201 slovenskih fantov nas je šlo skozi ta zavod med leti 1952 in 1976, ko je bil ukinjen. 

In to ni bila majhna stvar. 

Posebno prva leta smo skoraj ves čas, razen med urami tukajšnje šole, preživeli čisto v slovenskem okolju, se pogovarjali v materinščini, peli in opravljali verske obrede v slovenščini, z izjemo sv. maše, ki je bila do leta 1962 še latinska. 

Imeli smo stike z našimi bogoslovci, ki so nam pripovedovali  o svojih izkušnjah in nas učili  slovenščino in našo zgodovino. Za nas so skrbele izredne osebnosti: rektor dr. Franc Gnidovec, špiritual dr. Filip Žakelj, – še se spominjam, kako nam je v začetku vsakega meseca zatrjeval: “Ta mesec je še prav posebno Marijin mesec…”;  naši prefekti, najprej začasni, g. Starc, takrat še bogoslovec, potem dr. Kukavica, zatem pesnik in pisatelj dr. Franc Rozman, nato že bivši zavodar  g. Marjan Bečan. Pogovarjali smo se lahko z dr. Ahčinom, z dr. Ignacijem Lenčkom, danes bi rekli “un lujo total”. Izdajali smo tudi prvo mladinsko revijo “Zavodar”, v začetku v obliki rokopisa.

Pravzaprav je naša izseljenska generacija, ne samo zavodarji ampak sploh vsi, rasla v naši strnjeni skupnosti s številnimi intelektualci, duhovniki, učitelji, profesorji, umetniki in javnimi delavci, ki so z  odhodom iz domovine vse izgubili, a so z neizmernim idealizmom in požrtvovalnostjo ohranjali in nam posredovali nauke in vrednote, značilne za poštenega Slovenca. Vse to je bilo še posebej zgoščeno v zavodskem življenju.

Res smo privilegirana generacija. Tega se zavedamo in poskušamo, v kolikor nam še dopuščajo sedanje razmere in visoka leta, vse to prenesti na naše potomce.

Malo zgodovine o nastanku zavoda

Ustanovljen leta 1952 je do leta 1976, ko je prenehal – časi in navade so se pač spremenile-, šlo skozi to ustanovo 201 slovenskih fantov – zavodarjev, ki nosimo ta pečat in smo nanj ponosni. Nekako ljubljanski škofovi zavodi v malem.

Kako je po treh, štirih letih našega prihoda v to deželo prišlo do tega, da je bil ustanovljen deški zavod?  Ob prihodu naših begunskih bogoslovcev  v Argentino, se je škof iz San Luisa ponudil, da jih sprejme v svoje semenišče.

Formalno so pa še  pripadali Ljubljanski škofiji, a so leta 1951 kar na hitro morali to semenišče zapustiti.

V glavnem z  denarjem nabirk, ki jih je v severni Ameriki sprožil škof dr. Gregorij Rožman, so tukajšnji dušni pastirji kupili večjo stavbo z zemljiščem v kraju Adrogué, kakih 23 km južno od mesta Buenos Aires. 

Takoj se je začelo s predelavo prostorov za namestitev bogoslovcev, z gradnjo kapele in tudi novih prostorov za deški zavod, ki je bil prvotno  namenjen za srednješolce, ki bi obiskovali državno gimnazijo Colegio Nacional Almirante Brown,  oddaljen kakih 15 kvadrov (po spominu). Kasneje so bili sprejeti tudi osnovnošolci petega in šestega razreda, ki pa so hodili  v privatno katoliško šolo Euskal Echea v bližnje  naselje LLavallol. 

Prvi vpisani gimnazijci smo bili Jože Kosanc, Lojze Mehle in pisec teh vrstic, Franci Markež.

Colegio Nacional Almirante Brown je bil ustanovljen leta 1929,  zidan  na oddaljenem delu vrta bivšega hotela “La Delicia”, tudi “Las Delicias”, (1873), v katerem se je dolga leta, posebno še poleti, zbirala vsa politična, gospodarska, gosposka in kulturna elita Buenos Airesa in tam tudi  prirejala svoja slavnostna praznovanja.

Ta gimnazija Almirante Brown  je v tistih časih sodila med najboljše državne šole daleč naokoli. Ni mi znano, zakaj so ji spremenili to tradicionalno ime in se sedaj imenuje Escuela Secundaria N°12 in N°13.  S tem je tudi  naša šolska himna “Somos del Almirante Brown, el Colegio Nacional, nuestro nombre simboliza glorias del río y del mar…”  verjetno šla v pozabo.

Spominjam se še, kako je msgr. Orehar nas prve tri srednješolce spremljal  v Adrogué, da se vpišemo za sprejemni izpit.  Bilo nas je okoli 600 kandidatov za 160 prostih mest. Potem nas je pa povabil na kosilo v hotel Las Delicias, takrat že v dekadenci; kmalu zatem so ga porušili.

Prvo leto nas je bilo v zavodu devet, poleg nas treh gimnazijcev še ljudskošolci Mirko Grbec (duhovnik), Primož Marolt, mendoščana Rok in Lojze Pustovrh, Janez Škulj ter pred kratkim umrli duhovnik Franc Urbanija.

Naslednje leto, če se prav spominjam, nas je pa bilo že sedemnajst, med njimi sedanji duhovniki  dr. Jure Rode, g. Marjan Bečan in dr. Edo Škulj.

To naj bo za danes, ob mesecu 70. obletnice tega nam dragega zavoda. Ob priliki bom skušal napisati še več podatkov o zavodu in semenišču.

Prav tako pozivam bivše zavodarje, naj kaj napišejo o svojih zavodskih doživetjih.

Predvsem pa vabim vse nekdanje zavodarje, da se v petek, 29. aprila ob 19. uri, v slovenski cerkvi Marije Pomagaj zberemo pri sveti maši, da skupno proslavimo to pomembno obletnico.

Franci Markež