Letos meseca maja bo preteklo 80 let, kar je bilo konec druge svetovne vojne, s porazom Nemčije. Zmagovalci: Rusi, Američani, Angleži, delno tudi Francozi so si delili Evropo pod svoje vplive. Zaradi bližine Rusov in ne vedoč, kaj bo še sledilo, je na tisoče in tisoče Slovencev zapuščalo svojo ljubo domovino in se odpravljalo na pot proti zapadu, večina v obmejni državi Avstrijo in Italijo, ki so ju zasedli zapadni zavezniki Angleži in Američani. Zapuščali so domovino, da se rešijo komunizma, ki je zavladal povsod, kamor so vdrli sovjetski tanki. Pri izgonu Nemcev iz Jugoslavije so Sovjeti že zasedli slovensko Prekmurje. Nemške čete so pa bile v polnem umiku na zapad, da ne padejo v roke Sovjetom, ampak se podajo zapadnim zaveznikom, od katerih so pričakovali bolj človeško, čeprav nezasluženo, ravnanje .
Odhajajoči Slovenci so predvidevali odhod iz domovine le za par tednov, saj si niso mogli predstavljati, da bo Zahod prepustil Jugoslavijo, še manj pa Slovenijo, komunistom.
Umikali so se pred Rusi, torej pred komunizmom, in ne »panično bežali pred partizani« kot sem bral v nekem slovenskem časopisu. Ni nam bilo treba bežati, ker nas nihče ni preganjal. Nemškim vojakom so partizani pustili prosto pot, beguncem tudi, a zanje so imeli drugačne načrte, po katerih se tudi njim ne bo treba izpostavljati. Pa še partizanski oddelki južnih bratov bodo imeli dovolj časa, da prispejo v Slovenijo, za vsak slučaj.
Ena od množičnih kolon begucev se je namenila čez Ljubelj, kjer skozi tamkajšni predor prideš v Avstrijo. A planota pred predorom je bila vedno bolj natrpana beguncev, ker prehod skozi tunel jim ni bil dostopen. SS Sturmfuhrer z brzostrelko v rokah je stal pred vhodom in skozi tunel prepuščal le nemške vojake in zadrževal begunce drugih narodnosti. Nad vhodom tunela je pa stalo šest vojakov s pripravljenimi brzostrelkami, s katerimi so obvladali vso planoto pod seboj.
(V času odhoda beguncev so se partizani na Golniku pogajali z Nemci, – opomba: s svojimi zavezniki za pobijanje Slovencev, – Pustili bodo prosto pot čez Ljubelj v Avstrijo nemškim umikajočim se četam, v zameno pa morajo Nemci blokirati vhod v tunel in preprečiti prehod Jugoslovanom. Tako bodo lahko partizani te ljudi zajeli in jih odpeljali nazaj. Opomba – Vsi vemo kaj jih tam čaka.) – Iz dnevnika g. Antona Babnika –
Na to planoto je prispela enota srbskih prostovoljcev pod vodstvom poročnika Vučičeviča. Ko je ta izvedel kakšen je položaj se je s svojo četico približal vhodu in zahteval prost prehod. Nemški oficir ga je ošabno ustavil in mu ukazal naj se oddalji. Srb je pa naročil svojim vojakom naj naperijo puške na stražarje nad vhodom in je ustrelil SSovca. Na kar pa ni bilo odziva. Nemškim stražarjem je pokazal prosto pot skozi tunel, a naj odnesejo svojega mrtvega poveljnika s seboj. Tako je bil prehod prost in begunci so se napotili trumoma skozi predor…
Na drugi strani, že v Avstriji, teče reka Drava in čez reko je most, ki so ga pa partizani že zasedli in so pred mostom ustavljali begunce. To, dokler se ni prikazal domobranski Rupnikov bataljon, s katerim so partizani imeli bolj slabe izkušnje. Že po prvih strelih so se kar razkropili, tokrat res panično, nekaj jih je kar poskakalo v Dravo.
Zdaj so pa imeli begunci prosto pot in so se napotili, po angleških navodilih, na Vetrinjsko polje, kjer so si urejali, kar pod milim nebom, neke vrste taborišče. Na poti so domobranci morali oddajati svoje orožje Angležem. Proti koncu maja so jih pa Angleži z lažjo in prevaro izročili na jugoslovanski meji partizanom v roke. Ti so jih pa, po različnih krajih Slovenije, po hudem mučenju in brez vsake sodbe okrog 12000 pobili. Ta zločin je bil popolnoma zatajen in je bilo skoro pod smrtno kaznijo prepovedano ga omenjati. Komunisti so tudi zahtevali vrnitev civilistov, kar se pa ni zgodilo, ker so ameriški, posebno pa še kanadski oficirji, po posredovanju in prepričevanju dr. Valentina Meršola, tudi begunca, to preprečili.
Iz vetrinjskega polja so sčasoma begunce preseljevali v različna taborišča v Avstriji: Spittal, Peggetz, …od koder so se pa po nekaj letih začeli izseljevali v prekomorske države, ki so bile pripravljene jih sprejeti: Argentina, Kanada, Združene države, Brazilija, Avstralija, Venezuela, Chile…
V teh deželah so si begunci potem ustvarjali »svojo Slovenijo«, ki ponekod, po 80 letih, še obstaja.
Franci Markež, v tistih časih osemletni begunček.
