»V srcu čutim samo še ponos v tujini, da mi je zibel tekla v takem kraju, kot je Loka, katere delo je globoko zapisano v zgodovino slovenskega naroda.« Tako se je po dolgih letih izgnanstva in bivanja v tujini dr. Tine Debeljak poklonil svoji rodni Škofji Loki. Le-to je po besedah sina Tineta Debeljaka mlajšega, ves čas zrl s tretjim očesom spomina in ljubezni. O tem, kako rad je imel svojo Loko, govorijo že njegove mladostne pesmi, zagotovo pa o domotožju in hrepenenju po rodni grudi veliko pove tudi škofjeloški grb, ki ga je dal dr. Debeljak vzidati v svoji hiši v Buenos Airesu, kjer je preživel drugo polovico svojega življenja. Vsakogar, ki se je vrnil iz obiska v Sloveniji, je vprašal, ali je bil tudi v Škofji Loki. Če je bil odgovor negativen, mu je dr. Debeljak brž povedal, da potem sploh ni bil v Sloveniji.
63. številka Loških razgledov, domoznanskega zbornika z najdaljšo neprekinjeno tradicijo izhajanja na Slovenskem. Začeli so izhajati prav istega leta kakor revija Meddobje v Buenos Airesu.
In prav tako domoljubno vzdušje je vladalo v krogu loških profesorjev, ki so pred skoraj devetdesetimi leti v Škofji Loki začeli pisati zgodbo, ki jo s ponosom nadaljuje Muzejsko društvo Škofja Loka. Leta 1930 se je namreč na pobudo Ivana Dolenca in Jakoba Šolarja na prvem sestanku zbralo enajst s Škofjo Loko povezanih mož iz prosvete: »Bilo je v velikih počitnicah leta 1929. S profesorjem Jakobom Šolarjem sva preživela nekaj lepih dni v Dražgošah in na Jelovici. Šolar je bil sicer velikan duha in ni poznal počitka ne podnevi in skoraj tudi ne ponoči, bil je pa izredno družaben in je znal ceniti prijetno družbo s tovariši kot oddih od rednega dela. Pa sva se pogovarjala o tem, kako izredno veliko profesorjev je doma na loškem ozemlju in kako se med seboj premalo poznamo. Sklenila sva, da jim prihodnje leto ponudiva ‘organizacijo’, ki ne bo nalagala dolžnosti, pač pa prinašala prijetne ure: povabila bova v počitnicah vse profesorje iz Loke in okolice na prijateljski sestanek. Povabljeni bodo tudi tisti, ki imajo Ločanko za ženo in preživljajo počitnice v našem mestu, prav tako profesorji, ki so kdaj službovali v Loki in se tu po čutijo domače, in oni, katerih rod izvira iz Loke in so z njo še v stikih.«
Ta edinstven loški intelektualni krog si je že takoj nadel šaljivo ime Profesorski ceh, kar se je povsem ujemalo s škofjeloško tradicijo cehov.* Prvega sestanka so se poleg klasičnega filologa Dolenca ter teologa, francista in germanista Šolarja udeležili še zgodovinar Pavle Blaznik, geograf France Planina, slovenist in primerjalni komparativist Tine Debeljak, slavist in latinist France Koblar, germanist, romanist in slavist Lovro Sušnik, slikar France Košir, matematik in fizik Ivan Molinaro, teolog, zgodovinar in geograf Maks Miklavčič ter slavist, grecist in latinist Martin Gorjanec.
Iz prijetnih vsakoletnih počitniških druženj, na katerih so vedno obiskali tudi kakšno od škofjeloških ali okoliških znamenitosti, je kmalu zrasla ideja, da bi Škofja Loka kot tisočletno mesto potrebovala muzej. Zamisel je dobila krila po uspešni obrtno-industrijski razstavi v Škofji Loki leta 1936, ki je na ogled postavila tudi bogato loško cehovsko zapuščino. Pomembno vlogo pri njeni postavitvi pa so imeli tudi profesorji iz Profesorskega ceha. Dodatno spodbudo in navdih pa jim je dal prvič po letu 1767 uprizorjen Škofjeloški pasijon, ki ga je na oder postavil Tine Debeljak, eden najaktivnejših članov združenja loških profesorjev.
Na svojem rednem sestanku so profesorji že avgusta 1936 zapisali pobudo za ustanovitev muzeja in jo poslali občini, ki je predlog sprejela z navdušenjem. Prvi korak je bila ustanovitev Muzejskega društva, kar se je zgodilo že naslednjega leta 23. julija. Za prvega predsednika so izvolili dr. Pavleta Blaznika, društvo pa je imelo tudi gospodarja – to je bil prof. France Planina – ki je imel nalogo skrbeti za (bodočo) muzejsko zbirko. Pomembno je poudariti, da so pobuda in vse akcije za ustanovitev muzeja prišle »od spodaj«, s strani civilne družbe. Loški muzej v Škofji Loki, ki je svoje zbirke postavil na ogled dobri dve leti po pobudi, poleti 1939, je bil do takrat edini muzej, ki je nastal na pobudo ljudi in ne države oziroma kakšne institucije. Glavna zasluga za njegovo odprtje pa je bila prav velika angažiranost loškega profesorskega kroga, ki so za muzej tudi sami zbrali predmete pri prebivalcih Škofje Loke. Med najbolj aktivnimi zbiratelji sta bila predsednik in gospodar, pa tudi ostali odborniki so si razdelili najstarejše hiše v mestu, da jih obiščejo in povprašajo po starih zanimivih rečeh. Ob odprtju je tako muzejska zbirka štela kar 915 predmetov!
To pa še zdaleč ni bila edina aktivnost Muzejskega društva Škofja Loka, ki je zraslo iz Profesorskega ceha. Do začetka druge svetovne vojne so postavili temeljne dejavnosti društva, ki jih njihovi nasledniki gojimo še danes: prirejali so Loške večere, ki se danes imenujejo Blaznikovi večeri, na katerih predstavljamo zanimive teme iz loške zgodovine; začeli so z založniško dejavnostjo, ki je do danes obrodila bogat sad: več kot 50 knjig domoznanske vsebine in od leta 1954 izhajajoč zbornik Loški razgledi, ki je domoznanski zbornik z najdaljšo neprekinjeno tradicijo izhajanja na Slovenskem (letošnja številka je že 63. po vrsti) .
Prav zato je bilo praznovanje 80-letnice Muzejskega društva Škofja Loka, ki smo ga obeležili v torek, 21. novembra 2017, predvsem poklon tistim, ki so pred nekaj več kot osemdesetimi leti zgodbi o predanosti domači grudi in zavedanju korenin napisali prve stavke. Slovesno akademijo smo po besedah dolgoletnega predsednika dr. Pavleta Blaznika poimenovali »Za našo stvar«, saj je dr. Blaznik pri delu za Muzejsko društvo rad uporabljal to besedno zvezo in je postala kar nekakšen moto društva. Na slavnostni akademiji so poleg predsednika društva mag. Aleksandra Igličarja spregovorili še direktorica Loškega muzeja Saša Nabergoj, vodja Zgodovinskega arhiva Ljubljana, Enota Škofja Loka Judita Šega ter župan mag. Miha Ješe, v drugem delu pa smo predstavili publikacijo, ki prav tako nosi naslov Za našo stvar in prinaša zgodbo Profesorskega ceha, Muzejskega društva in življenjske zgodbe enajstih ustanoviteljev Profesorskega ceha.
Povod za nastanek knjige so bila pravzaprav pisma, ki so letos januarja z zapuščino dr. Tineta Debeljaka prispela v Narodno in univerzitetno knjižnico. Kljub železnim zavesam, ki so prijatelje ločevale, so le-ti ostali povezani tudi s pomočjo pisem, iz katerih odsevajo danes žal prepogosto pozabljene vrednote. Pisma govorijo o spoštovanju in tovarištvu kljub včasih različnim pogledom. Tudi zato lahko rečemo, da so loški profesorji predstavljali akademijo v pravem pomenu besede: skupnost učenjakov, povezanih v ljubezni do domače grude, ki jih je združevalo iskreno prijateljstvo in spoštovanje. In dihanje »za našo stvar«, kakor še danes radi rečemo člani Muzejskega društva Škofja Loka. Upamo, da smo pri tem njihovi vredni nasledniki.
Helena Janežič, podpredsednica Muzejskega društva Škofja Loka
*Ceh je stanovsko in socialno združenje obrtnikov iste stroke, značilno za srednji vek. V Škofji Loki je bila cehovska tradicija vedno zelo močna, tu so delovali kovaški, čevljarski, pekovski, krojaški in drugi cehi.
Naslovna slika: Fotografija s prvega srečanja loških profesorjev leta 1930. V oklepaju je starost udeležencev na prvem sestanku. Stojijo od leve: France Planina (28), France Košir (24), Ivan Molinaro (26), Tine Debeljak (27), Jakob Šolar (34). Sedijo od leve: dr. Pavle Blaznik (27), France Koblar (40), dr. Lovro Sušnik (42), Ivan Dolenec (45), dr. Martin Gorjanec (47). Manjka Maks Miklavčič (29).
