V SVOBODNI SLOVENIJI PRED 70 LETI
Pred nekaj meseci je “Svobodna Slovenija” v svojem uvodniku poudarila pomen počitnic in spremembe zraka za prebivalstvo velemest. Ne mislim ponavljati razlogov, ki jih dotični trezni in pametni članek navaja. Omeniti hočem le, da je vprašanje cenenih počitnic prvenstveno vprašanje za izseljence, ki morajo po sedmih, osmih letih gospodarskih skrbi dobro preudariti, kako naj pametno naložijo vsak pesos, pri tem pa ne smejo pozabiti, da se zdravje ne kupi ne z majhnim, ne z velikim denarjem.
Napisati hočem nekaj misli o počitnicah v Bariločah. Gorsko podnebje patagonskega mesteca je brez dvoma izredno primerna sprememba za tiste, ki si žele proč iz buenosaireške vročine vsaj za “pasje dneve”. A dasi je danes dežela jezer med Slovenci precej poznana, je še vendar dosti takih naših rojakov, ki se boje stroškov in dolge vožnje.
Že lansko leto sem poudaril, da bariloški penzioni in hoteli niso prav nič dražji od podobnih ustanov v Mar del Plata ali v Cordobi. Nasprotno — še nekaj cenejši so. Ker pa Bariloče ne obstajajo samo iz hotelov različnih kategorij, temveč nudijo predvsem obilico naravnih lepot, bo tisti, ki se zanima za naravo vsekakor tu doli ceneje preživel dopust, kot pa v večjih letoviščih.
Trud in delo Slovenskega planinskega društva bosta verjetno že letos omogočila buenosaireškim planincem jako ceneno bivanje v mestu samem. Sicer manjka denarja na vseh straneh, vendar naša hišica, ki jo ponosno nazivamo “Planinski stan”, dobro napreduje in se preobraža v skromno zavetišče. Ko bo dograjena, bo nudila zavetje 14 osebam. Razdeljena je v tri prostore, ki so določeni za dve spalnici in eno kuhinjo. Spalnice bodo opremljene z dvojnimi lesenimi pogradi in vsaj prvo leto bo vsak obiskovalec moral prinesti odeje s seboj. V kuhinji bo stal majhen štedilnik, na katerem si bodo gostje sami pripravljali hrano. Po potrebi se bo lahko taborilo tudi zunaj stavbe.
Za vse, kar sem do zdaj omenil, je v bistvu že poskrbljeno. Dela so opravljena, ali pa so v teku. Pereče je še vprašanje vodnih in sanitetnih napeljav. Potrebovali bi vsaj še kakih 4.000 —5.000 pesov, s katerimi SPD trenutno ne razpolaga. Upamo pa le, da se bo do začetka sezone tudi ta zadeva zadovoljivo uredila. V nasprotnem slučaju se bo pač poskrbelo za zasilne rešitve. Vodnjak, ki je že izkopan, daje vodo za gradnjo in bo vedno dobavljal vodo za pranje in umivanje. Tekoča voda pa je kakih 100 metrov daleč.
Planinski stan je predvsem namenjen slovenskim planincem, tistim, ki iščejo narave in se zadovolje s skromnimi razmerami. Ko se pripeljejo po dveh dneh in nočeh do Nahuel Huapija, lahko v zavetišču prenoče, pustijo tam svojo prtljago in se naslednji dan odpravijo na Lopez, Catedral ali Tronador.
Pa še drugo nalogo naj bi to zavetišče imelo. Mladina, ki jo zbirajo razne slovenske mladinske organizacije, bo lahko organizirala manjše skupinske izlete sem doli. Predvsem seveda izven velike sezone, ko bo koča verjetno zasedena po članstvu SPD. Poleg koče v Bariločah stavi SPD takim mladinskim skupinam na razpolago zavetišče ”Pod Skalco”, kjer je mogoče taboriti lepo število dni kot nekoč doma v žingarici, v Martuljku in podobnih planinskih kolonijah.
Kar se tiče stroškov bo potem letovanje za študente, skavte in športnike sploh le vprašanje vožnje. Jesti mora človek tudi v Buenos Airesu, odškodnina za uporabo zavetišč pa bo v vsakem slučaju malenkostna. Zato svetujemo posameznikom kot tudi organizacijam, da že zdaj začnejo misliti na te možnosti in da stopijo v stik s Slovenskim planinskim društvom. Prednost bodo seveda uživali tisti, ki bodo svoj prihod naprej sporočili in prostor rezervirali preko buenosaireške sekcije SPD, na katero se je treba obrniti, da primerno razporedi morebitne interesente.
Prepričan sem, da bodo izleti v slovenski družbi in v gorski naravi na mladino ugodno vplivali, in da se bo naš naraščaj ves prerojen vračal na delo ali v šole hrupnega velemesta.
V. Arko.
Svobodna Slovenija, Leto XV, Številka 42 (18. oktobra 1956)
