,,Kdor se je minulo soboto, ob 20. uri udeležil pevsko-glasbenega festivala, ki sta ga priredila SDO in SFZ v Slovenski hiši v Buenos Airesu, mu ni bilo žal, že zato ne, ker je z veseljem ugotovil, da naša mladina letos tako živahno kulturno in družabno deluje, kakor malokdaj doslej.“

Tako je poročevalec zapisal leta 1968 o prvem pevsko glasbenem festivalu, zdaj že več let poimenovan kot pevsko glasbeni večer. Vesela ugotovitev pa po tolikih letih velja za jubilejno obletnico, ki je sad vztrajnega delovanja slovenske mladine.

Na isti način bi lahko zatrdili, da kdor se je soboto, 19. oktobra, udeležil 50. Pevsko glasbenega večera, se je že pri vhodu začudil ko je videl, koliko dela je bilo vloženega v pripravo zunanjih prostorov Slovenske hiše in dvorane dr. Gregorija Rožmana. Pred začetkom so si obiskovalci lahko ogledali stare programe, slike in posnetke prejšnjih PGV, in tako dobili zanimiv pregled skozi čas. Zelo zanimivo je bilo obujanje spominov na pretekle PGV… Koliko skupin, zborov in solistov ki so na v raznih oblikah sodelovali skozi čas in tako dosegli, da je na odru umetnost oživela.

V dvorani se je publika posedla ob lepo pripravljenih okroglih mizah.

Nekaj minut po 20. uri so na filmskih platnih sedanji in bivši mladi slovenski glasbeniki iz raznih koncev Argentine in sveta, ki so kdaj nastopili na PGV, napovedali začetek zlatega PGV! To so storili z veselim in duhovitim štetjem, od 1 do 50 – s tem je bil večer uradno odprt.

Predsednica SDO – SFZ Gabriela Oblak je pozdravila navzoče. Sledil je pozdrav podpredsednika društva Zedinjena Slovenija Andreja Goloba in veleposlanika Republike Slovenije v Argentini g. Alaina Briana Berganta, ki sta mladim čestitala za nepretrgano organizacijo festivala skozi leta.

Po pozdravih je pa prišla na vrsto glasba!

Tako kot pri prvih PGV, je zborovsko petje tudi letos imelo svoje zastopnike. Mešani pevski zbor San Justo se je predstavil z “El señor Juan Sebastián” (M.E. Walsh) -zborovska v baročnem stilu ki opisuje življenje Johanna Sebastiana Bacha- in z Galičevim valčkom “Tebi, Slovenija”.

Pri pesmi “Quién se ha tomado todo el vino” (La Mona Jiménez) je zbor v tipičnem ritmu cordobskega cuarteta z različnimi dinamikami zelo doživeto izrazil nostalgijo in zaskrbljenost, ko na mizi zmanjka vina.

Skozi leta je klavir na oder privabljal mlade pianiste in pianistke. Letos se je na PGV prvič predstavila Ariana Žigart in dokazala, da ima pravi talent za klavir. Valse Romantique avtorja C. Debussy je zaigrala z ekspresivnostjo in zelo dobro obvladanimi arpeggii. Nato je na oder povabila svojo učenko Majo Filipič, ki je prvič nastopila pred publiko. Skupaj sta zaigrali Sonatine Op. 54 No.3 (A. Diabelli). Mlado Majo bomo v prihodnjih letih gotovo še kdaj poslušali, saj se vidi, da ima veselje do klavirja.

Ariana je zaključila svoj nastop s tangom Verano Porteño (Astor Piazzolla). Navzoči smo lahko dojeli energijo in melanholijo, tako značilni za avtorja. Publika je odgovorila z močnim aplavzom.

Letos je zbor Slomškovega doma Ex Corde pripravil repertoar v treh jezikih. Najprej smo poslušali priredbo Changa Faríasa Gómeza skladbe El Pintao, gato ki so ga spisali bratje Díaz skupaj s priznanim Argentinskim folklornim pianistom in skladateljem Adolfom Ábalosom. Argentinska folklora je sama na sebi zelo zanimiva, vokalna izvedba folklornih skladb brez instrumentalne spremljave pa je celo poglavje zase. Zbor je zelo dobro izpolnil tudi ritmične izzive ki so normalno prepuščeni drugim glasbilom. Sledila je priredba Ivana Vombergarja Klemenove Slovenija brez mej, pri kateri so zborovsko petje spremljali Tomi Lenarčič s kitaro, Irina Podržaj na klavirju in Niko Kastelic na perujskem cajonu. Lepo je bilo slišati slovensko pesem, ki je poleg tega pozdrav naši domovini! Za konec smo poslušali tradicionalni duhovno narodni napev Down to the river to pray with Bring me a little water, Silvy, ki se je od enoglasne moške melodije prelil v dvoglasno in in štiriglasno s spremljavo tolkal Nika Kastelica. Drugo melodijo je potem zapel ženski del zbora s spremljavo ploskanja; končno pa sta se obe melodiji in oba dela zbora združili, in tako je pesem dosegla glasbeni vrhunec.

Baires Polka že več let publiko razveseljuje s skladbami bratov Avsenik, poslušamo jih na slovenskih obletnicah pa tudi na raznih družinskih praznovanjih. Na PGV ni bilo nič drugače! Z valčkom Le spomin deklica in polkama Spet na vasi in V deželi glasbe in petja so navdušili publiko in marsikomu je bilo žal, da v nabito polni dvorani ni bilo prostora za ples. Predno so zapustili oder so zaigrali še kratko verzijo svetovno znane “Na Golici”, saj je znano, da “ni veselice, brez Golice”.

Juana Lafita, Rafa Todarello in Luči Ayerbe Rant so nam podarili lepe izvedbe treh umirjenih akustičnih pesmi. Z lastno pesmijo Barro se je publika utopila v razmišljanje o tem, kako okoliščine oblikujejo našo osebnost. Moramo poudariti harmonične in melodične priredbe, s katerimi je trio dosegel, da so se glasovi zelo naravno in natančno ujemali; s tem so dodatno pokazali, da jih glasba tesno veže.

V starih poročilih smo zasledili, da so na festivalih nastopale tudi družinske skupine: bratje in sestre, bratranci in sestrične. Svetovno znana pevca Bernarda in Marko Fink sta nekdaj bila med temi nastopajočimi. Bernarda je ob 50. PGV mladini voščila za nepretrgano delovanje in jim želela, naj bodo “uporni, kreativni in inovativni”. Marko pa je, po drugi strani, čestital vodstvu SDO-SFZ “da še vedno ustvarjate ta prostor, ki da mladim možnost, da se preskusijo na odru. Ko mladi pridejo na oder, zbirajo kilometrino.”

Matej in Cecilia Urbančič sta letos nabrala prve kilometre na tem odru. Veselo sta zaigrala “Najlepše pesmi” (Hazard), dvorana pa je utihnila, ko je Cecilia z občutkom zapela Andante Andante (ABBA). S “Cueca del vino nuevo” (F. Saravia) sta publiko popeljala po argentinskih vinogradih.

,,Oder za umetnika pomeni posebni košček sveta, kjer naj pokaže in dokaže ter deli z ljudmi ljubezen do izbrane umetnosti.“

Oder pa postane košček raja, ko veselje do glasbe delijo prijatelji.

To veselje smo lahko dojeli v skupini Get Funky. Člani skupine so za redne obiskovalce PGV stari znanci, saj smo jih že slišali pri skupinah Zlatorock, KM43 ali pa kot soliste. Tokrat so se združili in pripravili močan rock/funk repertoar, ki je dvorano kar pretresel z melodijami Red Hot Chilli Peppers, Bruna Marsa in Čukov. Na ekranih so se ena za drugo prikazale razni posnetki, sinhronizirani z lučmi, ki so sledile melodijam, res prava vizualna ekstaza.

Pri zadnjih PGV je pogosto bil na odru kakšen član družine Mehle, npr. pri Charlies T, Uporniki ali Sitni. Tokrat je sta bila na vrsti Mikaela in Nacho, pod imenom Bratran-ci. S klasično “Siva pot” (A. Mežek) se je publika takoj pridružila petju. Sebastián Yatra je trenutno eden izmed najbolj priljubljenih pevcev med mladimi v Južni Ameriki, zato je publika na balkonu že od začetka z njima zapela “Un año”. Duet je dokazal, da ima pravo veselje do moderne glasbe.

Pridružila sta se Sebi in Maksi Žnidaršič in fantje so skupaj zapeli zelo originalno pesem “The lion sleeps tonight” (The Tokens). Poseben komentar naj gre za Maksija, ki je publiko presenetil s falsettom.

Baritonist Luka Somoza Osterc je pozdravil:“Prvič sem pel na PGV leta 2001, ko je bil ameriški dolar enakovreden argentinskemu pesu. Imel sem veliko treme, ampak najbolj se spominjam goreče publike.” Ta – ista publika, jih je nagradila z močnim aplavzom.

KM43 se najbolj domačega čuti z aktualnimi latinskimi/bachata ritmi. Zato so kar začeli z lastno priredbo pesmi “Moja” (Modrijani). Marsikdo se verjetno sprašuje, kako bi lahko imenovali njihov stil, ali je to morda latinska polka? To ni pomembno, glavno je, da so publiko in še posebno mladino razveselili. Gotovo bo v bodoče več takih verzij; a bodo morda kakšno Avsenikovo spremenili? Pri “Entre la tierra y el cielo” (Los Nocheros) so dokazali, da imajo dobro šolo, ko so triglasno zapeli uvodni del pesmi.

Hrast je po kratkem pozdravu publiki takoj zabrenkal prve akorde Kreslinove Ena pesem, ki je nam vsem znana, in pri kateri smo veseli zraven zapeli na čast ljudem ‘ki se jih človek razveseli‘. Sledila je, spet Kreslinova, Tisoč let. Za slovo pa so zaigrali bolj energično Campanas en la noche (Los Tipitos). Ker se pa Hrast težko poslavlja od odra ob tolikih in tako močnih aplavzih, so nam podarili še dva bisa, sicer Súbete a mi voiture (Pappo), ki so jo prevedli v slovenščino, in Rekla je ne.

Veliki finale letošnje izdaje PGV je pa bila številna skupina, sestavljena iz glasbenikov raznih skupin in solistov, ki so skozi leta sodelovali na festivalu, ter iz obeh zborov, ki sta nastopila na letošnji izdaji. Skupaj so izvedli pesem Samo milijon, ki smo jo sicer že prej videli in slišali kot reklama za ta PGV. Zelo zanimivo je bilo v živo videti skupne energije ljudi, ki sicer običajno ne delijo odra, a so tokrat sestavili prav zanimivo zasedbo. Za zlato obletnico je bila ta pesem izjemen skupni dosežek, za 50. PGV pa pravi zaključek.

Toni Podržaj – Matjaž Rožanec