OkrOgle  obletnice

Pred 30 leti, 1. marca 1991 je v patagonskem mestu San Carlos de Bariloche umrla Bara Remec, akademska slikarka, učiteljica, begunka, planinka in filantropinja. Na njeno pobudo se je ustanovila Umetniška šola – likovni odsek pri Slovenski kulturni akciji (SKA). Bila je tudi med ustanovitelji Slovenskega planinskega društva v Barilochah. Bara Remec je med Slovenci v zdomstvu najbolj priznana in cenjena slovenska umetnica. Na žalost pa je bila v Sloveniji zamolčana dolga leta. Šele leta 1991 so v Sloveniji pripravili razstavo njenih del, a razstave ni dočakala, saj je 1. marca 1991 zatisnila oči.

***

***

Življenjepis Bare Remec

Bara Remec se je rodila 12. januarja 1910 v Ljubljani, v znani družini ravnatelja Bogumila Remca in Marije Debevec (znane avtorice številnih kuharskih knjig).

Poleg srednje obrtne šole je obiskovala privatno slikarsko šolo Probuda, kjer so jo učili Mirko Šubic ter Saša in Henrika Šantel. Družina jo je podprla, da je lahko uresničila za tiste čase neobičajno življenjsko pot in je v Zagrebu diplomirala kot akademska slikarka. Dve leti je poučevala v Zagrebu, nato pa dobila zaposlitev v Ljubljani, kjer se je pridružila klubu Lada in razstavljala svoja dela tako doma kot v tujini. Kmalu se je uveljavila tudi kot ilustratorka, predvsem v delih, ki jih je prevajal in urejal njen svak Tine Debeljak.

Maja leta 1945 je zapustila domovino. Najprej se je znašla na Vetrinjskem polju, zatem v taboriščih Lienz in Peggez. Iz Avstrije je odšla v Trst, kjer je nekaj časa poučevala risanje na slovenski gimnaziji. Usoda begunstva, povezana s tragiko taboriščnega življenja in vrnitvijo domobrancev, je zaznamovala njeno ustvarjanje tistega časa. Na Vetrinjskem polju so jo srečavali s skicirko v roki. Risala je prizore iz taboriščnega življenja: oltarček v šotoru, vrnjeni domobranec, zapuščeni šotori, jokajoče matere. V Italiji je začela pripravljati ilustracije za Debeljakovo “Črno mašo za pobite Slovence” in v njih zajela vso tragiko revolucije, bolečino begunstva in povojnih grozot.

Januarja 1948 je prišla v Argentino. V Buenos Airesu je sprva dobila zaposlitev kot dekoraterka keramike, pozneje pa je postala svobodna slikarka. Razstavljala je svoja olja in akvarele v galerijah po vsej Argentini in tudi na Danskem, v ZDA in Kanadi.

Ko so Slovenci v Argentini ustanovili Slovensko kulturno akcijo, je postala članica likovnega odseka. Dala je pobudo za ustanovitev umetniške šole, na kateri je tudi učila in vzgojila vrsto slovenskih likovnih ustvarjalcev.

Leta 1951 je bila med ustanovnimi člani Slovenskega planinskega društva Bariloche (Club Andino Esloveno Bariloche). Bila je edina ženska v skupini 17 ustanovnih članov, planincev in alpinistov.

Vsako leto je za nekaj mesecev hodila v odmaknjen svet argentinskih prvotnih naseljencev tako na severu v Tilcari (Coyas) kot na jugu v Barilochah (Mapuches) in se vživela v njihovo kulturo. Ti kraji so postali njen dom, v katerem je najlažje ustvarjala in v katere se je vselej rada vračala. 

O njenem življenju in delu je bil v letih 1998-2000 posnet dokumentarni film z naslovom “Slikarka sinjih oči”. Scenarij je napisal pisatelj Zorko Simčič, režijo pa je izvedla Vanda Brvar. Film traja 50 minut in je bil izveden v koprodukciji podjetja Profocus iz Maribora in RTV Slovenija.

Bara Remec je umrla 1. marca 1991 v najetem skromnem stanovanju/ateljeju v Barilochah.

***

***

Bara Remec o sebi:

“Nagnjenje do ustvarjanja sem dobila že v otroški dobi. Punčke me niso dosti zanimale, rada sem jih imela le zato, da sem jim šivala oblekice, zlasti narodne noše. Ko smo letovali na Homcu je bila moja najljubša zabava delati grobove, katerim sem sama rezljala križe.”

***

“V šolo sem rada hodila samo zaradi risanja, vse drugo me ni veliko zanimalo. V Lichtenthurnovem zavodu sem imela v risanju prve uspehe. Zaradi njih so mi učiteljice pri drugih predmetih marsikaj spregledale, tako da mi je bilo včasih kar nerodno. Pozneje sta bila moja profesorja Šubic in Šantel. Oba sta me v šoli ščitila. V teh letih sem bila srečna, ker sem lahko risala deset ur na dan.”

***

“Doma so se iz mene norčevali, le mama me je močno podpirala in verjela v moje sposobnosti. Gostom me je vedno predstavljala: “To je pa naša umetnica!” Meni se je zdelo to povsem navadno, saj nisem nikoli dvomila, da bom uspela.”

***

“Počasi, prav počasi se ljudje prebujajo iz svoje okostenelosti in je zanimivo, da so ženske (Slovenke) bolj napredne od moških. Sicer se je že tudi atu dopadla moja umetnost, počasi so se navadili gledati tako kot jaz vidim.”

***

“Prva leta begunstva so nas silila, da kaj povemo od našega žalostnega doživetja. Rane so se zacelile in tako je treba delati v kulturi – naprej.”

***

“Na Koroškem sem hodila po taborišču vedno s svinčnikom in papirjem. Hodila sem vedno naokoli in iskala zanimivih motivov.”

***

“Življenje slikarice je združeno z velikimi težavami. Za uspeh se mora boriti, delo samo, bolje nabava materiala veliko stane. Nekatere se preplašijo težav in zagrabijo za keramiko, ki jim nudi zaslužek takoj. Borba v slikarstvu je težka, zlasti za žensko.”

***

“Doma smo hodili vedno v planine, zato jih v Buenos Airesu zelo pogrešamo. Planinsko društvo nam bo počasi omogočilo pot do njih. V Barilochah smo kupili zemljo, sčasoma upamo na njej zgraditi kočo. Ko se bo to zgodilo, bo marsikdo od naših ljudi preživel svoj oddih ali bolniški dopust pod to streho. Letos je nekaj fantov v Barilochah pripravilo bivak sredi gozda; imenovali so ga “Pod skalco”. Prostor je res pod veliko skalo, ki deloma oblikuje strop. Ta strop sem poleti poslikala z divjimi, arhaičnimi motivi. Osem ljudi bo lahko tam spalo in za nekaj dni popolnoma pozabilo na to strašno mesto in uživalo gozd, sonce, potok, slapove, in to sredi poletja blizu snega. Ali ni to čudovita stvar?”

***

“Moje sedanje umetniško zanimanje gre zlasti za tem: odkriti dušo prvotnega človeka in skrivne tajne njegovega bistva, pa čudovito pokrajino juga kot severa, ki dihata skrivnostno povezanost prav tega in takega človeka z zemljo. Zato sem najraje sama ter se ne zanimam za tuje tokove ne doma ne v svetu: hočem iti svojo pot.”

***

“Umetnica! Ali mislite, da sem umetnica? Jaz mislim, da sem le slikarka. Če sem umetnica, se bo videlo šele v bodoče.”

***

“Ah, kaj bi pisala o sebi in svojih delih, ko pa niti ne vem, kje vse sem razstavljala in kje jih imam. Zoprna so mi vprašanja, še bolj dajati odgovore nanje, najbolj pa pisati svoj lastni portret, ko bi ga kvečjemu risala, če ga hočejo.”

***

***

Bariloški spomini na planinko Baro Remec –  Vojko Arko 

Nekaj dni pred njeno smrtjo sva z Baro šarila po Planinskem Stanu. Pripravljali smo razstavo ob štiridesetletnici. Mimogrede sva govorila o društveni stavbi. Kritizirala je neko malo pomembno napravo v Stanu. Vedel sem, da jo je eden nezadovoljnih članov nekaj nakurll, pa sem se obregnil, da ne ona ne jaz nimava kaj govoriti o društvu, saj nisva člana odbora. Postala je huda in energično povedala, da ona, prav ona ima vso pravico govoriti. Popravil sem se, da lahko govori, a da odloča odbor, in nadaljevala sva z delom za razstavo. Na tihem sem ji seveda dal prav. Planinski Stan, danes slovenski bariloški dom, se je začel z delom prijateljev iz Buenos Airesa in med njimi se je udejstvovala Bara kot najbolj aktivna in najzvestejša sodelavka. 

* * * 

»Bara, greste z nami na izlet?« »Ne, me preveč utrudi in potem ne morem delati.« Njena ustvarjalnost jo je nekako priklepala na domek pri Skopčevih v Barrio Lera. Rada je hodila na krajše sprehode, nabirala je šipek in iskala gobe. Včasih je tudi skočila v gore, saj ji takšne ture niso delale težav. Plezalni vzpon na Lopezov stolp — po čudnem naključju prav isti dan, ko je ledeni plaz zasul Tončka in Schmolla (17.1.1954); sprehodi do koče Pod Skalco, kjer je okrasila skalnati strop z značilnimi podobami, ki spominjajo na prazgodovinske jamske slikarije; vzpon na Pico Bara, da si je vsaj za urico osvojila hrib, ki smo ji ga podarili — to bi bili praktično vsi Barini izleti v štiridesetih letih. Po navadi pa se je ozirala v gore in ravnine, jih opazovala in jih oblikovala v barvah in razsežnostih. 

* * * 

Največ dela v bariloških poletnih mesecih je Bara prva leta posvetila izdelovanju stvarc, ki jih je imenovala »obrtniški izdelki«. Posrečeni, vsako sezono drugačni spominki za turiste so ji nudili potrebni zaslužek za preživljanje. Ni rada delala ta posel, dosti raje je slikala ali ustvarjala majhne umetnine za slovenske kulturne prikaze. V družbi s prijatelji iz Buenos Airesa je organizirala prvi dve številki »Gora«, periodične publikacije SPD. Ex-librisi v njeni izdelavi ali s sodelovanjem drugih likovnih umetnikov so pomagali financirati izvirna zvezka in »Gore« št. 2 so sestavljene skoraj izključno iz prispevkov slovenskih zdomskih slikarjev. 

* * * 

 »Hočete, da vam napravim naslovno stran?« Tako me je vprašala Bara, ko sem ji omenil, da bom izdal svoje »Zgodbe« pri Mohorjevi v Celovcu. V tistem trenutku sta mi preblisnili v zavesti obe številki »Gora« pa Barine risbe v Debeljakovih in Kosovih knjižicah. Z veseljem sem sprejel ponudbo. Govorila sva še o motivih in čez nekaj dni sem prejel zadevni karton. V Celovcu so malce negodovali, a potem ugodili mojim željam. Še dosti večji delež je pripadal umetnici pri knjižici »Ljubezen po pismih«, saj njene risbe to delce bolj povzdignejo kot razmeroma številne, a nekatere prav šibke fotografije. Barina zamisel, da izide »Ljubezen« kot tretja številka »Gora«, me je takoj pritegnila. In ko se je SPD odločilo, da podpre izdajo Šajuekeja, je Bara z vsem navdušenjem pristala, da sodeluje pri spisu, ki se približuje njeni tako dragi indijanski tematiki. Človek dvajsetega stoletja se težko prilagodi primitivcu. Še težje je pokukati v svet izumirajočih civilizacij. Naš rojak Ivan Benigar je eden redkih, ki je globoko prodrl v psiho Mapučev. Vendar se mi zdi, da je Bari uspelo najti vsaj en neposredni stik z izginjajočim indijanskim svetom. Usvojila si je nekaj likovnih oblik, verjetno bolj po notranjem čutu kot po osebnih srečanjih z zadnjimi preživelimi nosilci umirajoče kulture. Tako v Patagoniji kot na argentinskem severu je vztrajno tipala v simboliko starega prebivalstva, včasih tudi malo fantazirala in potem sama ustvarjala, navezujoč na oblikovna izročila, posredovana v primitivnih kreacijah. Ta duhovni stik jo je vodil tudi k povsem praktičnim dejanjem. Poskušala je novi dobi nedostopnim ljudem povsod pomagati, čeprav je dostikrat povedala, da jim resnične pomoči nihče ne more dati, saj so jih podedovani in od civilizacije podarjeni grehi obsodili na smrt. 

* * * 

Barin karakter ni bil ravno enostaven in prilagodljiv. Včasih je bila ostra, tudi zamerila je. Spoštovala pa je človeško svobodo, v polnem nasprotju z okoljem, iz katerega je izšla. Planinski prijatelji iz kroga šumskih bratov so imeli tudi prav malo razumevanja za njene umetniške prijeme. Pa smo se kljub morebitnim prepirčkom in hudim besedam zmeraj razumeli. Lepota bariloških planin in duh Nahuel Huapija sta budno varovala svoje častilce in izbrisala vse trenutke nevšečnosti. Zato je resnično prav in po usodi odločeno, da spi pokojna slovenska umetnica svoj večni sen pod bariloškimi Andi. Njeno življenje se je povezalo z novo domovino, čeprav ni nikdar prenehala biti Slovenka v vsem svojem bistvu. Prav kot se nikdar ni odpovedala svoji kozmopolitski izobrazbi in je preživela zimske mesece v Buenos Airesu, kjer je obiskovala razstave in koncerte, pa se udejstvovala pri Kulturni akciji. A tja za novo leto je vedno znova prihitela v deželo jezer pod varstvo indijanskih bogov. Ni verjela vanje, kot se je to trudil Benigar. A spoštovala jih je kot simbol dežele, ki ji je postala druga domovina. 

***

Viri:
Wikipedia
Wikidata
Svobodna Slovenija
Zbornik Svobodne Slovenije
Kristina Toplak – Dve domovini – Biografski portret umetnice in begunke Bare Remec
Radio Ognjišče
Družina
Revija Mladika
Revija NSZ – Anica Kralj – Obisk pri Bari Remec
NUK – Helena Janežič – Bara Remec, ob razstavi v NUK

Jože Jan