V soboto, 18. septembra, smo v domu zbrali številni člani, starejši in mlajši, da smo vse prostore pripravili in olepšali za primeren sprejem naših gostov.  Dom je bil  praznično okrašen, vrt tudi lepo urejen, da bi vsi skupaj preživeli prijeten dan!

Naslednji dan, v nedeljo, 19. septembra 2021 smo v Slomškovem domu praznovali 60. obletnico doma in 51. mladinski dan!!!  Letos smo za geslo izbrali besed našega priprošnjika, blaženega škofa Antona Martina Slomška: “Delo z mladimi – delo za prihodnost”.

Začeli smo se zbirati ob 10.15, dvignili argentinsko in slovensko zastavo in zapeli himne. Dobrodošlico vsem prisotnim sta izrekla Magdalena Mazières, predsednica mladine in Marko Selan, predsednik doma.  Nato je č. g. Franci Cukjati daroval sv. mašo, med katero smo se Bogu zahvalili, ga prosili za blagoslov in se spomnili vseh bivših odbornikov in članov doma. Med mašo so peli učenci Slomškove šole pod vodstvom Pavlinke Vombergar,  mladina in pevski zbor Ex Corde, ki ga zdaj vodi Diego Pérez.

Takoj po maši se je razvil kulturni program. 

Pozdravili so nas predsednik doma, Marko Selan, predsednik mladine  Martin Loboda , predsednik društva Zedinjena Slovenija, Jure Komar, veleposlanik Republike Slovenije, Alain Brian Bergant in s pismom častni konzul Hernan Zupan.   

Sledila je odrska predstava “Kje dom je moj”.  Tako ga je opisala napovedovalka:

“Slomškov dom je nastal kot sad podjetnosti Slovencev, ki so se po prihodu v Argentino naselili v tem okraju. Čeprav so živeli v velikem pomanjkanju, jih to ni uklonilo. Prav nasprotno, v njih je vzbudilo ustvarjalnost, kateri so dodali široko znano slovensko pridnost. Tako so nastali slovenski domovi, tako je nastal Slomškov dom. V današnjem programu vam želimo pokazati delček tega, kar smo ramoščani ustvarili v teh šestih desetletjih. Med nami je bilo in je še veliko ustvarjalcev, tu so nastale proze in poezije v slovenskem jeziku, umetnine slovenskih avtorjev, pesmi in melodije.

V svojem nagovoru ob blagoslovitvi Slomškovega doma je naš rojak dr. Tine Debeljak pred natančno 60 leti ta kraj poimenoval “slovenski grič sredi argentinske pampe”. Prav v tistem nagovoru se sprašuje: Kje dom je moj? In to vprašanje nas je navdihnilo, da smo iskali odgovore v besedah naših ustvarjalcev”.

.

Program so sestavljala besedila domačih avtorjev – dr. Tine Debeljak: Kje dom je moj, Martin Fierro;  Štefan Godec: Domovina;  Jože Lenarčič: Confidencias en el paraíso;  Tone Rode: Svojim;  Marijan Schiffrer: Anahí;  Nani Šušteršič: Kirkinčo Tinčo.  Režiral je Štefan Godec po zamisli Mariane Poznič.  Recitirali so:  Nadja Kočar, Majda Godec, Magdalena Mazières, Tomaž Godec, Tomi Brula, Niko Selan, Jože Lenarčič in Polde Malalan.

Otroci naše šole so zapeli “V Ramosu sem jaz doma” katere avtor je Marcelo Brula.  Za konec smo pa zapeli  pesem “Iskal sem dom”, z izvirnim besedilom Andrejke Vombergar in Lucijane Hribar, na melodijo Grega Gilpina.

Nato je Andrejka Dolinar otvorila že tradicionalno razstavo naših domačih ustvarjalcev.  Razstavljali so: Helena Klemenc, Ana Maria Antonič, Veronika Grabnar, Helena Loboda, Andrea Quadri, Ivan Hrovat, Andrejka Dolinar in Matjaž Godec.

Na vrsti je bilo okusno kosilo, ki nam ga je pripravila Mari Miklavc s svojo ekipo.

Na dvorišču smo tudi imeli štant s tortami, Mladci & Mladenke so pa kuhali kavo, čaj in druge dobrote!

Popoldan je mladina pripravila veselico!!  Postavili  so inštrumente na kraj, kjer so nastopajoči  peli in igrali lepe pesmi,  kdor je želel se je tudi lahko zavrtel!  Nastopili so:  Niko Kastelic, Maksi Žnidaršič in Tomi Lenarčič, Skupina tango: la Ortiba; Martin Marolt;    Ariana Žigart  in Sebi Žnidaršič ; Erika Čeč in Mika Križ; za konec pa Martin Marolt, Tomi Lenarčič, Niko Kastelic, Tomi Kastelic in Damijan Marinčič. Program sta vodila Cynthia Pregelj in Maksi Žnidaršič.

Pri vsem tem pa so nekateri igrali “pool” in tudi “kabina” za zabavne slike je bila na razpolago.

Na ražnju so fantje pekli patys in čevapčiče, pod vodstvom Francija Miklavca.

Iz srca se zahvalimo vsem članom in prijateljem za dobro voljo in pomoč pri vsem delu, ki smo ga opravili, da smo prijetno in z veseljem praznovali naš praznik!

AS

__________

.

Govor predsednika Slomškovega doma, Marka Selana

Spoštovani Veleposlanik Republike Slovenije, g. Alain Brian Bergant, in gospa Urška Učakar, svetovalka na Veleposlaništvu

spoštovani  predsednik Zedinjene Slovenije, g. Jure Komar,

župnik Franci Cukjati,

Spoštovani Predsedniki in zastopniki bratskih domov, ter raznih organizacij Slomškovega Doma in od drugod.

Spoštovane članice, spoštovani člani, cenjeni gostje.

Danes praznujemo visoko obletnico Slomškovega doma: 60 let je minilo, odkar se je skupina zavednih Slovencev odločila, da naslednjim generacijam zgradi ta dom. Vedeli so, da prav tako kot družina potrebuje streho, tudi skupnost potrebuje pravi prostor, v katerem lahko njeni člani gojijo vrednote, ki jih družijo. To so dosegli brez vsake zunanje podpore, samo z lastnim delom in prispevki. Če se le malo zamislimo v okoliščine tistih časov hitro dojamemo, da ta podvig še daleč ni bil nekaj samoumevnega, ampak je vseboval ogromne količine poguma in podjetnosti. Predvsem pa neizmerno ljubezen do izgubljene domovine.

Ko smo pripravljali današnje slavje smo med raznimi zanimivostmi iz preteklosti ramoške skupnosti našli tudi besede, ki nam jih je na 41. obletnici izrekel g. Jure Vombergar, zdaj že rajni član Slomškovega doma. Ko sem prebral njegov govor sem čutil, da so takratne besede še vedno aktualne in primerne za nas. Zato želim danes z vami deliti nekaj odlomkov.

Citiram:

Če bi Slomšek živel, bi se današnjega praznika gotovo veselil. Zakaj? Zato, ker je odličen primer, kako neke dobre, poštene ideje rodijo dober sad in pomenijo vir milosti za več generacij naprej.

Spominjamo se začetkov tega Doma pred 41 leti. To je spomin na začetnike-pionirje, na njihov idealizem, predvsem pa na ideje, ki so jih vodile, da so to podjetje sploh začeli.

Med nameni ustanovitve Doma je bil po Pravilih določen naslednji: »Skrbeti za ohranitev in okrepitev slovenske narodne zavesti, širiti prosveto in dvigati kulturno stopnjo, poglabljati duhovne vrednote v duhu slovenske krščanske tradicije.« Če bi se vprašali, v koliko so se te ideje doslej upoštevale in kakšno je stanje danes po 40 letih, bi mogli dobiti več odgovorov. Odgovor pesimista bi bil: »Otroci in mladina govorijo med seboj samo še kasteljansko oziroma ‘slovežansko’. Njihov obisk pri slovenski nedeljski maši je kaj klavrn. Nemogoče je dobiti mlade za kako odgovorno in dolgotrajno, ne samo občasno, punktualno, delo v organizacijah«. Optimist bi rekel: »Drugod po svetu so pred 40 leti še imeli podobne ideale in namene, pa danes od vsega tistega ni ostalo nič. Naše študente zadnjega letnika Srednješolskega tečaja na njihovem obisku v Sloveniji vsi pohvalijo, češ, kako dobro govorijo slovensko; mladina odlično in odločilno sodeluje pri vseh naših proslavah in prireditvah, tako tudi na današnji«. Mnenje realista bi bilo najbrž nekje vmes.

Dejstvo je, da naša mladina še čuti z ideali, ki so si jih postavili pionirji pred več kot 40 leti, doživlja, izraža in udejanja pa na način, ki je pač drugačen, kot je bil prve in druge generacije…

Menim, da ni nikogar, ki je kot otrok drsal šolske klopi v Slomškovem domu in nato sodeloval v mladinskih organizacijah, ki bi mogel očitati, da mu je vzdušje Doma in šole, na kakršenkoli način, škodovalo v poznejšem življenju. Prej obratno. Dejstvo, da večina nekdanjih učencev, danes že poročenih, pošilja svoje male v Slomškovo šolo; da nekdanje učenke danes poučujejo v tej šoli in da predstavljajo večino učiteljic, samo po sebi govori Domu v prid. Žal je vse preveč rojakov, ki ne morejo preseči magične miselnosti (pensamiento mágico), misleč, da se vse življenje v Domu odvija samodejno, nekako samo od sebe, kot nekak perpetuum mobile; ne čutijo pri tem lastne odgovornosti in nimajo zavesti po potrebi sodelovanja. Večina pa vendarle imamo zavest, da je vzdušje Doma pozitivno, da smo mi, naši otroci in vnuki, v njem na varnem, kar v trenutnem položaju v Argentini ni malo, in da nam prijateljsko vzdušje Doma pomaga vzdrževati življenjski optimizem, za kar v že omenjenem položaju ni kaj dosti razlogov.

Več kot polovica članov pripravljalnega odbora Slomškovega doma iz leta 1961 je že pokojnih. Spomnili smo se jih pri sveti maši. Sadove njihovih skrbi danes uživamo mi in jih bodo, upamo, še dolgo naši potomci.

…

– konec citata

Dragi obiskovalci, verjetno se boste tudi vi strinjali, da so te besede, ki sem jih citiral, zelo primerne tudi za današnje praznovanje.

Zgodovina nas povezuje tako, da smo kot osebe del neke skupne identitete. Našo skupnost sestavljamo osebe s podobnim mišljenjem, a istočasno z različnimi pogledi. Ta različnost, ki je v nekaterih primerih samo generacijska razdalja, nam pomaga, da eden drugega bogatimo in s tem tudi našo skupnost.

Lepo naključje je, da danes to pomembno obletnico praznujemo skupaj z našo mladino. Pandemija nas je postavila pred novo realnost, ki smo se ji morali prilagoditi, najti nove načine, da smo lahko ohranjali naše skupno življenje. In moram reči, da smo ponosni na vse, kar smo dosegli. Življenje v Slomškovem domu ni usahnilo, ohranili smo aktivno povezanost na spletu in potem že meseca novembra previdno začeli odpirati prostore za naše dejavnosti. 

Po tolikih mesecih virtualnosti je bilo jasno, da je bila želja po srečanju, potreba po osebnem stiku še vedno živa med mladimi vseh let, ki prihajajo v Slomškov dom.

Ni dvoma, da je pred nami nova doba. A ni prvič, da se znajdemo pred negotovo bodočnostjo. Naši predniki so uspešno prebrodili vojno in izseljenstvo. To so dosegli z jasnimi ideali, trdno voljo in iznajdljivostjo. Niso se ustrašili negotove bodočnosti ampak so pogumno stopili korak naprej in jo prijeli v roke.

Današnji izzivi so seveda zelo različni od njihovih. Med prednostmi, ki jih imamo, so tehnološka sredstva, ki nam krajšajo razdalje. Pravijo, da je svet v novem tisočletju postal majhna vas, vse imamo pri roki. A morda prav zaradi tega vsak dan izvemo za koga, ki nas začasno ali definitivno zapušča in išče nova obzorja.

Nikjer in nikomur ni zagotovljena popolna sreča. Izhajamo iz skupnosti ki je danes v negotovem okolju, in za razmislek nam lahko pomagajo besede gospoda Jureta: vse, kar smo skozi leta pridobili v Slomškovem domu, je postalo tudi orodje, ki nam omogoča nove izzive.

Ko mislimo na bodočnost, mislimo na prvem mestu na mlajše generacije: otroci in mladi so v Slomškovem domu prioriteta. Zanje, in skupaj z njimi, združujemo danes svoje moči, da nadaljujemo rast Doma. Izziv in odgovornost je v tem, da ga bomo predali naslednikom boljšega, kot smo ga prejeli. To je jedro napredka in pri tem imamo skupno nalogo.

Draga  mladina Slomškovega doma: vse najboljše za 51. mladinski dan. Pandemija vam je lani prekrižala načrte za veliko zlato praznovanje. A vas ni ustavila. Bog vam daj še veliko lepih praznovanj! In kot danes, si bomo še naprej stali ob strani in skupno delali za ohranjanje slovenskega življenja v našem domu.  

Bog živi Slomškov dom!!!

__________

.

Pozdrav predsednika ramoške mladine, Martina Lobode

Mladina Slomškovega doma vas prav lepo pozdravlja na 51. mladinskem dnevu. Veseli smo, da ste prišli na to skupno praznovanje.

V teh nenavadnih časih  smo se odločili, da se še bolj povežemo med seboj, in z našo mlado energijo skušamo prispevati, da bo naše  življenje in življenje vseh, ki so okoli nas, bolj veselo. V tem duhu smo se tudi odločili za to skupno praznovanje, ker mislimo, da je vsaka kriza čas, ko je potrebno združiti moči in pogumno narediti korak naprej.

Mladina Slomškovega doma je združena v organizaciji že več kot 50 let, a kljub visoki starosti še vedno ostaja vitalna in mlada. In tudi slovenska. Hvala, odbor Slomškovega doma, ki ste sprejeli našo idejo za skupno praznovanje in nas podprli pri našem delu. Hvala vsem vam, da ste danes prišli, ker imate radi Slomškov dom in slovensko mladino.

__________

Pozdrav Hernana Zupana

Spoštovani,

ker se zaradi vsem znanih razmer – pandemije – žal ne morem udeležiti pomembnega jubileja Slomškovega doma, dovolite, da vas pismeno pozdravim.

Slomškov dom je bil tako mojemu staremu očetu Hermanu kot očetu Hermanu kakor drugi dom, v katerega sta vložila nemalo osebnega truda, pozornosti in dela. Vse življenje sta bila ponosna člana Slomškovega doma!

V Slomškov dom sem zahajal  s sestrama  najprej v sobotno slovensko šolo, potem pa tudi sam in tu doživel mnogo lepih trenutkov,  predvsem v športu in tudi v vseh drugih dejavnostih, v dobri prijateljski družbi.

Sedaj, ko gledam nazaj, in imam že sam otroke in vnuke, razumem, zakaj se je staremu očetu in očetu in tolikim  njihovim rojakom zdelo tako pomembno, da si zgradijo skupni slovenski dom, v katerega bi lahko zahajali, v katerem bi ohranjali slovenske korenine  in krščanske vrednote ter ustvarili zdrav skupni prostor za razcvet in povezovanje svojih otrok in vnukov.

Vedno so gledali naprej, ne nase, temveč predvsem na vse, ki prihajajo za njimi. Niso samo izgovarjali z usti, temveč so v praksi živeli geslo blaženega Antona Martina Slomška:

“Delo z mladimi, delo za prihodnost”.

Zato danes s ponosom lahko tudi  trdimo, da Slomškov dom, po 60. letih življenja, še vedno živi prav iz tega nesebičnega duha, ki je usmerjen v to, da misli na druge, na mlajše, da vrednote predaja naprej. 

Čeprav ste eni bolj dejavni v kulturi, petju, gledališču, drugi pa bolj v športu ali organizaciji družabnih dogodkov, vse povezuje isti duh zastonjskega dela za skupno, dela za prihodnje rodove. In to je dediščina, ki smo jo prejeli od ustanovnih članov Slomškovega doma, od naših mater in očetov. Zato naj gre vsem sedanjim članom in prijateljem, ki dom redno obiskujete in v njem aktivno sodelujete, vsem, ki te vrednote predajate naprej, velika zahvala in poklon.

Vaše delo in zgled pa naj bo spodbuda   mladim, naj nadaljujejo delo svojih predhodnikov in tudi oni ohranjajo vrednote svojih staršev ter jih predajajo naprej.

Ob tem visokem jubileju Slomškovega doma in ob Mladinskem dnevu, pošiljam iskrene čestitke, zahvalo in prisrčne pozdrave vsem članom in prijateljem doma. Slomškovemu domu pa iz srca želim še na mnogo let rodovitnega  skupnega življenja!

__________

.

Predstavitev likovne razstave

Po  kratkem premoru imamo ponovno odprto likovno razstavo, tokrat ob visokem jubileju  60. obletnice Slomškovega doma.

Od leta 2001 dalje se vrstijo razstave v teh prostorih, samostojne ali skupinske ob obletnicah našega Slomškovega doma.

Razstavljali so: kipar France Ahčin, podobarski mojster Jože Žerovnik in še mnogi drugi krajevni umetniki.

Letos razstavljajo:

Andrea Quadri, ki nam predstavlja risbe v mešani tehniki.

Maria Ana Antonič razstavlja slovensko pokrajino, Čudodelno svetinjo in rumene vrtnice v akvarelih in ročno vezano tihožitje.

Helena Klemenc uporablja kemični svinčnik in akril, in naslovi del so tihožitja in otroški utrinki.

Veronika Grabnar nam prikaže serijo rož z uporabo akrila.

Helena Loboda nam predstavlja francosko umetnost. Na podlagi izrezanih fotografij s kolažem doseže tridimenzijo.

Andrejka Dolinar tokrat razstavlja risbe človeških teles s perspektivnim skrajšanjem, to pomeni, da je del telesa v perspektivi. 

Uporablja svinčnik in pastele.

Fotografije pa razstavljata Matjaž Godec pod imeni Arhitektura in Narava in Ivan Hrovat pod naslovom Nad oblaki, pod oblaki.

Prav je, da se spomnimo Toneta Kržišnika, ramoškega umetnika, ki je vsako leto razstavljal z nami in nas je letos meseca marca zapustil.

Danes je tudi navzoč med nami s pokrajinami tiskanega koledarja, ki ga je izdalo Dušno pastirstvo.

Rojen je bil v Šempetru pri Novem Mestu. Živel je pa več časa v Škofji Loki. Ko se je vračal v Slovenijo je vedno slikal Loške pokrajine.

Bariloške pokrajine so mu bile tudi pri srcu.

Hodil je v umetniško šolo Slovenske kulturne akcije in je tudi pod njenim okriljem razstavljal.

Bil je eden od najboljših akvarelistov v slovenski skupnosti, poleg tega pa odličen portretist, portretiral je domače v Rožmanovem domu.

S hvaležnostjo se ga bomo spominjali, ko bomo občudovali relief Slovenije na vrtu, oz. dvorišču Slomškovega doma.

Zahvaljujem se odboru Slomškovega doma za vabilo in vsem ki ste sodelovali na tej jubilejni razstavi.

Hvala lepa tudi Matjažu Godcu in Veroniki Grabnar, ki prvič razstavljata svoje kreacije.

Vabljeni ste na ogled razstave!

Hvala lepa!

Andrejka Dolinar Hrovat

__________

ISKAL SEM DOM 

Iskal sem dom, domači krov,
prehojena je težka bila pot.
Ostal sem sam, ne vedel kam,
nisem hotel se izgubiti v morju pamp in trav.

Povej mi, kje dom bo moj, da zatečem se,
dom, da srečam se s prijatelji.
Povej mi, kje dom bo moj, da se ne izgubim,
kjer našel domače bi ljudi.

Sred‘; teh ravnin,
nastal je grič,
sad idealov in pridnih rok preživelih prič.
Moj novi dom, na tujih tleh,
v prsih pa še vedno bije slovensko srce.

Povej mi kje dom je moj, da zatečem se,
dom, da srečam se s prijatelji
Povej mi, kje dom je moj, da se ne izgubim,
kjer našel domače bi ljudi.

Tu so otroci, starši, mladi, prijatelji,
nad vsemi pa On, ki deli nam blagoslov.

Povem ti, tu dom je moj, tu mi je toplo,
tu srečujem se s prijatelji,
Povem ti, tu dom je moj, naj bo tudi tvoj
daj rokó mi in vstopi z menoj!