Kljub pandemiji in ukrepom iz strani vlade smo se odločili, da bomo obeležili našo obletnico, pa četudi »virtualno«. V nedeljo, 2. maja, popoldne smo po YouTubu predstavili 40 minutni program pod geslom »Skupaj iz roda v rod«. Začeli smo z dviganjem zastav: argentinsko (Martin Jeretina) in slovensko (Damijan Ahlin) ob petju himen. Sledili so pozdravi in čestitke ob jubileju iz strani veleposlanika Republike Slovenije v Argentini, g. Alaina Briana Berganta in predsednika Zedinjene Slovenije, inž. Jureta Komarja. Ga. Marjeta Senovršnik, novo izvoljena predsednica doma, se je v nagovoru spomnila ter se zahvalila vsem, ki so pripomogli, da je dom sploh začel, zrasel in se razvijal. Celoten program je bil prepleten s slikami in nežno glasbo.

Najprej smo pokazali nekaj slik od začetkov doma z mislijo mons. Antona Oreharja, ki jo je izrekel ob priliki obletnice doma leta 1985: »Iz nič ste naredili ta dom, saj tudi sami niste imeli ničesar. Proste ure, sebi tako potrebnega počitka, ste vložili v ta dom. Skromni zaslužek, tako potreben za prehrano, ste odtrgali in vložili v delo pri domu, vse iz ljubezni do vaših otrok in ljubezni do vere in naroda. Ohranite ga v korist vam, vašim otrokom in potomcem do skrajnih mej časa«. Sledile so slike osnovne šole Josipa Jurčiča. Šola je začela s poukom leta 1958 in je delovala do 2016. Skozi šolske klopi je šlo čez 260 otrok, poučevalo je 50 učiteljev, 6 voditeljev in 6 katehetov. Dandanes so v prostorih doma tečaji slovenščine pod vodstvom ge. Ani Klemen Boltežar. Dom je bil in je še vedno prijetno zbirališče tudi za mladino, kjer so bile razne kulturne, športne in družabne prireditve. Slike so nam priča kaj se je vsega dogajalo. 

V zvezi z glasbo smo pa povedali, da je nekaj časa delovala moška pevska skupina, ko jo je vodil g. Vinko Klemenčič.  2. maja 1971, točno 50 let nazaj je ob priliki obletnice doma g. Aleksander Pirc pripravil skupino deklet in fantov, da so zapeli nekaj veselih pesmi. Zbralo se je 25 mladih glasov in tako je začel mladinski pevski zbor “Mladina”. Nekaj časa ga je tudi vodila gdč. Terezka Prijatelj. Sredi osemdesetih let je bil prisoten komorni pevski zbor »Plamen«, pod vodstvom g. Omarja Brandana. V zadnjih letih je pa deloval mešani pevski zbor, ki ga je vodil prof. Andrej Jan. 

Veliko življenja v dom so prinesle igre in gledališke predstave. Leta 1956 so ustanovili “Carapachajski oder”,  kot dramski odsek slovenskega doma. Danes ga vodi g. Jože Jan. Med prelivom slik so se pojavile tudi besede izpod peresa g. Franceta Papeža »Biti zdoma«, saj je tudi on zahajal v naš carapachajski dom.

Tudi folklorna skupina Maribor je bila prisotna. V nekaj slikah smo pokazali, kako so v 25 letih napredovali, se predstavili dvakrat v Sloveniji in na Madžarskem ter po raznih krajih Argentine in Urugvaja. Skupino že od vsega začetka vodi ga. Ani Senovršnik. Vsako nedeljo dopoldan se v domu daruje sv. maša in vsak prvi četrtek v mesecu je sv. ura. Za to skrbita dr. Jure Rode in č.g. Franci Cukjati. Poleg verskega življenja, smo imeli v vseh teh letih veliko obiskov iz Slovenije in drugih držav. Slišali smo tudi pesem, ki jo je leta 1974 napisal Zorko Simčič v zvezi s študijskimi tečaji, ki jih je vodil dr. Milan Komar. 

Dobili smo kar nekaj pozdravov. Zbrali smo dva, ki smo ju javno predstavili: Tomaža Kunstlja, veleposlanika Republike Slovenije v Italiji, ki je dolga leta z družino zahajal k nam in bil član doma ter glasbenika Saša Avsenika (vnuka znanega Slavka), ki je tudi pozdravil, čestital in obljubil, da bo drugo leto prišel k nam s svojim ansamblom, saj letos ni bilo možnosti, da bi se obisk izvedel zaradi pandemije. 

Sedanji odbor doma je sklenil, da se bo oddalo priznanja članom, ki so s svojim neutrudnim delom veliko prispevali, pravzaprav že od vsega začetka. Tokrat smo se odločili za tri osebe: ga. Helena Klemenčič Gričar, g. Janez Žnidar in g. Franci Žnidar. To je bilo v zahvalo za vse podarjene ure, za trud, delo in zgled. Ker je dom zaprt za vse dejavnosti, so se predsednica Marjeta Senovršnik, ter oba podpredsednika Martin Jeretina in Damijan Ahlin zmenili, da gredo k njimi domov, da jim osebno oddajo priznanja. Bili so zelo veseli in presenečeni obenem. Tudi šopek rož so dobili. Vemo, da je še veliko zaslužnih članov doma na seznamu. Želimo, da bi se ta običaj obdržal v naslednjih letih, da bi lahko vsakega izmed njih počastili, kot se spodobi.

Ob priliki obletnice smo se tudi zahvalili Uradu Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu za vsestransko podporo in sofinanciranje naših projektov. Pred zaključkom smo pa še pokazali verze pesmi »Carapachajske stezice« nalašč napisane za naš dom.

Vsi člani, ki sestavljamo carapachajski dom mu pripadamo z dušo in telesom. To nam daje pravice, a tudi zahteva dolžnosti ter nalaga skrbi in odgovornosti pri sodelovanju. Sedanji odbor smatra, da je v domu še veliko dela in ima tudi načrte za bodočnost. 

Ohranjanje slovenskega jezika je vrednota, ki se je splača obdržati; je dobrina, ki je ne smemo zavreči. To skušamo pri nas, v Carapachaju, vsak na svoj način in po svojih močeh. In to bi moral storiti vsak človek, ki se zaveda slovenskih korenin, da mu ne bi bilo vseeno kar se dogaja v Sloveniji, da bi ji po svojih močeh pomagal, ne pa samo od nje zahteval pomoč in podporo … Da bi sam sebi in tudi drugim izrekel: S ponosom reči smem: Slovenec sem!

Če ste zamudili naše praznovanje in si ga želite ogledati vas vabim, da se pridružite preko sledeče povezave

Bog nam pomagaj, da bi lahko praznovali še veliko obletnic ter seveda, uresničili načrte v prid naše carapachajske družine … 

Marjana Pirc Ahlin

Slovenski dom Carapachay