Že malo več kot dve desetletji otroci in mladi skupine Mladika uživajo v slovenski folklori in razveseljujejo naše prireditve. O nastanku skupine in še marsičem drugem smo se pogovorili z ustanoviteljico skupine, Mirjam Mehle Javoršek. 

Kdaj in kako je nastala Mladika? Kaj te je navdihnilo k temu, da si se odločila za ta projekt?

Bližalo se je praznovanje dneva državnosti 2003 v Balantičevi šoli in Danica Malovrh me je prosila, če bi učence 5. in 6. razreda naučila kakšen folklorni ples, da bi nastopili v gorenjskih nošah. Med otroki je bila tudi moja starejša hčerka, Katerina. Sprejela sem izziv in tako se je začelo!

Otroci so bili navdušeni in tako so starši kmalu prosili, da bi nadaljevali s to dejavnostjo in da bi imeli plesne vaje vsaj enkrat tedensko. Začeli smo, prihajalo je vse več otrok in potrebovala sem pomočnice. Prvi sta priskočili na pomoč Berni Juhant in Lučka Groznik. In kmalu je prišlo vabilo, da bi nastopili pri prazniku narodnih skupin občine La Matanza – to je bil naš prvi “resni” nastop in spomnim se, da smo zanj izbrali neko Avsenikovo glasbo. 

Skupina je zelo številčna, članov imate veliko in to v različnih starostnih skupinah. Kakšen je bil začetni odziv?

Mladika je začela z otroško skupino, plesali so otroci višjih razredov slovenske sobotne šole. Ko se je pojavil prvi večji projekt za potovanje v Bariloche, kjer se vsako leto vrši praznik narodnih skupin, so se pridružili še malo starejši: srednješolci skupine Mladci in mladenke pa Mladina našega doma. Nastala je ogromna skupina, okoli 80 plesalcev! Pripravili smo ples Štirje letni časi, ki sem ga nekoč sama plesala, dodali smo še belokranjski ples. Tudi za tega so me navdušili lepi spomini, saj so na belokranjske melodije plesali naši starejši, med njimi tudi moj ata in mama.

Nastale so tri skupine: najmlajši osnovnošolci, srednješolci in pa starejša mladina. In seveda ni bilo mogoče, da bi tako številčne in raznolike skupine vadile skupaj, zato je bilo za vsako skupino treba pripraviti ločene vaje in tudi projekte.    

Katere trenutke lahko označiš kot mejnike v vaši zgodovini?

V več kot dveh desetletjih se je nabralo kar veliko takih pomembnih trenutkov. Med prvimi se spomnim prve podpore, ki smo jo prejeli od Urada za Slovence po svetu, s katero smo si lahko nabavili nove noši in v naš repertoar vključili nove plese.

Drugi tak mejnik je bil obisk Tomaža Simetingerja, doktorja etnologije, ki zdaj vodi najboljšo slovensko folklorno skupino France Marolt. Obiskal nas je v Buenos Airesu, imeli smo plesne delavnice in se naučili več novih plesov. 

Spomnim se tudi potovanja v Misiones, v času, ko je Slovenija prvič predsedovala Evropski uniji v 2008 in je bil veleposlanik prof. Avguštin Vivod.

Med potovanji je bilo gotovo zelo pomembno potovanje v Slovenijo, poleg nastopov smo se udeležili tudi plesnih delavnic in vaj: sprejela nas je Folklorna skupina Mengeš, pri njih smo imeli delavnico s Tomažem Simetingerjem, obiskali smo tudi Folklorno skupino Marolt: oni so nam pokazali plese z njihovega zadnjega koncerta, mi pa njim argentinsko folkloro. Bilo je enkratno, da smo lahko z njimi preživeli večer, se smejali, uživali, plesali. 

Nepozabno doživetje je bil tudi obisk Folklorne skupine Marolt pri nas v Buenos Airesu. Skozi več dni smo imeli delavnice, vsako našo skupino so naučili po en ples, nam pokazali, kako naj skrbimo za našo garderobo. 

Sedež imate v Našem domu San Justo, vendar še daleč niste omejeni na ta oder. Kje vse je Mladika nastopala, kam ste potovali v teh 20 letih?

Tako je, ne plešemo samo v Našem domu San Justo, pa tudi člani skupine prihajajo iz vseh domov naše slovenske skupnosti. Vsak, kdor želi plesati, je dobrodošel med nami! 

Omenila sem že nekaj potovanj, lahko dodam še, da smo bili tudi v Montevideu, v Rosariu, Mendozi, večkrat smo plesali v Palermo (tam se vsako leto vrši praznik narodnih skupin), enkrat tudi v dvorani argentinskega Ministrstva za zunanje zadeve.

Vrhunec pa je prav gotovo bil potovanje v Slovenijo, kjer smo nekaj pokazali, še več pa pridobili in se naučili. Tudi meni je bilo to potovanje zelo pomembno, saj sem pri učenju folklore samouk, koreografije iščem pri vseh mogočih virih, predvsem v raznih posnetkih. To potovanje je bilo čudovito, krasno, nepozabno!

Kaj v tvoji izkušnji otroci in mladi pridobijo, ko skupaj plešejo?

Mladi postanejo del skupine in s tem pridobijo nova prijateljstva. Pridobijo tudi ljubezen do Slovenije in veliko novega znanja, saj se učimo plese iz različnih slovenskih pokrajin, kar vsakič spremlja tudi potrebna razlaga. 

Naučijo se tudi odgovornosti: vsak plesalec prejme nošo, na katero mora skrbno paziti in ohraniti. 

V skupini skrbimo na lepo razpoloženje, praznujemo rojstne dneve, se družimo, gremo skupaj kam na izlet. Prijateljstva v skupini se včasih razvijejo tudi v kaj več, in tako so med plesalci nastale že nove družine, ki danes svoje male pripeljejo k Mladiki. 

Zato vedno, ko imamo kak nastop, napišemo “Lepo nam je pri folklori!”. To iščemo, da je vsakemu lepo med nami.

Poleg lepo naučenega plesa gledalci opazimo, da sto plesalci vedno lepo napravljeni, počesani, našminkani. Vaše noše so raznolike in nam prikažejo različne slovenske pokrajine… To je gotovo vsestransko zahtevno delo, kajne

Tako je, poleg lepo naučenega plesa so pri folklori potrebni tudi pravi kostumi. Danes imamo bogato garderobo, to je delo skupine mamic, med njimi so Tatjana Modic Kržišnik, Ani Groznik Puntar, Ani Kržišnik Groznik, Marjana Modic Cestnike, Andrejka Verbic Malovrh, bila je tudi od začetka Angelca Podržaj Miklič, Ana Marija Podržaj Malovrh in tako se vrstijo mamice, ki vedno pridejo na pomoč. 

Ko se naučimo kak novi ples moramo poiskati tudi pravo nošo zanj, to seveda skušamo čim lepše in čim boljše pripraviti, zato iščemo gospe, ki znajo natančno in lepo šivati. 

Kako pa izbirate glasbo in koreografije?

V prvih časih smo to izbirali glede na noše, s katerimi smo razpolagali. Kot sem že povedala, sem pri tem delu samouk, zato vedno iščem nove ideje v raznih posnetkih, predvsem mi je v navdih Maroltova skupina, tam iščem, kar bi lahko tudi mi zaplesali.

Treba je pa upoštevati tudi zahtevnost vsake koreografije, niso vse enake. Za otroške skupine so potrebni otroški plesi, za nove plesalce moramo najti lažje in enostavnejše plese. Nekatere koreografije so kar zahtevne, potrebni so bolj izkušeni plesalci, ki se znajo dobro gibati. 

Vse to upoštevamo, ko izbiramo nove plese.

Danes nas tudi garderoba ne omejuje, saj imamo na razpolago veliko različnih noš. 

Glasba in ples sta univerzalna jezika, ki nas družita z drugimi. Gojite tudi stike z drugimi folkloristi in skupinami, argentinskimi ali slovenskimi?

V času, ko smo začeli z Mladiko sta bili zelo aktivni folklorni skupini na Pristavi in skupina Maribor v Carapachayu. Z obema smo radi sodelovali in se družili, predvsem ob obiskih s Slovenije in ko smo organizirali folklorne delavnice. Tudi folklorna skupina Vesel slovenski duh iz Rosaria se nam je pridružila.

Srečanja s slovenskimi folkloristi iz Mengša in z Maroltovo skupino so pa sploh bila nekaj posebnega, tako srečanje v Sloveniji kot njihov obisk tu pri nas.

Skrbimo pa tudi za stike z argentinsko folkloro, večkrat organiziramo delavnice, na katere povabimo profesorje argentinske folklore, da se z njimi učimo. Zadnjo takih delavnic smo izvedli lani, kmalu po praznovanju naše 20. obletnice.    

Kakšni so vaši cilji, kaj želite z Mladiko doseči?

Naš cilj je, da bi v Argentini še dolgo plesali slovensko folkloro, da bi se naši mladi navdušili in jo naprej gojili. Ker ples je veselje, je druženje!

Seveda imamo tudi bolj konkretne cilje in načrte, med njimi je vedno kakšno potovanje. Želimo si, da bi kdaj spet potovali v Slovenijo, da bi se kaj novega naučili in pokazali, kako mi doživljamo slovensko folkloro. To je najlepši načrt! 

Mladika v številkah…20 let / koliko učiteljev / koliko plesalcev / koliko nastopov?

Mladika je zdaj izpolnila že 21 let. Naši učitelji: za mlajšo skupino: Barbara Kržišnik, Katerina in Natalija Javoršek. Za srednjo skupino: Tatjana Groznik. Starejše učim jaz. Naši stalni pomočniki: Lučka Groznik, ki skrbi za glasbo in za vse, kar potrebujemo. Mamice, ki skrbijo za garderobo: Tatjana in Marjana Modic, Andrejka Verbic, Ani Kržišnik, Ani Puntar. Število plesalcev se vedno vrti okoli 50, včasih malo več, spet kdaj malo manj. Nastopamo vsakič, ko imamo priložnost, večkrat letno. Če je mogoče, letno pripravimo samostojni koncert. Sodelujemo na prireditvah v naši skupnosti, ko nas povabijo: Slovenski dnevi, obletnice, mladinski dnevi. Bliža se že 2. srečanje narodnih skupin, ki ga organiziramo – to pomeni kar veliko priprave. In potovanja, ki sem jih že omenila. In če bi tako na hitro hotela izračunati, da imamo recimo 4 nastope letno in to pomnožim krat 20 let, je to že kar lepo število nastopov!

Zadnjo besedo pa vedno prepustimo gostu, da kar sam pove, kar bi želel pa smo mi pozabili vprašati… 

Zadnja beseda naj bo beseda zahvale! Danici Malovrh, ki me je navdušila za prvi nastop z otroki. Lučki Groznik in Berni Juhant, ki sta takoj stopili na pomoč. Nato staršem, ki so z veseljem pripeljali svoje otroke. In vsem sodelavcem, ki sem jih že imenovala. Pa Uradu, ki že od tiste prve, tako pomembne podpore dalje redno naprej sofinancira našo dejavnosti.

Našemu domu, ki nam daje prostor za vaje in nam je odstopil prostor za garderobo.

In seveda mojemu možu Toniju, ki me spremlja in podpira na vsakem koraku!

Srečna sem, da lahko delim to veselje do plesa in slovenske folklore, hvaležna Bogu, ki mi je dal to možnost. Hvaležna sem tudi staršem, od njih sem nedvomno prejela to ljubezen do plesa, ki jo zdaj posredujem naprej.

Ob začetku vsakega leta se vprašam: ali bo kdo prišel? Ali so veseli in uživajo pri tej dejavnosti? Želim si, da bi še dolgo plesali!

Hvala, Mirjam, za pogovor. Za naslednjih 21 let pa tebi in vsem folkloristom želimo veliko uspehov in lepih plesov!  

Pogovarjala se je Mariana Poznič