Sredi lanskega leta smo v našem tedniku lahko prebirali razne članke, ki so opisovali naravne lepote, kulturne značilnosti in zgodovinske posebnosti slovenskih pokrajin. Pot -in branje- sta nas vodila od jadranske obale in severne Primorske do Dolenjske, Štajerske in Prekmuja, od Postojne do Gorenjske in Alp. Brali smo o nam že znanih krajih in navadah in odkrili druge, čisto nove.

Sedaj je pa na južni polobli “počitniška sezona”.

Skozi februar bodo vsak dan naši “vodiči” lanski abiturienti -Rast XLVII- , ki so skozi več mesecev pridno raziskovali o raznih argentinskih objektih. Vse podatke so strnili v članke, ki sestavljajo njihov almanah. V njih opisujejo naravo teh krajev, njih značilnosti in zanimivosti. Pisanje pa je večkrat obogateno z lastno izkušnjo in osebnimi doživetji. Mladim kronistom, najlepša hvala za njihove prispevke!

Na poslovilnem večeru pred obiskom v Slovenijo, so se (takrat še) petošolci spominjali Cankarjevih besed:

“O domovina, ko te je Bog ustvaril, te je blagoslovil z obema rokama in je rekel: »Tod bodo živeli veseli ljudje!« Skopo je meril lepoto, ko jo je trosil po zemlji … Nazadnje mu je ostalo polno prgišče lepote; razsul jo je na vse štiri strani, od štajerskih goric do strme tržaške obale ter od Triglava do Gorjancev …”

Po branju teh člankov -in če imamo srečo, po njih obisku-, bomo gotovo lahko trdili, da je tudi na skrajnem jugu sveta Bog trosil neizmerno lepoto in da živijo tudi tukaj veseli ljudje: Argentinci in mi, potomci onih, ki jih Cankar omenja.

Spomenik argentinski zastavi

__________

Na vrhuncu vojne za argentinsko neodvisnost je bil, za varovanje obale Paraná, imenovan glavni vodja polkovnik Manuel Belgrano, ki je ustanovil obrambne enote proti španskim napadom. Skrbelo ga je, da niso imeli simbolov, ki bi razlikovali Špansko vojsko od revolucionarnih enot. Tako je februarja 1812 predlagal, da bi naredili modro in belo zastavo, ki bi označevala argentinsko vojsko in narod.

Na dan 27. februarja 1812 je tedanji polkovnik Belgrano prvič izobesil našo argentinsko zastavo. Za dvig je bil zadolžen mladi Cosme Maciel, za izdelavo zastave je pa poskrbela skupina aristokratskih dam, ki jo je vodila Catalina Echevarría de Vidal, blagoslovil jo je pa župnik Juliján Navarro. Določitev natančne lokacije, na kateri je prišlo do dviga, je še predmet zgodovinskih razprav.

Spomenik argentinski zastavi je prepoznavna gradnja, ki je tudi simbol mesta Rosario v provincia Santa Fe, ob reki Paraná. Nahaja se v parku Narodne zastave.

Rosario, ki je v tistem času bila skromna vas, je mesto, ki je prvič zagledalo barve naše zastave. Iz tega razloga je nastalo prepričanje, da ga je potrebno poimenovati kot važni civilni prostor. Zgodovinski spomenik, objekt, ki je povsem prekrit s travertinskim marmorjem, je edinstven v taki zamisli na svetu. Nahaja se v zgodovinskem kraju ob tamkajšnjih visokih bregovih široke reke Paraná, in obsega površino 10.000 m2. Predstavlja Domovino kot namišljeno ladjo, ki napreduje v morju večnosti, do svojih najboljših in največjih ciljev.

Dela so se začela leta 1943 in so bila zaključena štirinajst let kasneje. Po važnosti je bilo delo razdeljeno zaporedoma po telurični značilnosti (geografija, oceani, pampe, Andi), zgodovinski simbologiji (zgodovina Inkov, kolonialna zgodovina, narodna zgodovina), duhovnih (domovina, slava, zmagoslavje) in gospodarskih (kmetijstvo, živinoreja, industrija, trgovina) vrednot. Na končnici stolpa, kamnita žara vsebuje ostanke znamenite vojne. To zastavo varujejo štirje velikani: štiri glavne točke domovine.

Zatišje stavbe je namenjen Belgranu. Preko monumentalnega stopnišča junakov, se vstopi v atrij in do oltarja, namenjenega domovini. Mogočni reliefi ob straneh atrija, simbolizirajo vojno zastavo s trenutkom njenega stvarjenja z Belgranom v Rosariju, po drugi strani pa civilno zastavo, ki materinsko bedi kot varuhinja Argentine. Končno, prosti prehod iz atrija vodi v Belgranovo kripto, kjer bodo nekoč počivali ostanki junaka.

Izstopajo trije deli: ladijski kljun, narodno dvorišče in zmagoslavni narodni propilej. Vsaki 20. junij – na praznik narodne zastave – postavi spomenik v središče velikega praznovanja. Na sporedu so vedno civilne in vojaške parade ter priseganje zastavi.

Leta 2008 smo z družino izrabili enkratno priložnost, da smo združili našo slovensko argentinsko razpetost na enem samem kraju. Takrat je prvič gostoval v Argentini Slovenski oktet. Odločili smo se, da potujemo v Rosario, in se tam udeležimo koncerta. Seveda je bilo doživetje enkratno, prav posebno pa, ker Rosaria nismo poznali. Prosti čas pred koncertom smo izrabili, da smo si ogledali tamkajšnje znamenitosti, med katerimi je bil seveda na čelu spomenik argentinski zastavi. Še smo premišljevali o impozantnosti tega objekta, ko smo poslušali znane slovenske narodne pesmi v vrhunski izvedbi »našega« okteta. Enkratno!