Sredi lanskega leta smo v našem tedniku lahko prebirali razne članke, ki so opisovali naravne lepote, kulturne značilnosti in zgodovinske posebnosti slovenskih pokrajin. Pot -in branje- sta nas vodila od jadranske obale in severne Primorske do Dolenjske, Štajerske in Prekmuja, od Postojne do Gorenjske in Alp. Brali smo o nam že znanih krajih in navadah in odkrili druge, čisto nove.

Sedaj je pa na južni polobli “počitniška sezona”.

Skozi februar bodo vsak dan naši “vodiči” lanski abiturienti -Rast XLVII- , ki so skozi več mesecev pridno raziskovali o raznih argentinskih objektih. Vse podatke so strnili v članke, ki sestavljajo njihov almanah. V njih opisujejo naravo teh krajev, njih značilnosti in zanimivosti. Pisanje pa je večkrat obogateno z lastno izkušnjo in osebnimi doživetji. Mladim kronistom, najlepša hvala za njihove prispevke!

Na poslovilnem večeru pred obiskom v Slovenijo, so se (takrat še) petošolci spominjali Cankarjevih besed:

“O domovina, ko te je Bog ustvaril, te je blagoslovil z obema rokama in je rekel: »Tod bodo živeli veseli ljudje!« Skopo je meril lepoto, ko jo je trosil po zemlji … Nazadnje mu je ostalo polno prgišče lepote; razsul jo je na vse štiri strani, od štajerskih goric do strme tržaške obale ter od Triglava do Gorjancev …”

Po branju teh člankov -in če imamo srečo, po njih obisku-, bomo gotovo lahko trdili, da je tudi na skrajnem jugu sveta Bog trosil neizmerno lepoto in da živijo tudi tukaj veseli ljudje: Argentinci in mi, potomci onih, ki jih Cankar omenja.

Gledališče Colón

Buenosaireški »Teatro Colón« je znan kot ena izmed najboljših opernih hiš na svetu, zaradi odlične akustike in umetniške vrednosti. Stavba kot jo danes poznamo, je leta 2008 izpolnila 100 let.

Teater stoji v središču mesta, na aveniji 9 de julio, blizu znanega obeliska. Njegova vrata so se prvič odprla 25. maja 1908 z opero Aida, ki je eno izmed najbolj znanih del Giuseppeja Verdija. Sedanja zgradba je nadomestila prvo, ki je med leti 1857 in 1888 stala ob Majskem trgu (Plaza de Mayo).

Novo gledališče so gradili 20 let, projekt so vodili arhitekti Francesco Tamburini, Víctor Meano in Jules Dormal, v njem prevladuje francoski arhitekturni slog.

Povprečno število predstav na leto je 305, obišče jih 372.440 gledalcev. Gledališče zavzema 58.000 m². Glavna dvorana ima prostor za 2.487 sedečih gledalcev in 4.000 stoječih, razdeljena je v sedem etaž in je ena izmed največjih na svetu, ima 32 metrov premera, 75 m globine in 28 m višine. Oder je 34 metrov širok, globok pa 35 metrov. Centralno kupolo je leta 1966 poslikal znani Raúl Soldi.

Colón pa ni samo gledališče ampak tudi šola. Že od leta 1922 tam deluje »Instituto Superior de Arte« (šola umetnosti). Šola je začela delovati leta 1922 s plesno in zborovsko akademijo z namenom, da se v njej izučijo lokalni umetniki. Številni učenci te šole so danes znani pevci, direktorji ali plesalci. Kasneje jo je nadomestila Escuela de Ópera y Arte Escénico, kjer je sodeloval znani Carlos López Buchardo, ki je leta 1924 ustanovil nacionalni konservatorij, ki je v prvih časih deloval v Teatro Colonu.

Leta 1960 je bil ustanovljen Instituto Superior de Arte kot ga danes poznamo. V tej šoli poučujejo različne umetnostne zvrsti: operno petje, balet, orkestralno glasbo, med drugimi.

Na velikem odru Colona je skozi leta nastopalo več Slovencev. Prvi je bil tenorist Anton Dermota, ki je poleg vlog v operah imel tudi samostojni koncert, na katerem je za bis zapel Kje so tiste stezice. O nastopih v Colonu skozi skoraj 10 let je Dermota v svojih spominih napisal o čudoviti akustiki dvorane in o navdušenem ploskanju publike.

Altistka Franja Golob je v Colonu pela pod taktirko Slovenca Marjana Draga Šijanca, ki je leta 1958 tudi prvič dirigiral v tem teatru slovenskega tenorista Karla Cossutto.

V tej operni hiši so nastopali tudi argentinski Slovenci: Bernarda in Marcos Fink, Juan Vasle, Lucas Debevec Mayer. Prvi trije so tudi študirali v Instituto Superior de Arte v Colonu, prav tako pianist in korepetitor Ivan Vombergar.

V programu za leto 2018 pa spet najdemo Slovenko, eno od protagonistk opere »Tri sestre«, Elviro Hasanagić.

Za konec pa še aplavz z besedami Jonasa Kaufmana, enega najbolj pomembnih tenoristov današnjega časa: »Najbolj fascinanten teater na svetu je Teatro Colón v Buenos Airesu. Akustika je sanjska, neverjetna, kar vzel bi jo s seboj«.