Brez ljubezni danes ne moremo nič
“Tri stvari so zame važne. Današnji svet je za globalizacijo, ta se ne zanima za partikularnost, za posamezne dežele in narode, ki pa so prav tako pomembni, vredni, da se obdržijo in branijo. To je v bistvu današnja Evropa: enotnost, vendar tudi skupnost, ki ne zataji nobenega od narodov oziroma nobene od držav, ki so v Evropi. Mi, Slovenci v tej Evropi, moramo skrbeti tudi zase, iskati moramo način, kako naj ostanemo zvesti in res ostati zvesti. Pri tem ni pomemben samo jezik, kakor pravijo danes. Seveda je jezik zelo pomemben, ampak ti moraš imeti tudi svojo zavest. Zavest o tem, da si nekaj posebnega, da si neka skupnost s svojim jezikom in tradicijo, da si narod. Brez te zavesti se ne reši noben narod, tudi veliko večji od slovenskega ne, in noben jezik. To je druga pomembna stvar, tretja pa je ljubezen. Ne glede na to, kakšna je razlika v narodnosti, je ljubezen pomembna. Ljubezen do bližnjega, do ženske, do naroda, do ubogih, do lačnih, več načinov ljubezni obstaja. Pomembno je, da če pišeš o ljubezni, pišeš kot o neki posebni vrednoti. Ko govoriš o ljubezni, moraš govoriti tako, da imaš pred njo spoštovanje, to sem rekel mladim, ki so me poslušali. Brez ljubezni ne moremo danes nič. Knjigo, ki bo pisala o ljubezni, bo treba še posebno pohvaliti. Kapo dol taki knjigi.
Še posebno je pomembno danes, da žena, ki je odkrila samostojnost, poudari to samostojnost ne samo v tem, v čemer se razlikuje od moškega, ampak v smislu, da svojo ljubezen razširi tudi na družbo, na svojo zavzetost za spremembo te družbe. To se pravi, da ni samo ljubimka in mati, ampak tudi zdravnica, kakor je moja kardiologinja – moja bivša učenka, sodnica, raziskovalka, predsednica vlade in predsednica države …”
Glede tržaškega pisatelja Borisa Pahorja je znano domala vse. Marsikdo o njem reče, da je neverjeten, korenina. Zgodovinski spomin Pahorja, ki je danes dopolnil 104. leta, je še vedno oster, za svoje poslanstvo pa si je zadal, da misli in doživetja in izkušnje širi med mlade. V njihovi aktivni vlogi prepoznava možnost za spremembo v svetu.
Njegovo življenje bi lahko opisali kot metaforo 20. stoletja. V Trstu živečega zamejskega pisatelja sta že v mladosti zaznamovala odvzem maternega jezika in življenje v multietničnem okolju, trčil je v vse bistvene totalitarizme: fašizem, nacizem in komunizem in si zaradi kritičnosti nakopal spor z jugoslovanskimi oblastmi. Pahor vselej pove, kar misli.
Ob odprtju njegovega kipa v parku Tivoli je v Ljubljani pomladi potekal simpozij o reviji Zaliv, včeraj pa so v Izoli s Pahorjem predstavili zbornik s prispevki.
Pahor, tudi zaprisežen borec za pravice ogroženih jezikov in pripadnikov ogroženih kultur, je vselej poudarjal, da je nacionalna zavest nujna za preživetje Slovencev v Italiji ter človeka in človeštva v svetu.
Za svoja literarna dela je prejel vrsto nagrad in časti, med njimi Prešernovo nagrado (1992), srebrni častni znak RS (2000) in francoski red legije časti (2007). Ob 102. rojstnem dnevu je prejel častni naziv kulturni ambasador Republike Slovenije.
V pogovoru za današnjo sobotno prilogo časnika Večer je dejal, da je ne glede na to, kakšna je razlika v narodnosti, ljubezen pomembna. »Ljubezen do bližnjega, do ženske, do naroda, do ubogih, do lačnih, več načinov ljubezni obstaja. Pomembno je, da če pišeš o ljubezni, pišeš kot o neki posebni vrednoti. Ko govoriš o ljubezni, moraš govoriti tako, da imaš pred njo spoštovanje, to sem rekel mladim, ki so me poslušali. Brez ljubezni ne moremo danes nič,« je dejal tržaški pisatelj Pahor, ki mu ob 104 letu želimo vse dobro.
(viri: Darka Zvonar Predan, Večer, 26.8.2017; Radio Ognjišče, 26.8.2017)
foto:
