Sredi lanskega leta smo v našem tedniku lahko prebirali razne članke, ki so opisovali naravne lepote, kulturne značilnosti in zgodovinske posebnosti slovenskih pokrajin. Pot -in branje- sta nas vodila od jadranske obale in severne Primorske do Dolenjske, Štajerske in Prekmuja, od Postojne do Gorenjske in Alp. Brali smo o nam že znanih krajih in navadah in odkrili druge, čisto nove.

Sedaj je pa na južni polobli “počitniška sezona”.

Skozi februar bodo vsak dan naši “vodiči” lanski abiturienti -Rast XLVII- , ki so skozi več mesecev pridno raziskovali o raznih argentinskih objektih. Vse podatke so strnili v članke, ki sestavljajo njihov almanah. V njih opisujejo naravo teh krajev, njih značilnosti in zanimivosti. Pisanje pa je večkrat obogateno z lastno izkušnjo in osebnimi doživetji. Mladim kronistom, najlepša hvala za njihove prispevke!

Na poslovilnem večeru pred obiskom v Slovenijo, so se (takrat še) petošolci spominjali Cankarjevih besed:

“O domovina, ko te je Bog ustvaril, te je blagoslovil z obema rokama in je rekel: »Tod bodo živeli veseli ljudje!« Skopo je meril lepoto, ko jo je trosil po zemlji … Nazadnje mu je ostalo polno prgišče lepote; razsul jo je na vse štiri strani, od štajerskih goric do strme tržaške obale ter od Triglava do Gorjancev …”

Po branju teh člankov -in če imamo srečo, po njih obisku-, bomo gotovo lahko trdili, da je tudi na skrajnem jugu sveta Bog trosil neizmerno lepoto in da živijo tudi tukaj veseli ljudje: Argentinci in mi, potomci onih, ki jih Cankar omenja.

Kot če bi bili na luni

Sem Natalija Smole, živim v Argentini, ogromni deželi, ki ima veliko naravnih lepot in zanimivosti. Žal so pri nas razdalje zelo velike, zato je nemogoče poznati vsak kotiček. Vem, da je v Sloveniji vse drugače, ker je na majhnem koščku zemlje, nešteto čudovitih krajev. Čeprav še nisem bila v Sloveniji, vem, da je majhna in prekrasna dežela in komaj čakam, da jo bom spoznala.

Kraj, ki ga bom sedaj opisala se imenuje »Valle de la luna« (Dolina lune), čeprav so prvotni prebivalci imenovali kot kraj, kjer življenje ne obstaja, kraj smrti ali kraj, na katerem počiva luna. Ker tja še nisem potovala, sem poiskala osebo in sicer mamo mojega sošolca, ki je ta kraj obiskala in mi je povedala veliko zanimivosti.

Nahaja se v provinci San Juan, severozahodno od Buenos Airesa. To je kraj, kjer narava deluje že več kot 220 milijonov let, to je v dobi Mezozoika, ko so živeli dinozavri. Geološka zgodovina pojasnjuje, da je v času Trias, to območje zajemalo nove skalnate plasti. Potem je pričelo gibanje in so se vzpeli Andi, a so pustili planoto izpostavljeno erozivnim silam kot so veter, voda in temperatura, ki so po tolikih letih oblikovali ta čudoviti kraj. To je edini primer na svetu, kjer lahko celotni geološki period Trias vidimo v živo in lahko razlikujemo vsako plast.

Ko ljudje obiščejo ta kraj, imajo občutek, da so na luni ali na kakem drugem planetu. To je prava puščava, obdana s hribi, kjer skoraj ne dežuje in kjer je velika razlika med dnevno in nočno temperaturo. V okolici je zelo malo prebivalstva. Kamni so vsepovsod, narava jih je nakopičila in tako so nastale čudne in skrivnostne oblike, ki so jih ljudje poimenovali kot cancha de bochas (balinarsko igrišče), submarino (podmornica), el hongo (goba), el gusano (gosenica) itd. Tudi ponoči je ta kraj čudovit, posebno, ko polna luna osvetljuje te posebne geomorfološke oblike.

Od leta 1971 je ta dolina, ki ima 275.369 ha, zaščiteno območje. Nemogoče jo je prehoditi. Lahko jo obiščeš z vozilom in v družbi vodiča. Sprehod traja tri ure in prehodiš okoli 40 kilometrov. To je svetovno znan park, ker v njem obstojajo ostanki vretenčarjev, ki so tu živeli pred 180 milijoni let. Kdor obišče ta kraj, stopa po istih poteh, ki so jih prehodili dinozavri.

Druga posebnost je, da zrak ni okužen, nebo je čisto in pretežno jasno. Zato so maja leta 1983, 100 kilometrov stran od doline ustanovili observatorij »el Leoncito«. Tam se nahaja moderen teleskop. Samo štiri njemu enake dobimo na svetu. Astronomi so prav izbrali to mesto zaradi svetlih noči z odlično prepoznavnostjo, nizke vlažnosti in vetra ter oddaljenosti mestnih središč, ki onesnažujejo naravo. Prekrasno je ponoči gledati zvezde. V tem observatoriju dela približno 50 znanstvenikov, ki prihajajo iz različnih krajev sveta. Zelo se trudijo, da dobijo štipendijo in lahko tam raziskujejo.

Želim, da bi te vrstice navdušile veliko ljudi, ki bi radi spoznali ta kraj, edinstven zaradi bogate zgodovine in zemljepisa na vsakem koraku. Prav posebno pa je hoditi v luči polne lune. Čudovito!

To je samo ena od zanimivosti naše Argentine, dežele kjer sem se rodila in v kateri sem ohranila tudi slovenske korenine. Naučila sem se slovenski jezik in že od malega črpala tudi slovensko kulturo. Ker sem najmlajša od šestih otrok, sem tudi doma veliko slišala o Sloveniji, ko so se moji bratje in sestra vračali iz abiturientskega potovanja in so navdušeno pripovedovali dogodivščine in kazali slike.