V teh prvih bližnjih jesenskih dneh se bodo odprla zopet vrata šolskih zavodov in požirala vase trume mladih. Zdi se mi, da ti dnevi pomenijo nek važni mejnik v življenju posameznih družin. Ne le, da so brezpogojno končane počitnice naših malih, ko so srkali vase moči fizične narave in se krepili za nove umske napore, to je tudi pričetek skrbi naših mamic za vse tisto zunanje materialno okolje, ki pripomore, da učenost do mladih glavic prodre in v njih tudi svoje mesto najde. Skratka, s pričetkom pouka se čuti nek splošen skupen napor učnega osebja, staršev in otrok.
Ker je v vseh kulturnih državah ljudskošolsko šolanje po zakonu obvezno, nastajajo iz tega obveznosti za starše kakor tudi za otroke. Predvsem je največja obveznost staršev, da pošiljajo šoloobvezne otroke v redu v šole, jih nadzorujejo in jim po možnosti tudi pomagajo, da dosežejo največje možne uspehe. Dolžnost otrok pa je, da v šolo vestno pohajajo, se pridno učijo ter tako staršem izkazujejo dolžno zahvalo, učiteljem hvaležnost, sami sebi pa si gradijo trdne temelje za bodočo izobrazbo in usposobljenost ter preko tega primerno mesto v človeški družbi.
Mi, ki smo si uredili življenje v tej gostoljubni deželi, smo vezani na dve strani: naproti tej deželi in do samih sebe oziroma do naroda, iz katerega izhajamo. Tej deželi bomo plačali svojo obvezo z izpolnjevanjem zakonskih predpisov. Do svojega naroda, katerega del smo, pa so te naše obveznosti večje, na videz težje izpolnjive, ker ni pisanih zakonov, niti predvidenih kazni, ki bi nas v to prisilile. Siljo pa nas k temu moralni zakoni, ki nam nalagajo spoštovanje in gojenje našega materinega jezika, ohranjanje kulturne tradicije, ki je rastoča in poživljajoča prehajala iz rodu v rod, zlasti pa nas sili k temu naša prihajajoča mladina, ki bo toliko naša, kolikor jo bomo znali v našo prekvasiti, ji našega duha vcepiti in ji pomagati, da se bo taka postavila na krepke noge in živela iz naše preteklosti v nove dni!
Vse premalo pomislimo, da so za vse to mlada otrokova leta najvažnejša. Prva šolska leta, ko otrok na vse strani željno obrača svoje oči in napenja ušesa, da ulovi, kar se mu pač ponuja. Izgovori, da je za vse to še čas, ko bo otrok bolj k pameti prišel, so jalovi, prazni in pričajo le o praznoti in nezavednosti tistih, ki z njimi otepajo okrog sebe. Tedaj bo že daleč prepozno: okolje, v katerem bo rastel mali sinček, ga bo pretrdno oklenilo vase in hčerka tudi ne bo čutila več potrebe izstopiti iz kroga svojih prijateljic, v katerega se je vživela, če v prvih šolskih letih nismo znali obuditi in vzgojiti v otroku čuta do naše slovenske stvari, do katere bi ga naj potem vezala ljubezen, zaman naš trud, da bi kdaj pozneje v omrtvelih tleh vzbrstelo seme.
Včasih je tako težko prepričati nekatere naše ljudi, predvsem našo polodraslo mladino, o neizmerni vrednosti znanja in gojenja našega jezika, poznanja in prepevanja naše pesmi in vključevanja ter spoštovanja kulturnega bogastva našega naroda. Res, da o direktnih koristih, kakor jih nudi npr. znanje angleškega jezika ali matematike ali kemije, ne moremo govoriti. Vendar že samo dejstvo, da so te etične dobrine postavljene visoko nad čisto tvarne koristi, nas potrjuje o visoki vrednosti našega ravnanja.
Vsi vemo, kje je odmerjeno mesto tistim ljudem, ki so svojo kri zatajili, miselnosti svojega naroda niso privzeli in niso zrasli iz njegovega kulturnega občestva. Nimajo svoje domače vsebine, ker je niso privzeli, s tujo so se ogrnili le na površju. Kaj naj torej počnemo s takimi ?
Zato moramo mi vzgojiti tako mladino, ki bo zrasla iz naših korenin, bo napojena z našim sokom in bo nujno privzela le tisto iz svojega okolja, kar jo bo izpopolnjevalo.
Začetek slovenskih šolskih tečajev! Spet bo po krajevnih domovih iz trume otrok odmeval razposajeni živ-žav in prešerni smeh, ki bo pričal o mladostnem zdravju in iskrenosti naše mladine. Vemo, da so z rednim pošiljanjem otrok v tečaje zvezane skrbi, stroški, delo. Ampak starši, ki mislijo le na otroke, njihovo dobro in koristi, bodo vse to zmogli brez tožb in oklevanja. Za koga živita oče in mati, če ne za otroka! Naj bi ne bila vedno prva skrb čim udobnejša hiša, donosna obrt, denar! Nekega dne bo vse to nič, otroci pa bodo ostali in s ponosom govorili o starših, ali pa žalostno sklanjali glave, kadar bo pogovor nanesel nanje …
Naš rod v tujini naj ostane slovenski po mišljenju in dejanju. Sicer, čemu naša kulturna dediščina? Čemu naše knjižnice, naša pesem, če bi ji bilo usojeno umreti? Čemu naj še stara mati iz domovine pošilja vnukcu knjige, že jih ta ne bo prebiral in ne razumel več? Kako na se ji vnukec zahvali za prijazni dar, če ji ne bo znal napisati preprostega pisma, niti ji za praznike sestaviti voščila? Naše slovenstvo na tej strani oceana dviga ponos in krepi moči za obstoj našega naroda v domovini. In domovina, tista dobra in poštena, ima oči uprte v mladi slovenski rod, ki raste pod tujim nebom, a ob domači slovenski paši. Tako smo povezani med sabo in čutimo isto, slovensko, domače!
Slovenska mati, oče, brat, stric — ne tehtaj žrtev, ki te težijo, če pomagaš mladino voditi v slovenske šolske tečaje ali ji nudiš pomoč pri učenju! Ne seštevaj izdatke, ki si jih potrošil v ta plemeniti namen!
Slovenski ljudskošolski tečaji po naših domovih z božjo pomočjo pričenjajo z delom; v osrednji slovenski hiši pa odpira svoja vrata srednješolski tečaj, ki naj združi v svojih učilnicah iz vseh slovenskih naselij našo srednješolsko mladino.
Dobro seme je pripravljeno: slovenska mladina, v tebi naj dozori v klasje!
-jkc
Svobodna Slovenija, leto XXIV, Številka 10, 11. marca 1965
