Slovenski pevski zbor v San Martinu praznuje svojih prvih 70 let! In tik pred slavjem smo prosili za razgovor dirigentko Lučko Marinček Kastelic.
Tistim, ki je še ne poznate, na kratko povemo, da je Lučka sanmartinčanka po rojstvu, da prihaja iz pevske družine in je ta talent posredovala tudi svojim otrokom Zofiji, Juliji in Tomiju, ki so ji vedno ob strani, prav tako kot mož Toni Kastelic.

S svetom glasbe si povezana že od mladih let, tvoja mama je bila v naši skupnosti znana pevka.

Mami, ime ji je bilo Marija, bolj poznana kot “gospa Marinčkova”, je bila med nami dobro znana sopranistka, imela je čudovit glas. Najraje je pela Marijine pesmi, saj je bila globoko verna. Dolgo let je pela pri zboru “Gallus”, pa tudi pri našem pevskem zboru San Martin. Poslušati jo je bil res užitek!
Kot otrok sem seveda vse to malo drugače doživljala. Mama je večkrat na teden zvečer morala k vajam in takrat mi je bilo kar hudo. Saj so name pazile starejše sestre, a otrok je vedno najraje z mamo! Spominjam se, da je mama večkrat pela z gospo Rozo Golob, in ona jo je spodbujala ob vsem tem trudi, pa ji je nekoč rekla: “To tvoje delo se bo enkrat povrnilo in nekoč boš iz Ramos Mejie (tja je hodila k vajam) nekaj zelo dobrega prejela.” In kako prav je imela! Od tam je Toni, moj mož!
Sama lahko rečem, da sem bila po mami povezana z glasbo še pred rojstvom: ko me je čakala je mama vsako nedeljo zjutraj pela pri slovenski maši in je morala v stari sanmartinski stolnici hoditi po dolgih stopnicah do kora, in takrat ji je organistka Matilda Kogovšek napovedala, da bo prav gotovo njen otrok zato celo življenje povezan z glasbo.

Kako si pa sama vstopila v ta svet?

Pri nas doma je bila glasba zelo prisotna: imeli smo klavir, na katerega sem že čisto majhna začela igrati enostavne pesmice. In ko so k nam prihajali na obisk prijatelji staršev se je vedno kdo spomnil, “Lučka, pokaži nam, kako znaš igrati na klavir!”. Moram priznati, da mi v tistih časih to ni bilo nič kaj preveč všeč… No, ko so ti prijatelji bili na obisku, in to je bilo skoraj vsak konec tedna, so veliko peli! Tudi “Buenosaireški oktet”, pri katerem je pel moj brat, je imel vaje pri nas doma.
Pri šestih letih sem se pa že začela resno učiti, hodila sem k profesorici klavirja in polagala izpite v Conservatorio Clementi. Pa v šoli, v argentinski šoli namreč, sem imela svojo instrumentalno skupinico, jaz sem pela, predvsem argentinske folklorne pesmi. S prijateljico sva pa potem začeli celo sami komponirati. Spomnim se, da sva se nekoč prijavili na tekmovanje “Canción católica de San Martín”, v katerem so sodelovale vse katoliške šole iz okolice. Za najino pesem, ki sva jo sami spisali, sva dobili prvo nagrado!
Spominjam se tudi vsakoletnih festivalov v slovenskem domu v San Martinu. Zbirali so se glasbeniki in skupine in predstavili, kar so znali. S sestro sva igrali na klavir, dvakrat sem nastopila, če se prav spomnim, tudi brat je nastopal. To so bili krasni koncerti! Veliko smo delali na področju glasbe, veliko nas je bilo otrok in mladih, ki smo se učili instrumente, nastopali so celi orkestri!

Glasbo si izbrala tudi kot svoje poklicno delo, ali ne?  

Ni bilo točno tako, glasba ni bila moja prva poklicna izbira… Prvo sem želela postati radijska napovedovalka, prijavila sem se k sprejemnemu izpitu, pa mi ni uspelo. Moram povedati, da je mami bila kar vesela, ker ji tisti radijski svet ni preveč ugajal. Treba je bilo torej poiskati kaj drugega. In ker sem vedno želela delati in pomagati prizadetim, sem se vpisala na študij za profesorico za slušno prizadete in za rehabilitacijo glasu in govora. Na tem področju sem potem delala 6 let, a ko sva s Tonijem ustvarila družino in so prišli otroci sem službo pustila. Ko je bila Juli, naša najmlajša, v 1. razredu, sem pa začela poučevati petje v slovenski šoli in tudi v vrtcu v šoli Sagrado Corazón. Tako se je nekako začelo, kmalu zatem sem že pri naših slovenskih sv. mašah na orglah spremljala petje, z g. Jankom Filipičem.

Kakšni so bili tvoji začetki v sanmartinskem pevskem zboru? Verjetno si prvo pri njem pela? Kdaj si pa v roke prijela še dirigiranje in vodstvo zbora?

Da sem prevzela vodstvo zbora je pa brez dvoma zasluga g. Gabrijela Petkovška! Če ima kdo kako pritožbo nad mano se mora kar nanj obrniti, saj me je on prepričal, da sem začela dirigirati! Pred mano je zbor imel že več dirigentov in prišel je trenutek, ko se je bilo treba odločiti, da je zbor lahko nadaljeval z delovanjem. Zato sem sprejela. Od začetka smo vadili samo za kake določene lokalne prireditve, za domače obletnice, počasi smo pa začeli hoditi tudi na slovenske proslave v druge domove.

Kako potekajo vaše vaje? Kolikokrat tedensko se zbirate, imate tudi vokalno-tehnične vaje? Kakšno vzdušje vlada pri vajah? Kakšni so vaši vsakoletni “redni programi”?

Vadimo enkrat na teden, ko se bliža kak nastop pa seveda dodamo več vaj. Že več let posvečamo prvi del tedenskih vaj vokalni tehniki. In lep dosežek je tudi to, da je vzdušje pri vajah vedno pozitivno, veselo: pevci prihajajo z dobro voljo, čeprav so vsi zelo zaposleni, tudi v našem slovenskem domu jim ne zmanjka dela. Še posebno letos, ko praznujemo našo 70-letnico!
Na našem rednem program so na prvem mestu prireditve v slovenskem domu: verski prazniki, kot je Velika noč, sodelujemo pri vsakoletnem sanmartinskem festivalu “Ob taktu barv”, predvsem pa že 17 let organiziramo naš tradicionalni Božični koncert. In z veseljem sodelujemo tudi pri drugih prireditvah v naši slovenski skupnosti.

Bi z bralci delila kak posebni trenutek ali anekdoto, ki ti je ostala v spominu?

Ja, teh se je pa v teku desetletij kar veliko nabralo! Spominjam se sobotnega večera, ko smo peli na neki poroki v San Martinu. Bila je prav slovesna ceremonija, poročal je p. Mamerto Menapace, nevesta je bila iz neke zelo znane družine. In prav tisti večer je naš baritonistToni Podržaj nastopal v Našem domu v San Justu pri “Martin Fierru”, ki ga je režiral Blaž Miklič. Toni je obljubil, da bo kljub nastopu prišel tudi na poroko, da bo z nami pel. Čeprav je kazalo, da bo to zaradi urnikov nemogoče. No, bili smo že na koru, poroka je že skoraj začenjala, ko je Toni prihitel gor – napravljen in maskiran, kot je nastopil! Ko smo ga takega zagledali smo se začeli smejati, da nam je bilo skoraj nemogoče kaj zapeti… Toni je z nami ostal prav do zadnjega akorda Aleluje in potem dobesedno izginil, moral je nazaj v San Justo. Kasneje nam je povedal, kako so ga prestrašeno gledali iz drugih avtomobilov, ko se je peljal po Buenos Airesu… Anekdota veliko pove o njegovi osebnosti, kako je bil odgovoren: obljubo je vedno držal, pa če je bilo še tako težko. Tak je bil Toni Podržaj.  

V sanmartinskem zboru redno vidimo oz. slišimo lepo število mladih glasov. Dekleta so pod tvojim vodstvom celo sestavila samostojno skupino Mučačas! Ali pri mladih vidiš zanimanje za zborovsko petje? In za slovensko glasbo?

Res je v našem zboru kar lepo število mladih, dekleta so pa celo ustvarile skupino Mučačas. Pa njim le včasih pomagam, v resnici se kar same organizirajo in zelo dobro pojejo.
Imamo tudi otroško pevsko skupino Zvončki, z njimi se vedno pripravljamo za kak nastop in vsako leto sodelujejo pri naši Božičnici. Pridni, dobri otroci so, nekateri se celo učijo glasbo. Redno hodijo na vaje in kar užitek jih je gledati, njih in starše, ki vedno radi pomagajo. V njih, v njihovi navdušenosti vidim bodočnost, ker so majhni in bodo še dolgo peli. Radi pojejo v angleščini in, zanimivo, tudi v latinščini. To me resnično čudi!
Z mladimi je pa seveda težje, ker so zelo zaposleni, nekateri študirajo in tudi delajo, ali pa odhajajo iz Buenos Airesa ali celo iz Argentine. Poročijo se, imajo otroke in takrat petje ostane ob strani, vsaj za nekaj časa.

Pevski zbor je nedvomno zelo pomemben dejavnik življenja v slovenskem domu v San Martinu… Kaj pa povezanost z argentinsko okolico?

Res je, večkrat nas povabijo na razne kulturne dogodke v okolici našega slovenskega doma. Peli smo že v UNSaM, peli smo ob 50-letnici Universidad Católica de La Plata, ki ima sedež v San Martinu, v Cine Teatro Plaza, Biblioteca Popular San Martín, v cerkvi San Isidro Labrador.
Pa na potovanja ne smem pozabiti! Skupaj smo že prevozili veliko kilometrov, peli smo v Entre Ríosu, v Corrientesu, v Mendozi in celo v Braziliji!
Z veseljem gremo, ko nas povabijo in vemo, da nas ljudje radi poslušajo. Vsak mesec hodim v neki “café cultural” in vedno me sprašujejo, kdaj bo naš zbor imel naslednji koncert. In potem na koncertu tudi pridejo, čeprav naših slovenskih pesmi ne razumejo. Največ odziva pa ima naš vsakoletni božični koncert, ki je odprt za argentinsko publiko. In publika pride na koncert, ker je to zanje priprava za božič.

Zbor je dosegel častitljivo 70. obletnico. V 7. desetletjih je skozi njegove vrste verjetno šlo lepo število pevcev…

Ja, predvsem na začetku, v prvih časih, je bil zbor zelo številen. Veliko se je v tem času zgodilo in ni bilo vedno lahko. Vedno pravim, da je naš zbor rezilienten, kar nekajkrat je bilo treba hude trenutke preboleti in nadaljevati. Odkar vodim zbor so nas za vedno zapustili trije pevci: Veronika Petkovšek, Lojze Tašner in Toni Podržaj. A treba je nadaljevati. In tudi ko se pridružijo novi pevci je to vsakič nov začetek! Ker za težkimi doživetji pridejo tudi tisti lepi, veseli trenutki,  ki smo jih skozi leta veliko doživeli!
Moram reči, da imamo lepo skupino ljudi, imamo zelo dobre pevce in tudi druge, ki se morajo bolj potruditi, ker je tudi pri petju tako, da nekatere bolj stane.

A v današnjem času smo ljudje pri 70 letih še mladi in pogumno gledamo naprej ter kujemo načrte… Kaj pa vaš sanmartinski zbor, kako ti, kot dirigentka, gledaš v bodočnost?

Osebno nerada delam dolgoročne načrte. Raje naredim načrt za leto, in če je mogoče se izvede. Življenje nas je naučilo, da vse naredimo počasi, korak za korakom. Pri delu prosim Boga, naj mi pokaže pot in vedno sem čutila, da se to zgodi, da nas spremlja. Dela in projekti se nam tako kar nabirajo, nikoli nam jih ne zmanjka. Vedno se pojavi kak načrt in komaj ga zaključimo je treba kaj novega začeti. Zato ne skrbim preveč na bodočnost. Zaenkrat nas po praznovanju 70-letnice čaka božični koncert, potem nam bo Bog že pokazal, kako nadaljevati.

Ko že zaključujeva ta pogovor, kaj bi še rada sporočila bralcem, predvsem seveda tistim, ki ljubijo petje?

Za konec še besede zahvale: najprej moji družini, tisti prvi: mami in očku, ki bi danes gotovo z veseljem gledala, kako skupaj delamo, pa bratu in sestram. In potem moji družini, ki sva jo ustvarila s Tonijem, ponosna sem nanje! In končno moji tretji družini, našemu pevskemu zboru: skupaj smo doživeli veliko lepih in tudi težkih trenutkov, ki smo jih skupaj premostili – kot prava družina. In skupaj hodimo naprej! Za vse to sem hvaležna.

Lučka, prisrčna hvala, čestitke za vse doseženo in seveda veliko energije in uspehov še za naprej!

Mariana Poznič

Please follow and like us: