerna ljubezen do naroda in svobode. In vsi smo bili pripravljeni dati svoje življenje za to. Videli smo tudi, da so naši politični prepiri, naša nesloga in naša neodločnost, morda celo ljubosumnost v marsičem zakrivili našo tragedijo v Grčaricah in na Turjaku. Danes so vsi mrtvi. Sam sem ostal pri življenju in se sprašujem: »Ali smo se kaj naučili od njihovih opominov?

To so bili dnevi, v katerih smo ure in ure preživeli s svojimi družinami, s svojimi prijatelji izven ječe. Nikogar nismo osebno poznali in vendar smo si vse povedali, o svojih otrocih, ženah, prijateljih, o našem poklicnem delu, ničesar nismo tajili. Nismo se v vsem ujemali, vendar smo se ljubili in drug drugega spoštovali.

To so bili dnevi, ko smo v svojih željah in pogovorih pojedli vse žgance in klobase in zavitke in pečene kokoši. Ure in ure smo se pogovarjali, kaj bi jedli, če …, koga bi povabili na pojedino, če …, kaj je boljše, pa ni bilo ničesar, samo lakota in žeja.

To so bili dnevi slavnega kočevskega procesa, o katerem pravi Saje (partizanski zgodovinar), da je bil »mejnik« na razvojni poti našega procesnega reda na osvobojenem ozemlju. »Proces, ki je potekal po vseh splošnoveljavnih načelih procesualnega prava.« V resnici pa je bil ta proces največja farsa, tragična komedija, največja sramota naroda, največji zločin nad slovenskim narodom, ena sama ostudna laž. Zločin grčariških junakov je bil samo eden: ljubili so svoj narod, svojo domovino, svojo vero in sovražili komunistično laž. V komunističnem slovarju pa to pomeni: narodni izdajalec. In za to »izdajstvo« so darovali svoje življenje. Kje ste danes sodniki, morilci slovenskih herojev, ki ste obsodili naše fante na smrt? Nekateri ste že odšli tragično po svoje plačilo, drugi se hinavsko izgovarjate in prelagate svojo krivdo na druge, tretji pa se še danes ponosno potikate po ljubljanskih ulicah in uživate mastne pokojnine.

Kar jih ni bilo obsojenih na procesu, jih je obsodil France Pirkovič – Črt z besedami: »Vsi ste izdajalci, vsi zaslužite smrt.« In tako se je zgodilo.

Iz celice št. 1 so poklicali naslednje: Marjana Strniša, Pavla Vošnarja, Mladena Milovanovića, Antona Šinkarja, Franceta Malovrha, Rudolfa Marinčiča, Ivana Lisca, Ljubomira Konečnika, Marjana Končana, Draga Tomažiča, Vladimira Kiena, Jožeta Štepca, Franca Murna, Franca Miheliča, Gabrijela Capudra, in Viktorja Habiča. V celici št. 1 sem ostal sam. Obtoženci so napisali na stene celice svoja imena, svoje želje, svoja spoznanja in svoje nasvete in dali na desetine naročil meni, če bom ostal živ. Preden so odšli na hodnik, smo skupaj zapeli Slovenec sem, nato pa še Kristus kraljuj in pokončno so odšli iz celice. Vse so zvezali z žico za roke, po sredi pa povezali z debelo vrvjo in s kamionom so jih odpeljali proti Mozlju, kjer je krogla v tilnik končala njihovo življenje. Tonče, dobro se te spomnim, kako si vprašal partizana na hodniku: »Kdo me bo ustrelil?« Pa je eden odgovoril: »Jaz, hudič beli.« In Tonče je rekel: »Vzemi moje gojzerje, da se boš vsaj kdaj spomnil belega hudiča.« Pa ga je sezul in Tonče je šel bos v smrt.

Ta žalostna zgodba se je ponavljala uro za uro, noč za nočjo. Ob desetih, opolnoči in ob dveh zjutraj so navezali nove žrtve in jih odpeljali v smrt. Nobenega procesa, nobene obtožbe, nobenega zagovora, nobene porote, samo Črtove besede: »Vsi zaslužite smrt.« Pravilo komunističnega procesualnega prava.

Od vseh v gradu zaprtih nas je ostalo samo 45. Nas so zvezane z žico odpeljali preko Grčaric na Medvedjek, od koder sem jaz s tremi drugimi pobegnil. Druge so iz Medvedjeka odpeljali na Slevico, kjer so ustreljeni našli svoj grob, svoj zadnji dom. Tak je bil konec grčariških junakov, pravih slovenskih herojev.«