UVODNO RAZMIŠLJANJE
Leto 2018 je leto bogatih spominov: naselitve v novi domovini, ustanovitev društva, različnih organizacij in odsekov. Najvažnejši dogodek pa je bila takrat zastavitev cilja bodočega življenja v Argentini.
Ko se pripravljamo na obletno proslavo in obujamo spomine na 10., 20., 40. in poznejše obletnice, odkrivamo, da so neprekinjeno, skozi 70 let, od naših prednikov začrtani cilji, še danes sprejeti in globoko podoživljeni.
»Cilj je tisto, kar velja samo po sebi, ne glede na kaj drugega«, je zapisal dr. Milan Komar. Zastavljeni cilj je še danes skrb za ohranjevanje, obogatitev in posredovanje slovenskih narodnih vrednot rojakom, novim rodovom in njihovim potomcem, že v tretjem in četrtem kolenu, in sorodnikom ter argentinskim prijateljem. Slovenska beseda je ključ v kulturno bogastvo; petje izraža narodno in vsestransko kulturno čutenje in tudi skupno večglasno petje je neprecenljiva značilnost našega naroda«. (Glasnik, 60 letnica 1948 – 2008).
Prežeti z zadovoljstvom izpolnjenih neprekinjenih dolgoletnih dogodkov našega skupnega življenja, se odpravimo na pričakovano proslavo.
70 LET NEPREKINJENEGA OBSTOJA NAŠEGA PEVSKEGA ZBORA V MENDOZI
V našem Slovenskem domu smo se 24. novembra 2018 zbrali mnogi navdušeni pevci, rojaki in naši prijatelji. Presenetila nas je odlična praznična oprema doma: prostor pred dvorano z zgodovinskimi posnetki in dvorana, z velikim ekranom, ornamenti in cvetjem. Davorin Hirschegger in Fric Šmon, sta v obeh jezikih orisala rojstvo zbora. »V teku leta 1948 je večina slovenskih naseljencev prišla v Argentino preko begunskih taborišč. V Mendozo so se naselile predvsem družine s številnimi otroki. Naseljevanje je bilo polno skrbi in trpljenja: težka komunikacija v tujem jeziku, iskanje stanovanj, nove zaposlitve, pomanjkanje denarnih sredstev itd. V začetnih težavah jim je bila slovenska pesem v uteho. Spremljala jih je, bodrila, med seboj povezovala in jim budila upanje. Slovenec vedno rad poje, naj bo žalosten ali vesel. Med priseljenci je bilo mnogo pevk in pevcev, ki so že v avstrijskih taboriščih sodelovali pri zborih. Prof. Božidar Bajuk jih je pozval, da so za božične praznike leta 1948 peli pri polnočnici brez partitur in glasbene spremljave. To je bilo rojstvo in prvi nastop slovenskega pevskega zbora v Mendozi«.
Kmalu se je zbor pomnožil in z rednimi tedenskimi vajami uspešneje opravil svoje poslanstvo. Naslednjega leta 1949, je dospel v Mendozo ravnatelj Marko Bajuk, Božidarjev oče. Začel je s spremljavo na harmoniju in orglah, pisal po spominu note cerkvenih, prosvetnih in umetniških pesmi ter ustvarjal nove skladbe. Leta 1953 je prevzel vodstvo zbora. S svojimi strokovnimi sposobnostmi je usposobil zbor, da je postal poznan in upoštevan v vsej mendoški provinci in tudi izven nje.
Zbor je sodeloval pri državnih in cerkvenih slovesnostih, spremljal škofa pri farnih praznovanjih, sodeloval pri večini slovenskih in cerkvenih prireditvah ter prirejal samostojne koncerte. Visok dosežek svojega pevskega življenja je zbor doživel leta 1960 ob praznovanju 150. obletnice argentinske osvoboditve v Buenos Airesu. Nepozaben dogodek je bil nastop buenosaireških pevskih zborov skupno z mendoškim. S tem koncertom je ravnatelj Marko Bajuk v izseljenstvu podoživel nastop skupnih zborov leta 1937 na Evharističnem kongresu v Ljubljani.
Po smrti ravnatelja Marka Bajuka leta 1961. je vodstvo ponovno prevzel sin Božidar. Zbor je v spomin na pokojnega pevovodja predlagal vsakoletni koncert na Markovo nedeljo, pod geslom: »Še bomo peli …« Drugi uspešen koncert je zbor priredil leta 1974 v Buenos Airesu ob proslavi 20. obletnice Slovenske kulturne akcije. Zbor je tudi prispeval pri sklepnih slovesnostih trgatve v Mendozi«.
Ves zgodovinski potek je bil istočasno tudi prikazan na velikem ekranu.
»V času naselitve ni bilo v Mendozi nobenega pevskega zbora in večglasnega petja. Lahko zapišemo, da je bil naš zbor pobudnik in dramitelj zborovskega petja. Danes nastopajo in tekmujejo številni in zelo usposobljeni zbori, med katerimi je poznan in vrednoten tudi naš slovenski zbor.
Po 40 letih uspešnega delovanja je našemu zboru nastopila kritična doba. Ustanovitelj in dolgoletni pevovodja prof. Božidar Bajuk je moral zaradi starosti in slabosti opustiti vodstvo zbora. Sredi 1985 je zbor prevzel njegov nečak, lic. Marcos Bajuk. Leta 1987 se je tudi on poslovil in odšel v Ljubljano na svoje glasbeno izpopolnjevanje. Gospodična Lenčka Božnar je z veliko ljubeznijo nadaljevala vodstvo zbora, omejeno bolj na notranje društvene potrebe in na udejstvovanje pri verskem življenju mendoškega občestva.
»Leta 1996 je našemu zboru zasijalo pomladansko sonce. Povabili smo mladega pevovodja Fernanda Mejiasa, poročenega s Slovenko in lep zgled slovensko – argentinske integracije. Pod njegovim vodstvom se je zbor ob koncu leta predstavil Slovencem po različnih krajih matične domovine. Kakovostni napredek in splošni uspeh turneje je navdušil in pritegnil k sodelovanju številne mlade pevce.« Slovenija je navdušila Fernanda Mejiasa in mu dala možnost strokovnega usposabljanja v glasbi, poglabljanja v slovensko kulturo in obvladanja slovenskega jezika. Po njegovem odhodu v Ljubljano je vodstvo prevzela za dve leti Roxana Muñoz.
Od leta 2000 dalje je pevovodja zbora mag. Diego Bosquet. Istočasno se je izpopolnjeval na Master of Arts in Ethnology (M.A.) in izbral temo za svojo disertacijo: Glasba slovenske skupnosti v Mendozi in na splošno v diaspori. Študij mu je veliko pomagal k razumevanju in svojemu udejstvovanju v slovenski skupnosti. V mescu decembru leta 2006 je med štirinajstimi zbori, ki prepevajo nad 50 let v Argentini, naš zbor dosegel priznanje Organizacije argentinske pevske dejavnosti. Istočasno je Narodni senat Republike Argentine podal našemu zboru častno diplomo, kot priznanje za doprinos argentinski kulturi. Oba dogodka sta tudi pevcem in naši skupnosti veliko pomenila .
V prvi polovici marca 2007 in naslednjih letih, je zbor izvedel uspešno turnejo po jugu Argentine. V juniju 2008 je zbor drugič obiskal prelepo Slovenijo. Pevska skupina šteje danes 35 članov, večina so sinovi in vnuki prvih priseljencev, torej tri generacije, ki se trudijo za ohranitev in razvoj slovenske glasbene kulture pod Andi. Nekateri pevci že več kot petdeset let z veseljem vztrajajo v tej naši slovenski instituciji. Bogata izkušnja starejših in navdušenje mlajših prispevata, da se zbor že sedemdeset let nepretrgano, kakovostno izpopolnjuje in nadaljuje svoje poslanstvo.
Naš zbor je od leta 1991, po osamosvojitvi domovine, pogosto potoval in širil slovensko pesem po Argentini. Potovali smo v mesta Bariloche, Cutral-Co, Plaza Huincul, Cura Brochero, Mina Clavero, Río Cuarto, Rosario, Malargüe in Bowen (na jugu Mendoze) in med Slovence v San Luis. Najbolj pomemben dogodek je bila letos, meseca junija, pevska turneja po Sloveniji.
PROGRAM NASTOPA
Prvi je zapel v pozdrav in dobrodošlico Slovenski mendoški oktet, otvoril je večerno petje. Zapeli so nam venček slovenskih pesmi: Ti puebeč je kna Lumpej (prir. Pavle Kernjak).
Sledil je nastop našega zbora. Pevovodja si je zamislil program s pesmimi, ki opisujejo slovenske pokrajine in tudi sosednje, ki danes ne spadajo več pod Slovenijo. Pričeli so s Prekmurjem, Sejaj žito (prir. Danijel Grum). Sledila so Štajerska, Vse najlepše rožice (prir. Emil Adamič, prir. za mešani zbor, Marko Munih), Koroška, Moj pobič je furman (Luka Kramolc, prir. za mešani zbor Božidar Bajuk), Dolenjska, Ciganski otrok (prir. Marko Bajuk), Notranjska, Ena nova zdravica (prir. Marko Bajuk), Gorenjska, Meglica (prir. Marko Bajuk), Primorska, Dajte, dajte (prir. za zbor Aldo Kumar), Porabje (Madžarska), Mari, Mari, Marika (prir. Radovan Gobec), Rezija (Italija), Jnjen čeua jti gna (prir. Pavle Merkú), Beneška (Italija), Oj, božime (prir. Ubald Vrabec), Koroška (Avstrija), Na prsi rožmarina čem si djati (prir. France Cigan).
Uživali smo navdušeno petje in cenili dolgotrajno natančno pripravo zgodovinskega nastopa. Polna dvorana je izrazila svoje navdušenje in doživetje z dolgim ploskanjem.
ODLIKOVANJA IN DARILA
Mendoški častni konzul inž. Jože Šmon je v imenu Urada Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu, pevovodju Diegu Bosquetu, izročil zahvalo zboru za »neprecenljivo vlogo pri ohranjanju slovenske identitete ter za širjenje ugleda Slovenije v Argentini«. Prebral je tudi pismo gospe Veleposlanice Republike Slovenije v Buenos Airesu Jadranke Šturm Kocjan. Med drugimi čestitki je odobrila delo zbora: »Zato je bila ustanovitev zbora pred 70. leti dobra odločitev, ki vas je povezala v daljni Mendozi in s pomočjo pesmi ohranjala stike z matično domovino«. Poslušali smo tudi prisrčne pozdrave bivših pevovodij Fernanda Mejiasa in Marcosa Bajuka iz Slovenije ter Roxane Muñoz.
Čestitali smo in se zahvalili navzočima zakoncema Mici Bajda in Stanetu Grebencu, edina pevca prve zasedbe zbora od leta 1948. Prejela sta šopek lepega cvetja. Sledilo je priznanje Lenčki Božnar za svoje dolgoletno prizadevanje za zbor. Nato je pristopila na oder Darinka Žumer, dolgoletna blagajničarka zbora in Janez Štirn, najstarejši pevec, ki navdušeno in neprekinjeno poje pri zboru. Priznali so tudi važno sodelovanje korepetitorjem in spremljevalcem na različnih instrumentih: Marjana Bajda, Ivan Bajuk, Toni Štirn, David Bajda in Juan Sánchez. Priznano je bilo učinkovito delo predsednice Ani Grintal in obeh tajnic zbora, Veronike Vilchez in Valerije Bajda. Končno sta bila odlikovana Mariana Ruiz Díaz, dolgoletna pomoč pri vokalizaciji pevcev in mag. Diego Bosquet, danes že 18 let pevovodja Pevskega zbora. S tem smo dosegli izraziti višek hvaležnosti in navdušenja. Ploskanje je to izrazilo. Bog jim bogato poplačaj!
Za zaključek pevskih nastopov smo pristopili k zboru tudi bivši pevci. Spraševali smo se, kaj naj na današnji večer skupaj zapojemo. Z navdušenjem sta zadoneli Pevec (Sem pevec in peti … je vse mi na sveti) Antona Foersterja in priljubljena himna Slovenija v svetu našega Marka Kremžarja in Jožeta Osane. Vsak od nas je doživljal svoje spomine, mnogi smo se zavedali doprinosa k dolgoletni setvi in veselje današnje žetve! Tako je potekel glasbeni zaključek koncerta.
NA ZDRAVJE!
Pevci so nam pripravili odlično napitnico: empanade, dobro mendoško kapljico in krasno torto. Dolgo smo uživali 70. obletno slavje pri pogrnjenih mizah. Pred dvorano so mladi potomci iskali svoje stare starše in znance, bivše člane naše pevske družine. Na vseh stenah so bile razstavljene fotografije dolgega obdobja. Spomini so nas navdušeno povezali.
Zahvala vsem, pevovodju, pevcem in vsem, ki so na vse mogoče načine sodelovali, pripravljali ter praznično olepšali naš skupni dom.
»Še bomo peli …«
Božidar Bajuk
