11. maja je bil za nas, Karapačajčane, poseben dan, saj smo praznovali 65-obletnico našega doma. Slavje smo pričeli z dviganjem zastav in petje himen, nato smo se udeležili sv. maše, ki jo je daroval č.g. Franci Cukjati za žive in pokojne člane doma. Po njej smo na dvorišču postregli slanike in medico ter povabili navzoče, da si v prvem nadstropju ogledajo razstavo fotografij o zgodovini našega doma, ki smo jo pripravili nalašč za ta jubilej. Preko 120 slik na 9 panojih je bilo razporejenih po dejavnostih: začetki doma, družabnost, glasba, versko življenje, skavti, šola, folklorna skupina Maribor, mladina, gledališče. Nato so bili vsi deležni okusnega kosila v dvorani in ob napovedani uri smo pričeli s kulturnim programom.
Geslo, ki smo ga zbrali je «Ttam, kjer je ljubezen, tam je življenje» … Najprej je spregovoril predsednik doma, Damijan Ahlin, ki je poudaril kako je važna složnost, kako je važno, da nadaljujemo z delom naših prednikov s ponosom in pogumom. Odpravnik poslov veleposlaništva Republike Slovenije v Argentini, g. Igor Šef, je poslal pismo in čestital za obletnico, ker se je ni mogel udeležiti zaradi referenduma na sedežu veleposlaništva. Predsednik Zedinjene Slovenije, Jurij Komar, je tudi izrazil željo, da bi dom rastel in se krepil.
Kot je običajno že kar nekaj let, smo podali priznanje zaslužni osebi našega doma: obiskoval je slovensko osnovno šolo Josipa Jurčiča v Karapačaju in srednješolski tečaj Marka Bajuka. Bil je pri slovenskih skavtih, pozneje je pri SFZ kot zastopnik Karapačaja postal predsednik centralnega odbora zveze, udeleževal se je predavanj dr. Milana Komarja. Zelo rad je sodeloval pri Karapačajskem odru, kjer se je najraje izkazal pri komičnih vlogah. Bil je tudi podpredsednik doma. Zadnja leta, ko nima več službenih obveznosti, je pa prisoten v odboru doma, in če le more pomaga pri delih, ki so vedno potrebna, a največkrat ostanejo prikrita in nevidna. Tik pred pandemijo pa je prevzel vlogo mežnarja in šoferja. Skrbi za pripravo verskih obredov v domu in tudi za prevoz dušnih pastirjev, prej msgr. Jureta Rodeta, sedaj pa g. Roberta Bresta.To je Martin Jeretina.
«Tako je bilo, tako je»…je naslov prizora, katerega smo si skupno ogledali. Za idejo in režijo je poskrbel sam predsednik, Damijan Ahlin. Veseloigra se dogaja v sodobnem času v gostilni »Stari pisker« -ime po najstarejši gostilni na Štajerskem- nekje v Argentini, kateri lastniki so slovenski potomci.
Tisti »nekje« spada pod neko društvo, kjer se »vsi poznajo« -vendar ne vsi- in so kakor ena sama družina. Kot družina, društvo poimenujejo »dom«. Slučajno, eden izmed članov pripoveduje drugemu od kod so pač njegove korenine in ker vsega ne ve, se zanima za rodbine ostalih članov in še posebno o nastanku doma, kjer iz sedanjosti gledajo v bodočnost. Tako, v sproščenem pogovoru, vsak pripoveduje lastne spomine: o nastanku doma, o igrah, ki so jih predstavili, o šoli, o glasbenem življenju, o skavtih, o folklorni skupini, o raznih smešnih dogodivščinah. Duhovito predstavljen enourni prizor je večkrat privabil smeh gledalcev v dvorani. Nastopili so: Ana Tomšič, Ani Klemen Boltežar, Damijan Ahlin, Damian Lopez Pirc, Janez Žnidar, Jože Mokorel, Lučka Pirc, Maks Skarlovnik, Malena Cane Tomšič, Marija Skarlovnik, ter Veronika Samsa Mokorel; za luči in zvok je pa poskrbel Tomaž Ahlin. Prizor bo kmalu dostopen na youtube kanalu doma -tudi s podnapisi v španščini- za tiste, ki niste mogli priti na obletnico in bi ga radi pogledali. Splača se, saj boste veliko zanimivega izvedeli.
Člani odbora doma so predlagali, da letos, ob 65.letnici, podamo še eno zaslužno priznanje: je pesnik, pisatelj, prevajalec, publicist in igralec, pisal je o filozofiji, o tehniki, najbolj pa o digitalnem in gospodarskem svetu. Izdal je že veliko knjig, prevedel še veliko več, zadnje delo je bilo prevod in izdaja življenjepisa Magdalene Gornik, je član folklorne skupine Maribor, gledališkega odseka, bil je pri pevskem zboru, kulturni referent pri Zedinjeni Sloveniji, blagajnik in podpredsednik Slovenske fantovske zveze, član skupine pevcev in ustvarjalcev komorne glasbe. Je sourednik revije Meddobje, napisal je nešteto člankov in razprav tako v Argentini kot v Sloveniji, kot poročevalec je sodeloval pri raznih časopisih v Sloveniji. Nekaj let nazaj je dobil Odlikovanje z zlatnikom, kot priznanje za delo na kulturnem in političnem področju ter domoljubnosti do Slovenije. V Argentini je tudi dobil odlikovanje na državni ravni za pesniško delo -Mención de Honor torrente nacional de poesías-, v Karapačaju je bil kulturni referent, podpredsednik, sedaj je pa predsednik doma in hkrati tudi predsednik Slovenske kulturne akcije: to je Damijan Ahlin. Bil je presenečen in vesel ob podelitvi plakete.
Zahvalili smo se vsem ki so sodelovali pri obletnici: vsem, ki so bili v kuhinji, mladini, ki je stregla, tistim, ki so bili v baru, pri peki na žaru, pri vhodu, za šopke za goste, vsem, ki so bili na odru.
Slovenci smo majhen narod, a kljub majhnosti, zelo bogati. Cenimo in negujemo doto, ki so nam jo zapustili naši predniki. In to skušamo v domu v Karapačaju. Kot je napisal pisatelj Ivan Sivec: »Upanje nikoli ne umre, pa čeprav je večkrat temna noč…«
Naj bo to sporočilo za vsakega izmed nas: bodimo složni, pomagajmo si med seboj, ne kritizirajmo po nepotrebnem, ne sojajmo ne da bi vedeli, kaj se resnično dogaja… Vsak naj pogleda sam vase in pomisli v čem lahko izboljša svoj odnos do bližnjega.
Zaključim z besedami letošnjega gesla: »Tam, kjer je ljubezen, tam je življenje«. In tukaj, hvala Bogu, imamo oboje!
Slovenski dom Carapachay
