Dan zahvale, dan praznovanja!

Kako je lilo v soboto! Krajevne plohe so bile vsepovsod in vrstile so se, čeprav je včasih sonce pokukalo izza oblakov … Veliko vprašanje v San Justu je bilo, če bo še naprej deževalo za obletnico ali se bo vremenska napoved uresničila. Končno je nastala lepa nedelja. Malo hladna, vetrovna, a brez dežja. Tako, da kar se ni pripravilo v soboto, so urno v nedeljo zjutraj do konca uredile »pridne in zveste roke« Našega doma, da smo 13. oktobra 2019 skupno praznovali 63 let ustanove.

Ob 11.30 uri je bila napovedana sv. maša v dvorani. Daroval jo je delegat dr. Jure Rode ob somaševanju g. Janeza Cukjatija (sedanji dušni pastir v Mendozi). Slika Marije Pomagaj ob oltarju, okrašena z nageljni, je polepšala vzdušje. Mnogo ministrantov in narodnih noš se je zbralo, poleg božjega ljudstva, in je sledilo bogoslužju, med katerim je prepeval Mešani pevski zbor San Justo pod vodstvom prof. Andrejke Selan Vombergar. 

Med pridigo se je dr. Rode osredotočil na pojem zahvala, »za dobro letino« bi lahko rekli, saj smo zopet praznovali nov rojstni dan Doma. Omenil je, da se je treba zahvaliti vsem trem božjim osebam (hvala za kar smo prejeli; za dani zgled; ter za pošteno življenje in zaupanje); prav tako tudi ljudem – slovenskim in argentinskim koreninam, da smo še naprej prisotni v družbi. Povabil nas je naj si resno in pošteno odgovorimo, katere so naše resnične težave, da ne zmolimo vsakdanjega rožnega venca.

Po končani sv. daritvi smo se pomaknili na pokrito dvorišče. Skupina narodnih noš, ob spremstvu botrov Doma Mici Malavašič Casullo in Janeza Kržišnika, je stala pred odrom. Po petju himen, smo sedli k pogrnjenim mizam z lačnim želodčkom. Najprej je Društvo upokojencev navzoče razveselilo s slanim zvitkom (ocvirkovko ali špehovko) in kapljico medice. Kar urno so prišli mladi strežniki in pogasili prvi val lakote s toplo domačo juho. Nato je sledila še glavna jed in seveda posladek ter kava. Lepo število članov in prijateljev Našega doma se je zbralo ob lepo okrašenih mizah, ki so se kmalu napolnile z dobrotami. Kramljanje je zaokrožilo prijetno domače kosilo.

Malo pred posladkom smo prisostvovali sprejemu novih članov Doma. To je priložnost, da sanjuška družina raste še naprej in z novimi močmi lahko praznuje nove dosežke, deli lepe trenutke, ter skupno poglobi in zatrjuje vrednote, ki nas družijo. Tajnica odbora, Metka Malovrh Scopel, je prebrala zapisnik in nato je predsednik Doma, Andrej Mehle izročil diplome novim članom. Na oder so stopili: Tati Erjavec, Tadej Kržišnik, Mile Llallire, Damijan Malovrh, Aleks Pavšer, Eri Pavšer, Luka Trpin in Igor Zupanc. Močan bravo vsem skupaj! In bodite – kot vedno – dobrodošli!

Letos je Naš dom tudi želel podeliti posebno odličje zaslužni in delovni mravljici, ki karkoli se potrebuje že stoji ob strani, bodisi za nasvet, za klic v sili, za organizacijo in seveda za trdno delo in garanje. Hvala Nežka Lovšin Kržišnik, iz dna srca hvala, za tvoje neutrudno delo za skupno dobro. Utemeljitev priznanja je prebrala botra Doma. Močno ploskanje navzočih, je nedvomno odobrilo odličje.

Kmalu je bila že ura za kulturni program. Pomaknili smo se v dvorano in se s programom v rokah pripravili na odrski prikaz v besedi, pesmi in plesu. Letošnje izbrano geslo je bilo: »Z očmi v prihodnost, danes bom prepeval, ponosen sin slovenskega rodu!«

Napovedovalka Nadja Miklič Belec je prištela k praznovanju, poleg 63-letnice Našega doma, tudi 70 let od prve slovenske maše v slovenskem jeziku, darovane v cerkvi Santos Justo y Pastor, ter 20. obletnico proglasitve škofa Slomška med blažene.

Sledili so pozdravi. Prvi je stopil pred mikrofon predsednik Doma Andrej Mehle. Povedal je, da je rojstni dan čas, ko se zahvalimo za preživeto, pregledamo cilje in prosimo Boga za naprej. Hvala naj gre tistim, ki so pred več kot 70 leti bežali in pričeli v Argentini s tem, kar danes imamo; tistim, ki so hrepeneli po lastnem kraju in so po sedmih letih zgradili skupni prostor, ne brez žrtev in z veliko truda. Zahvala tudi za bogato dediščino, ki jo še ohranjamo in negujemo ter jo želimo še naprej prenesti mladim rodovom, ki jo s spoštovanjem sprejemajo. Zaključil je pozdrav z mislijo, da »mi« ne gradimo Dom, pač pa prenašamo ogenj slovenstva ter, prosimo Boga in Marijo, da bi še mnogo časa prepevali, kot sinovi slovenskega rodu.

Sledil je kratek, a bogat pozdrav patra Petra Opeke, ki nam je želel veliko božjega blagoslova in veselja, v upanju da nadaljujemo to veliko delo, ki so ga pričeli naši dedje, ki so gmotno in časovno prispevali k skupnemu prostoru. Danes pa, naslednje generacije prav tako darujejo in žrtvujejo, da Naš dom San Justo tako močno živi.

Povabili so k mikrofonu predsednika krovne organizacije Zedinjene Slovenije inž. Jureta Komarja. Med drugimi se je zahvalil za delo, podporo in dobro voljo.

Zaključil je vrsto pozdravov veleposlanik Republike Slovenije, Alain Brian Bergant. Opisal je delo, ki ga je opravil v tem mesecu v Argentini, predstavil lastno življenjsko zgodbo ter omenil prioritete in projekte slovenskega veleposlaništva v Buenos Airesu.

Pravijo, da ni modro, da bi nam vse, kar imamo, spolzelo skozi prste. Tudi koristno ni. Da naše bogastvo ne usahne, je dobro medsebojno se povezovati, veseliti se, zaupati drug drugemu in biti enotni v prenosu tega bogastva, pod pokroviteljstvom božje ljubezni.

Z odra nas je prebudila pomlad in nam narisala nasmeh na ustih. Ta nasmeh se je preselil v naša srca, ob uživanju odrske predstave in tam pustil močan pečat, ko smo odhajali iz dvorane. Želite vedeti zakaj? Ker smo z odra prejemali samo veselje, užitek, tople besede, ki so jasno odmevale v naših ušesih, in občutek, da bomo še na mnoga leta praznovali v prijetni družbi prijateljev.

Vrstile so se plesne predstave, poezije in pesmi (zamisel Tatjana Modic Kržišnik). Na platnu so se prikazale slike različnih dejavnosti v Našem domu in pokazale, da ves trud ni zaman. Vzbujali so spomine na delo in žrtvice, ki so jih vsi takrat darovali.

Ples je bil v izvedbi folklorne skupine Mladika: srednja skupina je predstavila prekmurski ples, starejša je zaplesala Osemco, mlajši so z Abrahamom orisali Dolenjski ples in zopet starejša skupina je predstavila Gorenjski ples. To koreografijo (avtor dr. Tomaž Simetinger; glasbena spremljava Klemen Stopar), so se Mladikovci naučili med potovanjem v Slovenijo. Pri vsakem sem začutila pristno veselje, uživanje ob vsakem koraku, nagajive poglede med plesalci, tehniko, koordinacijo. A kar me je letos ganilo je to, da so pokazali, da slovenske šege in navade – slovensko ljudsko izročilo tu v daljni Argentini, ne bo izumrlo, saj jim po žilah teče tudi slovenska kri.

Poezije so bile podane v jasni izgovorjavi. Skupine mladih in mladcev, kot tudi solisti, so pokazali čut do tega, kar so se na pamet naučili. Med mislimi, ki so jih podali, dovolite mi, da jih predstavim v kratki obliki.

Semena, presajena, so oživela in se prilagodila novi zemlji. Potreba po kruhu ni bila samo po vsakdanji hrani, pač pa v besedi, v pozdravu – v srečanju. Izvedeli smo, da ima vsaka beseda srce in čeprav so nekatere s časom ovenele, so nam jih predniki dali toliko za na pot, da smo preskrbljeni do konca – seveda, če jih še naprej gojimo in čuvamo. Slovenski duh še naprej živi v nas, v medsebojni ljubezni, ki jo vera blagoslavlja. Hvala! Za ljubezen, ki ne išče plačila, ki je usidrana v naša dela, v naše poti. Pot, ki jo prehodimo z nekom, s katerim delimo dobre in slabe trenutke, ki utripa, ki ne pozna konca.

Petje je izžarevalo iz grl Mešanega pevskega zbora San Justo ter iz otroškega zbora Balantičeve šole; s pesmijo so nam potrdili ponos do tebe, Slovenija.

Sledili so aplavzi, in kmalu smo bili zopet na dvorišču z novimi dobrotami za pultom in z glasbo za oddih in navdih. Praznovanje se je bližalo koncu. Zahvale tistega dne pa še ne … 

Kdo je poskrbel za kosilo? V kuhinji: Silvija Adamič Goljevšček, Ani Erjavec, Irena Žitnik Erjavec, Monika Keršič Rovan, Marjana Lipušček in Miki Oblak. Pri »parrilli« pa Luka Štrubelj, Pablo Zafra in Gabi Zupanc. Seveda, mladina je poskrbela za postrežbo. Člani pa za pogrnjene mize in lepo vzdušje!

Popoldanski program je režirala Tatjana Modic Kržišnik. Sodelovali so: Folklorna skupina Mladika, pod vodstvom Mirjam Mehle Javoršek, Tatjane Groznik Godec, Katerine Javoršek in Barbare Kržišnik; mešani pevski zbor San Justo, njegova zborovodkinja Andrejka Selan Vombergar; otroški pevski zbor Balantičeve šole, ki ga vodita Kristina Skvarča Šenk in Veronika Malovrh. Solisti med recitacijami so bili: Kamila Mehle, Tomaž Miklič, Marta Urbančič Oblak in Eva Modic. Seveda so pri programu sodelovali še drugi mladi, kot sem omenila. Scena je bila zamisel Toneta Oblaka, scenski prostor pa je pripravil Klavdij Selan s sodelavci. Video montažo je imela na skrbi Barbara Kržišnik. Tiskani program je opremila Veronika Kržišnik Modic. Skupina Luč in zvok, je poskrbela, da se je vse krasno slišalo in videlo skozi celo praznovanje. Koga sem še zgrešila? Prav gotovo gospe, ki so pripravile krofe; družine, ki so poskrbele za pecivo ter štrudelj; pomočnike za pultom in pri blagajni, itd. Na zdravje vsem skupaj! In zbogom, do prihodnjega rojstnega dne.

Pisala poročilo gdč. Marta Petelin

.