Pred 70 leti, 21. oktobra 1956, je bil uradno otvorjen in blagoslovljen “Naš dom” v San Justu. Skupne prostore je blagoslovil slovenski dušni pastir g. Janko Mernik, za botra pa sta bila Anica Intihar in Vinko Zupanc. Botra sta si izbrala za geslo: “Bogu otroci, domovini sinovi, nikomur hlapci”. Od vsega začetka – in še danes – “Naš dom” nudi zavetje mnogim organizacijam in dejavnostim. 

Ko je med leti 1947 in 1948 v Argentino prišlo okoli 6.000 slovenskih beguncev, se je mnogo od njih naselilo v industrijsko razvitem zahodnem predelu predmestja Buenos Airesa. To je pomenilo po eni strani možnost, da so dobili delo, po drugi strani pa je bilo na razpolago mnogo zemljišč po ugodni ceni.

Kronika poroča, da je bila prva slovenska maša v sanjuški cerkvi že 14. avgusta 1949, sledile so redne slovenske maše. Nedeljska srečanja so se po maši nadaljevala v bližnji kavarni “Tokio”. Ta srečanja so kmalu rodila različne pobude za ustanovitev pevskega zbora, gledališkega odseka in sobotne šole za otroke: ustanovil se je cerkveni pevski zbor, katerega prvi pevovodja je bil Rudi Marinič, Ivan Oven je pričel s “farnim odrom”, Mija Markež pa je ustanovila sobotno šolo za otroke. Vsa dejavnost se je vršila predvsem v prostorih argentinske župnije.

V letih 1954 in 1955 je vedno bolj dozorevala želja po lastnem domu, kjer bi se lahko zbirali Slovenci in kjer bi dobile streho vse kulturne ustanove v tem kraju. Pod okriljem Farnega odra je bil sklican sestanek, na katerem je bil sprejet sklep, da je treba zamisel o slovenskih prostorih ne samo podpirati, ampak tudi izvesti. Sestavljen je bil pripravljalni odbor, ki je bil pooblaščen za nakup primernega zemljišča ali hiše in za pripravo občnega zbora, ki bi ustanovil Slovenski dom. Predsednik pripravljalnega odbora je bil Matko Intihar, v odboru so bili še Peter Krajnik, Cene Goršič, Herbert Lichtenberg in Janez Janežič.

Aprila 1956 je bil sklican prvi občni zbor, na katerem je bil izvoljen prvi odbor bodočega slovenskega doma: predsednik: Ludvik Hren, tajnik: Ivan Oven, blagajnik: Vinko Goršič, gospodar: Ivan Zupanc, odborniki: Matko Intihar, Janez Janežič, Anica Zupanc, Pavle Malovrh, Feliks Oblak, Jože Groznik, Janez Teraš, Jože Cestnik, Andrej Telič, Ciril Tekavec, Marijan Grilj, Vida Bevčar in Jože Zakrajšek.

Občni zbor je potrdil sklep o nakupu primerne hiše in pričetek zbiranja prispevkov. Navdušenje med slovenskimi rojaki je bilo tako veliko, da je prekosilo vse načrte organizatorjev. Mnogo Slovencev je polovico svojih prihrankov namenjalo za lastni dom, drugo polovico pa za skupnega.

Odbor je kmalu zasledil hišo na ulici Hipolito Irigoyen, ki je bila naprodaj. Na 844 m2 zemljišča je stala nekoliko ostarela stavba z devetimi sobami, ki pa bi zadostovale za tedanje potrebe. Poleg tega je zemljišče imelo zelo udobno lego, saj je bilo na asfaltirani cesti in samo 200 metrov od glavnega trga in cerkve.

Blagoslovitev Našega doma

Svobodna Slovenija je obsežno poročala o tem izjemno pomembnem dogodku:

“V nedeljo, 21. oktobra 1956, je bila otvoritev in blagoslovitev doma. Vabilu odbora zadruge Naš dom se je odzvalo zelo veliko Slovencev. Prihiteli so v San Justo tudi iz oddaljenejših krajev, da se skupno z rojaki iz San Justa povesele nad njihovim velikim uspehom in proslave dan, ko so Slovenci na področju vel. Buenos Airesa dobili nov slovenski prosvetni dom, novo slovensko kulturno in družabno središče. 

V proslavo tega pomembnega dogodka je bila v San Justo celodnevna prireditev. Dopoldne je bila najprej maša v župni cerkvi, nato pa blagoslovitev in otvoritev slovenskega doma, popoldne pa je bila istotam velika družabna prireditev.

Maša za žive in umrle Slovence v San Justo 

Bila je v župnijski cerkvi. Ob devetih dopoldne jo je imel g. župnik Martin Radoš, na koru je pa med njo lepo prepeval mešani slovenski pevski zbor iz San Justa pod vodstvom pevovodje g. Janka Zakrajška. G. župnik Radoš je imel med mašo tudi govor o namenu, ki ga ima Bog s človekom in z vsakim ustvarjenim bitjem. Vse naj bo v večjo božjo čast in v korist človeku. Poudarjal je potrebo po skrbi za mladino. Tako je prišel na nedeljsko slavje Slovencev v San Justo ter pohvalil njihovo delo in vse napore za postavitev lastnega prosvetnega doma, ki bo v prvi vrsti namenjen mladini, da bo tako odtegnjena slabemu vplivu ulice. Prav tako kot krajevni prosvetni in društveni domovi je pa potreben osrednji slovenski dom v Buenos Airesu, ki mora biti središče slovenske skupnosti v Argentini, okoli katerega naj bi se vsi rojaki povezovali v medsebojni ljubezni, zaupanjem in slogi. 

Blagoslovitev doma 

Po maši v župnijski cerkvi so se številni rojaki podali v dve kvadri oddaljeni slovenski prosvetni dom. Fantje, dekleta, možje in žene so trdo delali še do jutranjih nedeljskih ur, da so vse prostore lepo uredili in okrasili. Ob vhodu v prostrano hišo sta viseli argentinska in slovenska zastavi. Tu so goste sprejemali in pozdravljali odborniki zadruge Naš dom. Rojaki so prostrano dvorišče napolnili do zadnjega prostora. 

Slavnost se je začela ob deseti uri z dvigom argentinske zastave na drog sredi dvorišča ob zvokih argentinske narodne himne, zatem pa slovenske zastave ob igranju himne “Naprej zastava Slave”. Obe zastavi je dvignil na drog predsednik zadruge Naš dom g. Ludvik Hren. 

Napovedovalec posameznih točk g. Viktor Berlot je nato pozdravil po zvočniku vse goste, ki so prihiteli na slavje Slovencev v San Justo. Naglašal je, da slovenski prosvetni domovi v domovini izgubljajo svoj zunanji videz. Niso več ognjišča naših lepih spominov, niti zatočišča utrujenih popotnikov, katerim je slovenska dobrodelnost odpirala svoje srce. Tuji interesi so se naselili v njih. S tem so pa izgubili značaj, ki jim je bil lasten in ki ga je podedoval rod za rodom. Branika poštenega slovenstva, zagovornika naše preteklosti in zgodovinarja naše bodočnosti so zamenjali z vsem, kar ni slovensko, kar blati slovensko poštenost in zanika njegovo preteklost ter odklanja njegovo bodočnost. 

S pohvalo vsem, ki so omogočili uresničitev zamisli lastnega prosvetnega doma, je govornik zaključil svoja izvajanja z željo, naj bi bila trdna volja slovenskih žena in mož, fantov in deklet, ki se pri postavitvi tega doma niso ustrašili nobenih žrtev in težav, dokaz, da nismo odšli v tujino premagani, ampak kot graditelji novega slovenskega rodu. 

Sledila je “Slovenska pesem”. Občuteno so jo zapeli sanhuški pevci pod vodstvom g. Janka Zakrajška. Nato je pa povzel besedo predsednik zadruge Naš dom g. Ludvik Hren. 

V svojem pozdravnem govoru se je toplo zahvalil vsem, ki so kakorkoli pripomogli k uresničitvi zamisli po lastnem prosvetnem domu. Majhen je slovenski narod po svojem številu, često pa velik in občudovanja vreden v svojih dejanjih. Nekaj podobnega je mogoče trditi o Slovencih, živečih v San Justo in njegovi okolici. Slovenski podjetnosti in prirodnosti bi morali dodati veliko požrtvovalnost, ki so jo pokazali za dosego tako velikega cilja. Zatem je g. Hren slovenski mladini prikazal življenje v slovenskem domu v prejšnjih letih doma. Naglašal je, da je Slovenski dom v San Justo postavljen sedaj prav zato, da slovenski mladini vsaj delno ohrani slovensko domačnost v tujini in da bi si ohranila tudi vero. Slovenski prosvetni dom v San Justo mora ohranjati vse tisto, kar je bil slovenski dom v domovini. Medsebojno spoštovanje in ljubezen je predpogoj za obstoj in njegov napredek. Krasi naj ga mladina s svojim nesebičnim delom in poživlja naj ga poštena družabnost. V njem naj se mladina utrjuje duhovno in telesno. Vse te prostore naj napolnjujeta slovenski jezik in slovenska pesem, da bo tako v domu pravi košček slovenske zemlje. Po rdečih nageljnih v oknih naj pa domačini spoznajo, da je v tej hiši sreča in življenje. Slovenska šolska mladina naj v domu najde trdno oporo slovenskega jezika, v njem naj spoznava načela, pod vodstvom slovenskih učiteljic pa tudi slovensko zgodovino, slovensko literaturo in sploh naj spozna velike slovenske može. Spozna pa naj tudi tiste, ki so položili svojo trudno glavo na branik slovenske zemlje, da bo tako lahko prenesla v svoj rod nepotvorjeno slovensko zgodovino. 

Končno se je govornik spomnil tudi slovenskih borcev, katerih trupla počivajo raztresena po domovini. Njim naj bo ta dom v oddolžitev za veliko žrtev, naj bo spomenik zahvale in spomin, obenem pa tudi vroča molitev za njihovo onostransko srečo. 

Zatem je naprosil botro go. Anico Indiharjevo in botra g. Vinka Zupanca naj odpreta slovenski prosvetni dom. Oba sta zatem razvezala argentinski in slovenski trak, s katerim je bilo pregrajeno dvorišče. Med tem dejanjem je zbor zapel pesem Zdravico. Botra in boter sta nato podpisala tudi spominsko listino. 

“Na argentinski zemlji  — dom slovenski” je bila deklamacija slovenskega fantiča, ki je izzvala splošno odobravanje. 

Botra ga. Anica Indiharjeva je nato spregovorila nekaj pozdravnih besed. Naglašala je, da je srečno naključje naneslo, da je tega dne v Argentini tudi materinski dan. Pravi, da je slovenski prosvetni dom v San Justo najlepše darilo, ki so ga dobile slovenske matere. Ta dom bo namreč tudi njihov, ker se bodo v njem lahko zbirale, se veselile ob slovenski mladini in pri poštenih slovenskih družabnih prireditvah. Nikdar pa slovenske žene in matere ne bodo dopustile, da bi se v tem domu žalil Bog in kvarila slovenska mladina. 

Boter g. Vinko Zupan je prav tako spregovoril nekaj bodrilnih besed in izrazil veselje, ki ga vsi rojaki občutijo danes, ko se odpira ta skupni slovenski dom, ki naj druži rojake v ljubezni, v njem naj se goji poštena družabnost, mladina pa navdušuje za slovenske ideale. 

Zatem je stopil na oder č. g. Janko Mernik. Predno je blagoslovil novi prosvetni dom, je v krajših izvajanjih omenjal naloge, ki naj jih ima novi dom. V njem naj se zlasti zbira mladina. V njem naj dobi vse za pravo krščansko in narodno vzgojo in v domu naj ima tudi pošteno zabavo. Tudi on se je vsem zahvalil, ki so pripomogli s svojimi žrtvami doseči ta visoki cilj. Nato je zmolil posvetilne molitve. 

“V gorenjsko oziram se skalnato stran” je bila pesem, ki jo je zatem zapel sanhuški pevski zbor. Nato so pa rojakom v San Justo izrekli čestitke predstavniki raznih društev in ustanov. 

Pozdravi in čestitke 

G. ing. Albin Mozetič je izrazil čestitke v imenu Društva Slovencev. Dejal je, da je ta dan praznik vse slovenske emigracije. Vsak slovenski prosvetni dom namreč pomeni podaljšanje narodnega obstoja vsaj za eno generacijo. Tega dogodka pa so gotovo veseli tudi rojaki doma, ko vidijo, da v emigraciji nadaljujemo z delom, ki smo ga vršili doma. Pohvalno omenja požrtvovalnost in trud rojakov v San Justu in okolici, ki so ustvarili tako lep prosvetni dom, V katerem naj vlada ljubezen, sloga in požrtvovalnost. 

G. Rudolf Smersu je govoril v imenu Slovencev iz San Martina, Družabne pravde, revije Slovenska beseda in Vestnika slov. domobrancev in drugih proti kom. borcev. Pozdravlja kulturno delo, ki so ga iz domovine prinesli rojaki v emigracijo in v ta kraj, v katerem je sedaj zrastel nov slovenski prosvetni dom. Za slovensko mladino naj bo ta dom kakor so bili prosvetni domovi doma, osnovna šola za mladino, za odrasle pa visoka šola, v kateri si bodo lahko še izpopolnjevali znanje in gojili pošteno družabnost. 

G. Joško Krošelj je rojakom v San Justo čestital v imenu Svobodne Slovenije. Pohvalil je njihovo požrtvovalnost in trud in izrazil željo, naj bi novi slovenski dom izpolnil vse svoje naloge, da bi se sloga, ljubezen in medsebojno razumevanje ter spoštovanje še povečalo in še bolj utrdilo. 

V imenu revije Slovenska pot je zatem govoril g. Slavko Skaberne, v imenu Slovenskega mladinskega doma pa g. g. Maks Jesih. Oba sta Sanhuščanom čestitala k lepemu uspehu. 

Z lepim rajalnim nastopom in pevskimi točkami slovenskih otrok iz San Justa pod vodstvom gdč. Angele Klanškove je bila dopoldanska slovesnost zaključena. 

Družabna prireditev 

Popoldne je bila na vrtu in v vseh prostorih slovenskega prosvetnega doma v San Justo velika družabna prireditev. Bila je zelo dobro obiskana. Nanjo so prišli rojaki ne samo iz San Justa in okolice, ampak tudi iz vseh delov Vel. Buenos Airesa. 

Začela se je ob pol treh popoldne s tekmo odbojkašev. Nastopili sta moštvi SFZ in Našega doma. Zmagali so fantje Slov. fantovske zveze. Med tekmo je prišel na veselico g. direktor Anton Orehar, ki se zaradi zadržanosti dopoldanskega slavja ni mogel udeležiti osebno, zastopal ga je pa g. dr. Alojzij Starc. Pozdravil ga je g. Viktor Berlot. 

G. direktor Orehar je takoj tudi povzel besedo. V svojem govoru je rojakom iz San Justa najprej čestital k uspehu in jim želel vsega božjega blagoslova. Ob tem se spominja stare slovenske modrosti: Kjer ljubezen, tam Bog, kjer Bog, tam ni nadlog. Nato je pa izvajal, da so z blagoslovitvijo doma poklicali Boga v svojo sredo, da jih ohranja in delo blagoslavlja. Da pa bi Bog ostal med njimi, je potrebna ljubezen najprej do Boga samega: Da bo vse delovanje in ravnanje v soglasju z božjo mislijo in da bo nagib vsemu: Bog in njegova čast. Samo enega Boga imamo. Temu naj služi in ga časti vse, kar je človeškega. Naj bo v domu in iz njega tudi ljubezen do bližnjega, do vseh rojakov, ki sestavljajo slovensko družino v Argentini. Vsaka človeška skupnost je kakor telo, ki ima različne ude, vse potrebne in po svoje koristne. V urejenem organizmu ne more glava očitati roki, da je umita in roka mora glavi pomagati, da je preskrbljena; tako tudi v življenju urejene skupnosti mora zdravo rasti vsak del, vsi skupaj pa modro sestavljati in s skrbjo ohranjevati celoto. Najlepši sad ljubezni je edinost, ki je temelj harmonije v skupnosti. Ljubezen ni slabost, kakor so hoteli pokazati prevzetni nazori v mednarodnem življenju preteklih let in so oznanjali sovražno tekmo sebičnosti, katere žrtev smo tudi mi-izgnanci v svetu. Ljubezen do bližnjega je čednost, za katero so nam vzvišen zgled rojaki-vojaki, ki so povezani šli do smrti. 

Svoj govor je zaključil z ugotovitvijo, da bodo tako izpolnili svoje geslo, ki so ga dnevu postavili: da bodo Bogu ostali otroci, narodu vedno le tako sinovi in da nikomur ne bodo tlačanili kot hlapci. 

V prosvetnem domu je zatem v veselem in prijetnem domačnostnem razpoloženju potekala družabna prireditev pri kateri je sodeloval tudi orkester Harmony Jazz. Veliko privlačnost je vzbujal tudi srečolov z nekaterimi zelo lepimi in dragimi dobitki. 

Rojaki so bili s prvo družabno prireditvijo v novem prosvetnem domu v San Justu zelo zadovoljni. “

Otvoritev in blagoslovitev prvotnih prostorov pa je bil šele začetek. Že za prvo obletnico je bilo obnovljeno pročelje, za peto obletnico so že delovali novi šolski prostori. Leta 1975 so dokupili še 618 m2 zemljišča, leta 1992 pa 225 m2, tako, da ima danes celotno zemljišče 1688 m2, v celoti pa je pozidanih 2.810 m2.

Dejavnosti v Našem domu

Naš dom nudi zavetje mnogim organizacijam: 

– Slovenska šola Franceta Balantiča. Ustanovila jo je Mija Markež, kmalu pa je prevzela vodstvo šole Angelca Klanšek, ki je šolo vodila 53 let. Danes šolo vodi Irena Urbančič Poglajen.

– Gledališče. Prvi režiser je bil Ivan Oven. Po njegovi smrti so to odgovornost prevzeli Frido Beznik, Stanko Jerebič, Marjan Willenpart in Blaž Miklič. Danes večino odrskih predstav režira Ivana Tekavec. Velike zasluge pri bogati gledališki dejavnosti ima g. Tone Oblak, ki je od vsega začetka bil odgovoren za zamisel in pripravo scen vseh predstav.

– Pevski zbori. Najprej je deloval Farni zbor. Vodil ga je Rudi Marinič, sledila sta mu Janko Zakrajšek in Štefan Drenšek. Leta 1971 se je ustanovil Mladinski pevski zbor pod vodstvom Andreja Selana. Leta 1993 je vodstvo zbora prevzela prof. Andrejka Selan Vombergar. Leta 2000 se je zbor preimenoval v Mešani zbor San Justo. Danes zbor vodi prof. Diego A. Perez.

– Folklorna skupina. Prvo folklorno skupino Našega doma je vodila ga. Betka Maček Vitrihova. Leta 2003 pa je ga. Mirjam Mehle Javoršek ustanovila folklorno skupino “Mladika”. Danes ima folklorna skupina okoli 80 plesalcev. Poleg ustanoviteljice folkloro učijo še Barbara Kržišnik. Katerina in Natalija Javoršek in Tatjana Groznik.

– Mladinske organizacije (Slovenska dekliška organizacija, Slovenska fantovska zveza, Mladci in mladenke), ki združujejo slovenski naraščaj in mladino v športni, kulturni in verski dejavnosti. Sedanja predsednica Dekliške organizacije je Lucijana Vombergar, predsednik Fantovske zveze pa je Pavle Kržišnik.

– Zveza slovenskih mater in žena: Odsek ZSMŽ iz San Justa deluje že od leta 1971. Skozi leta so jo vodile predsednice: Marija Zupanc Groznik, Anica Zupanc Zakrajšek, Mici Malavašič Casullo in Nežka Lovšin Kržišnik.

V Našem domu deluje tudi Pastoralni svet in Društvo upokojencev.

Dosedanji predsedniki Našega doma:

Ludvik Hren
Lojze Zakrajšek
Franc Benko
Tone Oblak
Peter Čarman
Stane Mustar
Marjan Bogataj
Jože Miklič
Pavla Kocjan Lipušček
Janez Albreht
Mici Malavašič Casullo
Karel Groznik
Marjan Grilj
Andrej Mehle
Marjan Godec

V vsakem Slovenskem domu imajo zelo pomembno vlogo dušni pastirji. Tudi v Našem domu so gonilna sila, saj ne skrbijo samo za nedeljske maše in poučevanje verouka v slovenski šoli: skrbijo za duhovno rast faranov, obiskujejo ostarele in bolne, se posvečajo vzgoji mladine, vse rojake pa vedno spodbujajo za društveno življenje. Prvi dušni pastir Našega doma je bil salezijanec Janko Mernik, dolga leta mu je sledil dr. Alojzij Starc, za njim pa Toni Bidovec, dr. Alojzij Kukovica, dr. Jure Rode, Franci Cukjati in Robert Brest.

V zborniku “50 let Našega doma” je zapisano: 

“Naš dom San Justo zvesto sledi svojim namenom in ciljem. V vabilu na otvoritev naših prostorov je začrtana pot jasno nakazana. Dobesedno je zapisano: “In prav Slovenski dom v San Justo ima prvi in glavni namen vzgajati naše otroke in mladino v slovenskem duhu, starejšim tega duha ohranjati in jim nuditi tisto, kar bi se dalo primerjati domovini. Naj bi se v tem Domu vsakdo pomenil o vsakdanjih problemih, kjer bo našel vsak čas rojaka, s katerim bo pokramljal po domače. Vsi pa bomo imeli dovolj prilike za kulturno udejstvovanje” Z izbranim si geslom: “Bogu otroci, domovini sinovi, nikomur hlapci” so jasno pokazani visoki in jasni nameni: ohranitev zvestobe slovenstvu, tradiciji, globokemu katoliškemu verovanju in ljubezni do svobode.

Tudi preroške Balantičeve besede: “Dobil sem svoj dom na tujem”, razodevajo, da želimo, naj bi Naš dom bil otok Slovenije v argentinski pampi. Mlajše generacije so željo dopolnile z vodilom: “Združeni v bodoči rod”. To geslo pa priča o volji Sanhuščanov po kontinuiteti in po povezanosti.”

Tudi dvajset let kasneje so te besede popolnoma aktualne. In upamo, da bodo še dolga leta!

Pripravil: Jože Jan

Viri: Svobodna Slovenija, Zbornik Svobodne Slovenije, Zbornik dela v zvestobi in ljubezni, 50 let Našega doma: 1956 – 2006.