Slovenci v Argentini trideset let po demokratizaciji domovine v času preizkušnje zaradi pandemije

V zadnji številki tržaške revije Mladika je bila objavljena daljša reportaža o življenju slovenske skupnosti v Argentini. Svoje poglede o različnih področjih našega življenja so podali predsednik Zedinjene Slovenije, Jure Komar, šolski referent Marcelo Brula, podravnateljica Srednješolskega tečaja ravn. Marka Bajuka, Tatjana Modic Kržišnik, urednik revije Meddobje Tone Mizerit, urednica Svobodne Slovenije Mariana Poznič, podjetnik Heri Zupan, poročali sta tudi Nadica Kopač Grohar o verskem življenju in Mirjam Oblak o dogajanju v letu pandemije.

Reportažo je pripravil Ivo Jevnikar, ki je v uvodu zapisal:

Naši rojaki v Argentini večinoma živijo na brezbrežnem območju Velikega Buenos Airesa, ki šteje več kot 14 milijonov prebivalcev. Če so starejši valovi primorskih, prekmurskih, beneških izseljencev precej oslabeli, izkazujejo pripadniki povojne politične emigracije in njihovi potomci tja do četrte generacije več kot 70 let po naselitvi pod Južnim križem zavidljivo narodno zavest in navezanost na slovenstvo, gojijo jezik, kulturo, verske in demokratične vrednote ter ohranjajo trdno organiziranost.

Težav gotovo ne manjka, na pandemijo, ki je ohromila svet, pa so odgovorili z iznajdljivostjo in optimizmom, pri čemer se pozna, da je v skupnosti dejavnih tudi veliko mladih.

Prvi letošnji Fokus zato posvečamo vrsti krajših razgovorov, da bi osvetlili različne vidike življenja, uspehe in težave skupnosti, ki živi 11.500 km daleč od nas. Kako je z njo 75 let po koncu tragedije vojne in revolucije ter 30 let po demokratizaciji in osamosvojitvi Slovenije?

Zahvaljujemo se za sodelovanje vsem vprašanim, za dokumentarne fotografije pa smo hvaležni Marku Vombergarju, ki jih je posnel in rad dal na razpolago.

V celoti objavljamo besede predsednika društva Zedinjena Slovenija, Jureta Komarja. Celotno reportažo lahko preberete na tej povezavi: 65 LET MLADIKE

_______________

Jure Komar

IZZIV, DA PREMISLIMO NAŠE CILJE IN REORGANIZIRAMO SVOJE SILE

.

.

Inž. Komar, kot predsednik krovne organizacije povojne politične emigracije, Zedinjene Slovenije, imate širok pregled življenja Slovencev v Argentini. Kako doživlja pandemijo slovenska skupnost? Ali je nevarno, da se zaradi dolgotrajnega pomanjkanja stikov njeni člani oddaljijo?

V Argentini smo preživeli kar osem mesecev karantene zaradi koronavirusa. Ta svetovno najdaljša karantena je v prvi polovici kazala, da je uspešna, a v naslednjih mesecih se je pokazalo, da ni bilo tako, saj je število okuženih in mrtvih naraščalo iz dneva v dan. V zadnjih tednih je število primerov upadlo in je karantena počasi manj stroga. Sedaj smo v poletnem času in mislim, da možnost, da smo na prostem, tudi pomaga.

Vsa ta situacija je seveda zelo vplivala na našo slovensko skupnost. Večina skupnosti živi na območju Buenos Airesa in Velikega Buenos Airesa. Tu je naseljenih okoli 80 % skupnosti, ostali rojaki so na zahodu v Mendozi in na jugu v Bariločah.

Vsi domovi, kjer se zbira skupnost, so bili zaprti do pred nekaj tedni. To je povzročilo, da so se konec marca vse dejavnosti prekinile. Ker se ni vedelo, do kdaj bo trajala karantena, je bila panorama negotova. Ampak iznajdljivost je našla rešitev za nekatere dejavnosti, začela so se srečanja po spletu, počasi tudi slovenske osnovne šole, ponekod pevske vaje in tudi obletnice ter proslave. In končno tudi maše po spletu. Vsa komunikacija se je prenesla na splet in omrežja in je lahko skupnost bila še naprej povezana. Tako močno se je pokazala potreba po slovenskem duhu.

Seveda to je trenutna rešitev v tej situaciji in ne vemo, kdaj in kako se bo vrnilo normalno življenje. Veliko projektov, ki so bili načrtovani za to leto, je padlo v vodo. Nekateri se bodo prenesli, upamo za leto 2021, drugi pa ne.

Kriza koronavirusa in tukajšnja politično-ekonomska kriza sta imeli učinke na vse domove in organizacije, finančne in socialne. Finance naših ustanov in organizacij so bile prizadete zaradi padca dohodkov (ni bilo dejavnosti), večjih stroškov, ker ni bilo dovoljeno vzdrževanje prostorov (domov), in zaradi potrebe po novi tehnološki opremi. To se rešuje z nesebično pomočjo članov in s podporo, ki nam jo nudi Slovenija preko Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu.

Kar je težje rešiti, so socialni učinki, saj imamo veliko starejših članov, ki si v tej situaciji ne upajo sodelovati v živo. Tudi ekonomska negotovost povzroča selitve članov domov v tujino, kar zmanjšuje delovne moči posameznih skupnosti.

Današnja situacija nam nalaga dolžnost večje povezave med domovi in organizacijami, da prebrodimo posledice koronavirusa in podpremo najbolj potrebne člane naše skupnosti. Zato bo potrebno pregledati naše projekte, posodobiti nekatere organizacije, preračunati finančne potrebe in gojiti veliko ljubezni do naših slovenskih korenin. To bo mogoče z voljo in delom vseh članov naše skupnosti.

Zdaj doživljate, kot ste omenili, tudi nov val izseljevanja v Slovenijo, a tudi v Španijo in drugam. To se v manjših skupnostih, ki se zbirajo okoli slovenskih domov in šolskih tečajev, verjetno kar pozna.

Da se to dobro razume, je treba razložiti kontekst. Argentina je država, ki ima naravno bogastvo in bi lahko pridelala hrano za 400 milijonov ljudi, a ima politično kasto, ki samo skuša obogatiti na račun prebivalstva. Seveda so izjeme, a v zadnih 70 letih je peronistična stranka zapeljala državo v več kriz. Največja kriza je bila leta 2001. Takrat se je prebivalstvo uprlo in hotelo izgnati vso politično kasto, a ta se je končno vrnila na oblast kot različica peronizma, imenovana kirchnerizem. Ta stranka je vladala 12 let (2003–2015). Megadevalvacija od 1 na 3 in mednarodne cene surovin, posebno soje in petroleja, so dovolile ekonomsko pomlad, ki jo je ta vlada izkoristila za oblikovanje distribucijske politike in ogromno korupcije. Zaradi te »pomladi« so se iz sosednjih  držav (Bolivija, Paragvaj in Peru) mnogi priselili v Argentino. Vsa ta politika pa je državo končno pripeljala v ponovno krizo. Leta 2015 je ta stranka izgubila volitve, nastopila je nova vlada bolj sredinskega mišljenja in skušala doseči zopet finančno in ekonomsko ravnovesje. Seveda, to se doseže s trdim delom in žrtvovanjem. Tega pa precejšnji del prebivalsta ni pripravljen storiti, zato je zopet nastopil kirchnerizem.

Ta kontekst ni vplival samo na ekonomijo, investicije in proizvodnjo, vplival je na izobraževanje, varnost in socialno porazdelitev. Brezposelnost in revščina sta nevarno zrasli. Vlada s socialnimi podporami skuša rešiti to situacijo, ki se je v tem letu koronavirusa še poslabšala.

To je vzrok vala izseljevanja v Slovenijo in tudi v druge države v iskanju boljše kakovosti življenja, ne samo v ekonomskem smislu.

Seveda ima to velik vpliv na našo skupnost, ker so člani, ki odhajajo, aktivni udje naše skupnosti.

Kje so danes organizirane slovenske skupnosti v Buenos Airesu in drugih krajih? Kako vidite njihovo prihodnost?

Naša najbolj aktivna skupnost je danes organizirana v šestih domovih, ki se nahajajo v Velikem Buenos Airesu. V mestu imamo še glavno Slovensko hišo. Vsi ti domovi niso enako veliki po številu članov. Največji so danes Naš dom (San Justo), Slomškov dom (Ramos Mejia) in Slovenska Pristava, srednje velika sta Slovenska vas v Lanusu

in Slovenski dom v San Martinu, najmanjši pa je Slovenski dom v Carapachayju.

V notranjosti države pa sta Slovensko društvo v Mendozi na zahodu pod Andi in na jugu, tudi pod Andi, je Slovensko planinsko društvo v Bariločah.

Potomci Slovencev, ki so prišli v Argentino v prejšnjih selitvah, pred drugo svetovno vojno, so v krajih Bernal, Devoto, Rosario, Parana, Chaco in Cordoba, in tudi oni ohranjajo slovenske navade.

Sedanji kontekst nam predstavlja izziv, da premislimo naše cilje in reorganiziramo svoje sile, da preživimo to izkušnjo in da po sedmih desetletjih še ohranimo živ košček Slovenije tu pod Južnim križem.

Decembra ste se v Ljubljani udeležili zasedanja Sveta Vlade Republike Slovenije za Slovence po svetu. Kakšni so danes stiki z matično domovino, ne le na ravni oblasti in diplomacije, temveč tudi šolstva, kulture, Cerkve, športa in drugih vidikov življenja skupnosti?

Stiki z matično domovino so se po osamosvojitvi počasi izboljšali in okrepili.

Glede šolstva so se vpeljali tečaji za učitelje, dobivamo gradivo za poučevanje, nudijo nam poletni tečaj slovenskega jezika za dijake srednješolskega tečaja, dostop po spletu do NUK-a itd.

Na kulturnem področju se je izmenjava pevcev in pevskih skupin, ansamblov, gledaliških skupin in umetnikov na splošno bistveno okrepila.

Na cerkvenem področju je po drugi svetovni vojni v Argentino prišlo visoko število duhovnikov, semeniščnikov in redovnic. Tudi tukaj so nastali novi poklici. Deloma so dejavni v argentinski Cerkvi (v Argentini imamo dva škofa in enega nadškofa slovenskega rodu), deloma so se vrnili v Slovenijo, in tako imamo danes za našo skupnost samo dva duhovnika in enega začasno izposojenega iz Murske Sobote. Ta je današnja največja skrb in potreba, saj so stebri domov slovenske šole in slovenske maše. Upamo, da nam bo pri tem slovenska Cerkev v pomoč.

Naša skupnost je že od začetka veliko podpirala športno življenje, posebno odbojko in nogomet (ki je v Argentini glavni šport). Člani skupnosti so se odlikovali v raznih športih, danes imajo različne argentinske ekipe predstavnike slovenskega porekla (odbojka, rokomet, smučanje, nogomet itd.).

Tudi v športu se je izmenjava s Slovenijo okrepila in danes so v Sloveniji tudi športniki, rojeni v naši »pampi«.