»Kako lepo je, ko rečeš tri, štiri in se glasba začne«. S temi besedami se je končal program 62. mladinskega dne.
Naše praznovanje smo začeli z zahvalo in priprošnjo Bogu pri sveti maši, katero smo obogatili s petjem. Mladi v slovenskih in argentinskih narodnih nošah so ponosno nosili zastave.
Kot pri vsakem mladinskem dnevu, so se po petju argentinske in slovenske himne na dvorišču začele dekliške in fantovske tekme v odbojki. Tekmovanje se je vršilo skoraj ves dan, čeprav smo si opoldne privoščili nekaj časa za odlično kosilo, ob katerem smo lahko napolnili naše želodce in uživali argentinske folklorne pesmi v živo.
Končno je prišel čas za finale. Tudi naš ljubljenček Medo si je želel igrati, saj je on vodil ekipe na igrišče. Po zanimivih in napetih finalah smo se umaknili v zgornje prostore, da bi začeli kulturni program.
Mladina nas je letos razveselila s kratkim prizorom o pomembnosti vsakega igralca, kljub kratki vlogi, sploh pa tistih, katere imenujemo »extra«. Na odru so nastopali stari junaki nekdanjih iger in kulturnih akademij, kakor na primer Kekec, Pepelka, Ostržek, Martin Fierro in še mnogo drugih. Tudi pesnik France Balantič se je prikazal na odru ob aplavzu publike. Skupina mladih je obogatila program s plesom in tudi za zaključek zapela pesem »Wake me up«. Po programu smo podelili pokale zmagovalcem celodnevnega turnirja ter vsi skupaj ponosno zapeli mladinsko himno.
A dneva še ni bilo konec…
Na dvorišču smo se ob prijetni družbi zaklepetali ter prigriznili domače in okusne dobrote, kjer ni manjkalo klasičnih KROFOV. Na hitro smo uredili in na novo pripravili zgornje prostore, kjer nas je čakala skupina »Kilometro 43«. Ob zvokih dobre moderne glasbe smo mladi praznovali in plesali vso noč.
Lepo bi bilo, če bi prihodnje leto nekdo rekel »tri, štiri«… in bi se zabava znova začela!
Luka Trpin, v imenu Mladine Našega doma
GOVOR | Leila Erjavec
In kar tako, še eno leto delovanja je mimo. Zdi se nam, da je minilo zelo malo časa odkar smo vas pozdravljali pri našem 61. mladinskem dnevu. Hitimo in črtamo dneve, tedne in mesece na koledarju, ne da bi se zavedali kako smo prišli že sem. Če pa se ustavimo pri vsem, kar smo v tej dobi dosegli, je občutek čisto drugačen: kako je sploh mogoče, da smo samo v enem letu toliko lepega doživeli?
Gojili smo šport in se tedensko veliko potrudili, da bi napredovali. Skrbeli smo za našo osebno in skupno rast preko zanimivih razgovorov in srečanj. Darovali smo naše roke in čas, da bi pomagali, kjer smo bili potrebni. Ohranjali smo slovenske navade, se ponosno spominjali na naše prednike in se trudili, da bi slovenska beseda ostala živa med nami. Sprejeli smo nove člane, organizirali zabave, zahajali v bratske domove in vabili k nam mlade iz vseh okrajev. Nastopali smo, plesali in peli, tukaj v domu in še na drugih odrih, kar je bilo za nas nov izziv. Celo nam je uspelo organizirati tako pričakovano mladinsko potovanje v Mendozo!
Spet pride na dan vprašanje: kako je vse to mogoče? Lahko je naštevati rezultate, kaj pa če bi morali imenovati vse ljudi, ki so zanje odgovorni? Nešteto jih je, in verjetno bi na koga pozabili, saj je večina vseh teh naših zaslužkov posledica nevidnega in nesebičnega truda.
Prav to skrito delo nas danes zanima. Pred nami imamo enkratno priliko, da obrnemo vidik za odrom: temu, kar se zgodi, ko se zastor zapre, se luči ugasnejo in aplavzi utihnejo. Takrat je opravljeno najvažnejše. Kakor ravnamo v tistih trenutkih, ko nas nihče ne gleda, takšni so potem sadovi, ki jih pridobimo.
Danes praznujemo naš 62. rojstni dan. To se pravi, da smo že dovolj zreli, da premišljujemo malo globlje. Zakaj smo pripravljeni vložiti toliko dela, čeprav vemo, da verjetno ne bomo vsakič zaslužili posebnega priznanja? K sreči nas je kar precej in ima vsak posameznik svoje lastne vzroke in motivacije za sodelovanje. Prav zato je odgovor zelo kompleksen… lahko je pa tudi čisto enostaven.
Zakaj se trudimo? Ker nas vse to veseli, ker smo tukaj srečni in čutimo, da je vsak naš prispevek vreden. Kako pa to dosežemo? Samo z vztrajnim zanimanjem za lepe odnose med nami. Če nam je to jasno, bodo te koristne vezi rastle in bodo tudi tisti, ki pridejo za nami lahko uživali sad naše zgodovine in naše sedanjosti.
Hvala lepa.
