V petek, 5. marca 2021, je Bog poklical k sebi duhovnika Danijela Vrečarja. Malo več kot 60 let mu je služil kot član salezijanske družine. Ob tem je vedno ostal ponosen Slovenec in sodeloval tudi s slovensko skupnostjo v Argentini: vodil je duhovne vaje, več let je ob nedeljah daroval sv. mašo v cerkvi Marije Pomagaj, ob prvih petkih je spovedoval pri naših svetih urah.
Izredno stanje zaradi pandemije nam še vedno ne dovoljuje, da bi pokojne pokropili in se od njih poslovili po stari slovenski navadi. Naj bodo te vrstice skromno slovo in zahvala.
.
.
Danijel Vrečar SDB se je rodil v Moravčah 25. julija 1932 očetu Stanislavu in materi Mariji, rojeni Cerar. V družini je bilo šest otrok: Slavko, Izidor, Viktor, Gabrijel, Danijel in Valentin. Po domače so mu rekli “Vštarsk Dane”.
Čas pred drugo svetovno vojno je bil zelo vihrav in silovit. Med vojno je Vrečarjeva družina izgubila sina Viktorja, ki je umrl pod streli partizanov.
Ob koncu vojne se je cela družina umaknila pred slutečim se komunističnemu nasilju. Vedno so govorili, da se umaknejo za štirinajst dni in se potem vrnejo nazaj na svoj dom. 8. maja 1945 pa so Vrečarjevi zapustili svoj dom in se v strahu za življenje pridružili koloni beguncev iz Moravč in okolice, se podali čez Ljubelj na Vetrinjsko polje, kjer so pod milim nebom in brez vsega pričeli pot begunstva. Tako so si rešili življenje.
Sina Izidorja so Angleži ob koncu vojne vrnili partizanom, ki so ga umorili junija 1945.
Iz Avstrije jih je pot odnesla v daljno Argentino. V Buenos Airesu so si ustvarili nov dom.
Danijel je vstopil salezijansko skupnost, noviciat je opravil v okraju Morón leta 1951. Prve redovne zaobljube je izpovedal 31. januarja 1952. V duhovnika je bil posvečen 20. novembra 1960 v provinci Cordoba. Novo mašo je daroval 27. novembra 1960 v cerkvi Marije Pomočnice v Don Boscovem zavodu v Ramos Mejiji. Danijel je večino svojega duhovniškega življenja posvetil vzgoji mladine v salezijanskih zavodih po vsej Argentini. Svoje salezijansko in duhovniško poslanstvo je opravljal v raznih krajih po Argentini: Pico Truncado, Las Heras (provinca Santa Cruz), v salezijanski hiši San Pedro de la Boca, Santa Catalina in Nuestra Señora de los Remedios. Povezan je bil tudi s slovensko skupnostjo, kateri se je v zadnjih letih tudi posvečal kolikor so mu moči dopuščale.
Brat Valentin (Tine) je tudi postal duhovnik, lazarist, nekaj let je služboval v Argentini, nato se je vrnil v Slovenijo. Deloval je med izseljenci v Münchnu. Umrl je v Špitaliču.
Danijel je zlato mašo praznoval 14. novembra 2010 med rojaki v kraju Ramos Mejia. Ostal je povezan z rodno domovino, še posebno pa z ljudmi in duhovniki iz Moravč. Zato so se slavja zlate maše udeležili: Anton Berčan, dekan v Ribnici na Dolenjskem, Vlado Jaksetič, p. Jože Urbanija in p. Karel Lavrič, zadnji trije rojaki iz Moravč. Zlatomašni pridigar je bil Vlado Jaksetič, ki je prinesel pozdrave božjega ljudstva iz rojstnih Moravč.
.
.
Zadnja leta je preživljal v hiši za starejše sobrate Artemij Zatti v Almagro v Buenos Airesu. Umrl je 5. marca 2021, star 88 let, od tega je preživel 69 let kot redovnik in 60 let kot duhovnik. Pokopali so ga v soboto, 6. marca 2021, v ožjem družinskem krogu na pokopališču v La Plati.
Sveto mašo ob 8. dnevu bomo za pokojnega Danijela darovali v četrtek, 18. marca, ob 18. uri v Moravčah.
Gospod, daj mu večni mir in pokoj!
In večna luč naj mu sveti!
vir: http://zupnija-moravce.rkc.si/
Povezano: Zlata maša v Slomškovem domu 14. 11. 2010
.
