Bilo je sončno nedeljsko dopoldne 27. oktobra, ko smo se začeli pozdravljati in rokovati: babice in dedki, sinovi in hčere, vnuki in vnukinje, pa tudi prababice in pradedki ter pravnuki in pravnukinje… potomci in prijatelji, na Pristavi v Castelarju.

Prekrasen je bil pogled z dvorišča na ozelenelo drevje (ombuja ni več), ki je skupaj z jasnim nebom dajalo podlago plapolanju slovenske in argentinske zastave. Oči so hitro postale pri družinicah v narodnih nošah. V takih okoliščinah himni še glasneje in ponosneje zapoješ.

Dani Kocmur nam je izrekel dobrodošlico in napovedal, kako se bo slavje razvijalo. Napotil nas je k oltarju v zgornji dvorani. »Velike reči je Gospod za nas storil« smo se zahvaljevali pri sv. maši; daroval jo je naš župnik g. Franci Cukjati in razvil razmišljanje pri pridigi ravno s tem psalmom.

Vse se je skladalo! Celo meni slavnostnega kosila: pražen riž z gobicami… (v igri je omenjena »rižota«). Pripravila ga je pridna ekipa mladih, izvežbanih kuharjev Ludmile Golob in Martina Zarnika s pomočniki, še mlajši pa so nam ga postregli. Spodnji prostori in tudi na prostem je bilo za to vse svečano pripravljeno in okrašeno, saj je bilo vreme lepo in veliko se nas je zbralo.

Ura nam je hitro minila ob klepetu v lepi družbi. Obujali smo tudi spomine s člani družine Marjana Willenparta, slovenskega režiserja in dramatika, avtorja igre »Vnukinja«, pripravljene za popoldanski program. Željni tega odrskega prikaza smo se, okoli četrte ure, vrnili v zgornjo dvorano preurejeno za kulturni program. Na osvetljenem odru sta nas pozdravila začasni odpravnik poslov Veleposlaništva Republike Slovenije, g. Igor Šef in predsednik Zedinjene Slovenije, g. Jure Komar, in čestitala Društvu Slovenska Pristava ob lepi obletnici. Spodbujala sta nas za nadaljevanje te skupne gradnje vseh generaciji z zdravim načinom življenja tudi po navadah prednikov. V imenu domačega društva  pa je to pot spregovoril pozdravne besede g. Edvard Kenda. Močno je poudaril lepo priložnost, da se skupaj spomnimo začetnikov in začetkov te poti, ki jo v težkih časih skupaj nadaljujemo. »Naše oči so priče  njihovih številnih dosežkov«, je dejal. Ena nit se lahko pretrga, toda veliko niti, spletenih v močno vrv, je težje strgati! Tako nas je vabil, da predvsem stojimo ob strani mladini, jo podpiramo, da bodo naprej polnili to gradnjo s smislom v poklon tolikim že v njej zapisanih. 

Zopet: vse je bilo povezano, vse se je skladalo! Igra naj bi se dogajala v Buenos Airesu okoli leta 1977, a menim, da prepoznavamo tako medgeneracijsko dinamiko skozi leta in povsod; ni le nam namenjena. »Kakršnakoli podobnost z ljudmi in dogodki…« Tako je življenje!

Ko si na odru opazoval vnjukinjo Evo/Dani Selan Lenarčič z njenimi domačimi, z vso izpovedjo njenega razmišljanja, so ti  ves teden odmevale besede in stavki zgodbe. Pravi izziv, da razmisliš. Nekaj jih bom natrosila kar tako: Marsičesa ne razumem… Zatajiti… Izkoreniniti… Mešani zakoni… Kdo je tujec?… Kdo si ti? … Razočaranje… Opravičilo… Svoboda… Vzgoja… Sprejeti življenje tako kot je… Razumevanje… Knjige, gnoj… Slovenska šola… Oče se je boril… Denar… Interesi… Sem bila pri maši… Slovenska muzika… Načrti… Vrednote… Po vsem tem ugotoviš kako je babičina/Gabi Bajda Križ prisotnost odločilno blažilna, razumevajoča, modra pri analizah družinske skupnosti, ki jo je strah pred bodočnostjo slovenskih izseljencev in potomcev. Kako je bilo Evino mamo/Beti Petkovšek Mavrič strah hčerkinega navidezno neprimernega obnašanja! Kako je domače zaskrbelo, da so zasnovali posebna družinska srečanja, da bi ji pomagali! Vse se je zakompliciralo in srečanje se je sprevrglo v srečo šele, ko so vse razjasnili z iskrenim pogovorom. Niso razumeli, da Evino uporništvo ni sovraštvo, je potreba po iskanju jasnosti, ravnovesja v novi realnosti. Vse to in še več so nam igralci nudili globoko pogreznjeni v karakterizacijo vsake vloge. Uživali smo!

Režisersko delo Maruče Zurc je zopet uspelo. Iskrene čestitke! Sestavila je pravo »ekipo«, ki se je, ne samo trudila in žrtvovala, ampak tudi uživala s tem igranjem, da si se pustil prežeti z njihovo pozitivnostjo. Sodelovali so poleg že omenjenih, domači: Viki Selan, Jure Golmajer, Luči Ayerbe Rant, Marko Urankar; otroci: Peter Kocmur, Simon Zarnik in Peter Cicciaro; prijatelji: Aleks Zarnik, Guillermo Ayerbe, Emica Lazar; dopolnilne vloge: Miloš Mavrič, Martina Kocmur, Janika Tomaževič, Saši Mavrič, Neži Formia, Boris Čeč, Ivan Magister, Adam Jerovšek, Matej Modic.

Močni vtisi so potrebovali pogovora na svežem zraku, ki ga nam na  zeleni Pristavi ne manjka. Vse, prav vse kar si doživljal in opazoval na takem rojstnem dnevu te je pozivalo, da si se vprašal: Koliko src, duš, rok je to praznovanje uresničilo? Treba ga je bilo umisliti, potem pa čistiti, vrtnariti, krasiti, maševati, voditi petje, kuhati, pripraviti, streči, pomivati, barvati, nastopati… Pa tudi pospraviti! Za scenografijo: Aleks Zarnik in Dani Čop s sodelavci. Za zvok in luči: Audio Pristava in PTŽ. Za maskiranje: Danica in Veronika Malovrh. Za rekvizite in šepetalstvo: Cvetka Češarek Tomaževič. Za prevod v španščino, ki je tako potreben v tej dobi: Tatjana Rožanec. Za fotografiranje: Damijan Kopač. Za snemanje Albert Muha. Za grafično oblikovanje: Erika Čeč in Tomi Maček. Za dodatke pri scenografiji: družina Benzoni. Obrazi vseh mnogih garačev pa večkrat ostajajo nevidni. Bog  Vam/Jim povrni!

Slovenski Potomec, Potomka!

Če po vsem doživetem globoko zadihaš, sprejmeš s spoštovanjem in ljubeznijo dejstvo korenin in vzameš v roke svoje življenje, se morda zaveš, da ga lahko oblikuješ tudi s tem božjim darom, kjerkoli na svetu si!

Geslo se je uresničilo tudi po 57. letih!

»KDOR SPOŠTUJE PRETEKLOST, IMA V ROKAH PRIHODNOST!«

NA MNOGA LETA, DRUŠTVO SLOVENSKA PRISTAVA!

mARUbAT