V nedeljo, 5. decembra 2021, smo praznovali 70. obletnico naše slovenske šole sv. Cirila in Metoda. Ob 10. uri se je lepo število staršev, otrok in učiteljev zahvalilo za dosežen uspeh pouka, za skrbno delo učiteljev, za sodelovanje staršev in mendoškega Društva Slovencev v Mendozi.
Po odmoru in pripravi dvorane smo se zbrali za pričetek veselega jubileja. Na odru smo na modri zavesi zagledali napis »70 let«. Ob strani nas je spremljala mogočna slika naših zavetnikov. Napovedovalca Milena Šmon Martinez in Emiliano Nemanič sta nam izrazila dobrodošlico, nato je voditeljica šole gospa Rezka Novak Nemanič spregovorila pozdravne besede.
»Dragi prijatelji naše slovenske šole, prav lepo pozdravljeni!
Danes nas združuje zaključek šolskega pouka in 70. obletnica šole Sv. Cirila in Metoda. Naša prva zahvala gre dobremu Bogu, da smo srečno in uspešno dokončali šolsko leto, saj je bilo z letom obveznega presledka za otroke, učitelje in starše težko znova pričeti pouk. Kljub vsemu smo letos dosegli šolske cilje.
Največja zahvala Najvišjemu, da lahko danes praznujemo 70. obletnico življenja naše predrage šole!
Brez prizadevanja in požrtvovalnosti učiteljev in opore slovenske skupnosti, bi ne bilo mogoče ohraniti našo vero, jezik in kulturo do četrte generacije otrok, rojenih v Argentini.
Sveta brata Ciril in Metod, naša vzornika, sta bila rojena v Grčiji , njun oče je bil Grk, mati pa slovanskega rodu. Ona jima je vcepila ljubezen do njenega jezika, katerega sta gojila in ljubila. Po letih jima je to znanje omogočilo evangelizacijo ter izobraževanje slovanskih narodov. Za to dragoceno delo ju je sveti oče Janez Pavel II proglasil za zavetnika Evrope. Naj nam bosta še naprej v zgled, da čeprav daleč od dežele naših prednikov, bomo še imeli v srcu našo slovensko identiteto.
Bog živi še mnogo let slovensko šolo Sv. Cirila in Metoda na mendoških tleh!«
Povabili so gospo Cvetko Grintal Bajuk, da bi obudila nekaj zgodovinskih spominov.
»Današnji dan je res prava slovesnost, ko pa želim predstaviti nekaj doživetij, je kar prava grmada bogastva in skoraj ne vem, kako to na kratko osvetliti. Če letu 2021 odštejem 70 let, sem bila takrat stara 10 let!
Moji srčni občutki in slike odidejo na vsa tri leta pred tem k sestram frančiškankam, ko smo se v kapeli in na dvorišču samostana pripravljali na prejem prvega svetega obhajila in birme, ob prvem obisku škofa dr. Gregorija Rožmana, leta 1949.
In kar takoj za tem se mi prikažeta č. g. Caserman in prof. Božidar Bajuk pri nas doma, v Las Heras. To so bili nedeljski popoldnevi za krščanski nauk in pouk slovenščine. Kar lepa skupina nas je bila ob podolgovati ravnokar pomiti kuhinjski mizi, za pouk in pisanje šolskih nalog. Zanimive so bile zgodovinske pripovedi prof. Božidarja Bajuka in sprehodi po katerih nas je vodil, da smo odkrivali lepote naše Slovenije in se tudi učili prve verze velikega pesnika Franceta Prešerna. Tudi Vrbo smo znali na pamet.
Izstopa mi tudi slika pred nedeljsko sv. mašo poletja 1955, prav tako pri frančiškankah, zagledamo dekleta družine Božnar, ki so januarja prispele iz Slovenije. In tako se spominjam, z gospodično Lenčko sva dnevno skupno preživljale in doživljale argentinsko srednjo šolo leta 1958 in 1959 in tako pridobili učiteljsko diplomo: Maestra Normal Nacional.
Prav posebno globoka pa so doživetja, ko sem istočasno uživala kot mladenka, srednješolka in učenka razgibano in redno tedensko slovensko šolo s prof. Božidarjem Bajukom in č. g. Jožetom Hornom, na cesti San Martin in Gutenberg v njegovem stalnem bivališču.
Istočasno in z vso zagnanostjo, sem navdušeno prevzela in uživala kot učiteljica dveh skupin slovenske šole, v letih 1958 in 1959 tudi že v našem Domu na Urquiza 335. Naslednje let sem odšla na univerzo v San Luis.
Z radostjo danes praznujemo 70 let ustanove, ki se je porodila iz idealizma in vseskozi delovala s prostovoljnim in zastonjskim delom.
To je pravi jubilej zvestobe in ljubezni do slovenstva! »
.
Sledila so doživetja bratov Juana in Marcela Engelman. »Z bratom Juanom sva leta 1999, stara 8 in 9 let, vstopila v Slovensko šolo. Takrat sva malo poznala slovenski jezik, ker sva stare starše izgubila še zelo majhna. Pridobila sva mnogo dobrih prijateljev.
Kako pozabiti odmore, »čaj brez ali z limono«, dolge priprave igric in nastopov, taborjenja in Miklavža. V petih letih sta naju gospodični Nežka in Lenčka mnogo naučili. Želiva potrditi, kako sva spoznala slovenske tradicije, ki jih še danes upoštevamo v družini.
Šola je bilo prijateljstvo, kultura, domovina in čut pripadnosti rodnim koreninam.«
Osem bivših učencev je recitiralo poezijo zahvale, vsak eno kitico in vsi skupaj:
»Bog živi še mnogo let slovensko šolo sv. Cirila in Metoda, njene bivše in sedanje vzgojitelje in učence!«
Predsednik Društva Slovencev v Mendozi, g. Tine Šmon je izrazil globoko doživeto zahvalo vsem neštetim zavednim in ustvarjalcem skozi vseh sedemdeset let. Podelil je priznanja učiteljem in učiteljicam za njihovo požrtvovalno delovanje v obdobju zadnjega desetletja. Prejeli so jih: gdč. Lenčka Božnar, Stazi Mlinar Anton, Nežka Bajda Bellandi, Lucija Hirschegger Bajda, Sofija Štumberger Šmon, Mariana Ruiz Díaz, Pavli Nemanič, Karina Marušič Šmon, Mirian Šenk Nemanič in Rezka Novak Nemanič.
Pred odrom se je nato razvil prisrčen prizorček družinskega pogovora med dedkom in babico z današnjimi starši in z vnuki. Mladi godrnjanjo in sprašujejo, zakaj morajo hoditi v slovensko šolo in pripravljati tedenske naloge. Ta dogodek se ponavlja že dolga leta. Stara starša jih poučujeta z obujanjem spominov na začetek slovenske šole in vse pridobljene vrednote. Vsi nastopajoči so bili bivši učenci naše slovenske šole. Na ekranu smo sledili slikam preteklih doživetij. Istočasno so pa na odru sedanji učenci predstavili rajanje in kratke prizorčke.
Ob zaključku so letošnji šolarji prejeli svoja spričevala in jih veseli kazali svojim staršem. Za konec je sledila pogostitev z jubilejno torto in napitnica s primerno mendoško sladko kapljico.
Globoko in nepozabno doživetje smo še dolgo uživali z veselim razgovorom!
Čestitamo vsem dejavnikom!
Cvetka Grintal in Božidar Bajuk
