“S Prešernovo Zdravljico, naprej v bodočnost”, to je bilo geslo 56. obletnice naše drage Pristave.

Kot naslikano, jutro je bilo sončno in prijetno hladno. Zelena Pristava je blestela v vsej polnosti, saj zato je poskrbela ekipa pridnih sodelavcev, ki so skozi cel teden po malem pripravljali prostor za ta dogodek.

Zastave so bile na drogovih in družine z majhnimi otroki, vsi oblečeni v narodnih nošah, od staršev do najmanjšega, so povzdignile praznik.

Gostje so se počasi zbirali, kot tudi pristavčani in mladina iz drugih domov, saj ta dan se je vršil tudi Mladinski športni dan z odbojko in nogometom.

Ob napovedani uri je ga. Lučka Jereb Oblak otvorila praznik s pozdravnimi besedami. Sledilo je dviganje zastav ob petju slovenske in argentinske himne.

Nato smo se pomaknili v zgornje prostore kjer nas je čakal č. g. Franci Cukjati z ministranti, tako kot moški pevski zbor “Prosvetno društvo Anton Bezenšek Frankolovo” iz Slovenije, ki nam je z ubranim lepim petjem olepšal sv. mašo. Za konec in s sodelovanjem vseh, smo navdušeno zapeli Marija skoz življenje!

Č.g.Franci Cukjati nam je v pridigi omenil da se najprej Bogu zahvalimo za leto za nami in se priporočimo za naprej. Zatem je opisal prvotni namen naših skupnih domov, saj so jih naši predniki zgradili za ohranitev vere in kulture, zato so najprej poskrbeli za sv. maše in duhovno življenje. Gradilo se je vse na Božji modrosti.

Po končani božji daritvi smo se pomaknili v spodnje prostore, kjer smo bili deležni izvrstnega kosila, ki je bilo pripravljeno z veliko ljubeznijo.

Ob prijetnim klepetu s prijatelji in znanci je čas hitro minil in smo se zopet vrnili v zgornjo dvorano, kjer je bil oder pripravljen in okrašen za to priliko. Ker je bilo število pevcev kar veliko je bil tudi oder povečan, da je bilo bolj svečano.

Kot v jutranjih urah je tudi tokrat napovedovala ga. Lučka Jereb Oblak, saj je na skrbi imela povezavo celotnega dne.

Sledili so pozdravi. Najprej predsednika Zedinjene Slovenije, inž. Jureta Komarja, nato predstavnice Veleposlaništva Republike Slovenije v Buenos Airesu ge. Tije Kuhar in predsednika Društva Pristava, inž. Bineta Magistra ml.

Slavnostni govor je imela ga. Cirila Pernišek Žužek. Pozdravila nas je s Prešernovimi verzi naše himne:

“Žive naj vsi narodi, ki hrepene dočakat dan,
da koder sonce hodi, prepir iz sveta bo pregnan.” 

Omenila je še drugi verz 

“Edinost, sreča, sprava, k nam nazaj se vrnejo,
otrok kar ima Slava, vsi naj si v roke sežejo.”

Dodala, katera je bila vroča želja našega dragega Prešerna, ko je izlival svoja čustva v pesmi:

Edinost, sreča, sprava med brati, prepir pa naj bi bil, iz sveta izgnan!

Zelo čuteče nam je opisala spomine na organizirano skupnost v taborišču in potem, ko so prišli v Argentino. S kakšnim trudom in ljubeznijo so naši starši gradili skupne domove, takrat ko marsikdo še svojega ni imel.

Sledila je predstavitev zbora iz Slovenije. Ga. Lučka je opisala njihovo delo in program za ta koncert. Omenila je, da so imeli namen te turneje že leta 2020, a na žalost jo je pandemija prekinila.

Zatem so pevci prišli na oder, zborovodja Matevž Pušnik je stopil pred zbor in so korajžno zapeli “Oj Triglav moj dom” Jakoba Aljaža. Pesem je žela močan aplavz.

Na oder je stopila zborovska napovedovalka in naslovila naslednje pesmi:

“Imel sem ljubi dve”, Josip Ipavec – “Rož, podjuna, zila”, Pavel Kernjak – “Domov v slovenski kraj”, France Cigan – “Večerni Ave”, Anton Foerster – “Js pa moj hvažek”, Pavle Kernjak – “O kresu”, Peter Jereb – “Nos”, Hraboslav Volarič – “Na golici”, Slavko in Vilko Avsenik – “Na Vipavskem”, Rado Simoniti.

Ob izvrstni izvedbi pesmi so želi močan aplavz. A s tem še ni bilo zaključeno. Pridružil se je Moški pevski zbor, ki ga vodi Matjaž Rožanec. Skupaj so zapeli “Slovenec sem”, Gustav Ipavec. Nato se jim je še pridružil ansambel Sekstakord in so navdušeno zapeli “Slovenija, od kod lepote tvoje”, Marjan Stare in “Večer na Robleku”, dr. Ferry Souvan.

Po dolgim in močnim aplavzu, so nam še poklonili BIS, saj si je navdušena publika želela še in še.

Nato so prišle zahvale in razdelitev spominčkov.

Po kulturnem programu so športniki zaključili finale dneva, v odbojki in nogometu, saj so jih bili prekinili. Nato je prišla razdelitev pokalov, katerih so bili deležni, v odbojki, sanhuška dekleta, in sanhuški fantje v nogometu, za kar jim čestitamo.

A s tem še ni bilo končano. Na odru so se pojavili fantje ansambla Sekstakord iz Slovenije in z glasbo navdušili publiko, ki se je zavrtela do pozne ure.

Za konec še hvala Bogu za lepo vreme in lepe trenutke, ki smo jih bili deležni.

Še imamo upanje, da bomo šli

“S Prešernovo Zdravljico naprej v bodočnost!”

MJP

_______________

Slavnostni govor

Spoštovani gostje, dragi Pristavčani.

“S Prešernovo Zdravljico naprej v bodočnost” je geslo 56. obletnice naše drage Pristave.

“Žive naj vsi narodi, ki hrepene dočakat dan, ko koder sonce hodi, prepir iz sveta bo pregnan”

In v drugem verzu: “Edinost, sreča, sprava, k nam naj se vrnejo, otrok  kar ima Slava, vsi naj si v roke sežejo.” 

Kaj je bila torej vroča  želja našega dragega Prešerna, ko je izlival svoja čustva v pesem:  

Edinost, sreča, sprava med brati. Prepir pa naj bi bil iz sveta izgnan.

Moj oče je večkrat rekel: Bog je Izraelce 40 let vodil skozi puščavo, da jih je očistil poganstva in suženjske miselnosti, kateri so podlegli v Egiptu.  Nas  Slovence je pa 4 leta vzgajal v taboriščih, da smo  se naučili skupnega, vzajemnega dela.

Danes sem prepričana, da je imel prav. 

V taborišču smo vsi delali za vse. Učiteljice so zbrale otroke v osnovni šoli, profesorji so ustanovili gimnazijo, pevci so se združili v pevski zbor, igralska družina  je organizirala gledališče, mizarski mojster je izdeloval skromno pohištvo in učil mlade fante mizarstva. Mehanik je našel  na polju razbito angleško letalo.  Pobral je ves aluminij in naredil lične sklede, vaze in kozarce. Pometač je čistil taboriščne ceste. Še celo gasilce smo imeli. In še in še. Vse delo je bilo brezplačno, vsi so delali za skupnost.

Naši dušni pastirji so skrbeli za našo duhovno rast in bili naša največja opora v tistih težkih časih, zlasti v prvih mesecih begunstva, tistih bridkih dneh v Vetrinju.

Naš dobri prijatelj John Corsellis, ki je bil takrat oficir v angleški vojski, nam je  pripovedoval kako so angleški poveljniki začudeni nad organizacijo v slovenskih taboriščih. Nobena druga narodnostna skupina ni bila tega zmožna. Ni jim bilo treba zdrževati reda, uredili smo se sami. 

Tukaj naj omenim, da so k temu veliko pripomogli ljudje, ki so bili že v domovini vzgojeni v kulturnih, verskih in športnih organizacijah  in nekateri že pred vojno pri Orlih.

Po prihodu v Argentino nismo Slovenci imeli nobenega lastnega, skupnega prostora. Gostovali smo po argentinskih  cerkvah in zavodih. Naselili smo se v okolici mesta Buenos Aires, nekateri bolj junaški pa so se podali v Mendozo, Bariloche in še drugam.  Tako so se naselile večje skupine v San Justo, Ramos Mejii, Moronu, San Martinu, Carapachaju in Lanusu. Potreba po skupnem prostoru je bila vedno večja.

V Moronu je bila naprodaj velika parcela 1.600 km2.  Lep prostor za skupni dom in igrišče za mladino. Ustanovila se je delniška družba, ki je zbrala denar za nakup  zemljišča. 16. junija 1951 je bila podpisana kupna pogodba. Sledil je dolg in zapleten sodnijski postopek.

Kljub temu so Pristavčani pričeli z delom. Najprej so ogradili in počistili zemljišče, nato so postavili zasilne zgradbe, ki so dolgo služile za vse mogoče namene.

Dne 21. januarja 1968 pa smo praznovali  “Prvi Pristavski dan”. Položen in blagoslovljen je bil  temeljni kamen tega poslopja. 

Takoj nato je pričela gradnja. Nešteto ur so naši predniki posvetili delu pri gradnji. Nobenega plačila niso pričakovali za to. Delali so iz ljubezni. Gradili so dolga leta in še potem dodajali razne prostore. Dvorano so uredili tako, da služi kot cerkev za službo božjo in kot dvorana za  kulturne prireditve.

Delo na Pristavi pa ni samo zidarsko. Vsaka prireditev, bodisi kulturna, socialna, športna ali verska pomeni veliko dela s pripravo, izvedbo in nato pospravo. Vse to delo je skupno, večinoma brezplačno, vse iz dobre volje sodelavcev. Zbere se skupina Pristavčanov, si razdelijo delo in nato  vsak večer in ob sobotah  vsak izvršuje delo, ki ga je  prevzel. 

Pomislimo samo na naše učiteljice. Vsako soboto posvetijo celo dopoldne  šoli na Pristavi in potem še med tednom mnogo ur pripravi učne snovi.  In vse to iz ljubezni, brezplačno.

Skozi leta je vrsta  naših dušnih pastirjev skrbela za našo duhovno rast, mnogi sedaj že pokojni. Danes pa imamo našega zvestega župnika č.g. Francija Cukjatija. 

Potem imamo skupino, ki dela v kuhinji in pripravlja kosilo ali večerjo za 60 ali 100 oseb.  Nič se samo ne skuha, vse je treba pripraviti. Lahko bi naštevali še dolgo vrsto raznih opravkov. 

To že ni več tisti rod, ki se je naučil v taborišču dela za skupnost. To so  potomci, ki po njihovem zgledu nadaljujejo delo. 

Edinost, sreča in sprava. O tem je sanjal Prešeren v svoji pesmi.  Lahko rečemo, da se je tukaj izpolnila njegova želja. Bili so edini med seboj v načrtih. Srečni, ker so delali iz ljubezni. Da so nastali spori in nesporazumi je gotovo. Bila pa je tudi sprava, včasih težka, a bila je.

Hvala vsem tistim, ki so nas naučili  skupnega dela. Hvala vsem, ki ga sedaj nadaljujejo in upajmo, da ga bodo posredovali novim rodovom, saj gremo 

S Prešernovo Zdravljico  naprej v bodočnost!

Cirila Pernišek Žužek