Nova velika noč v tujini. Tokrat z drugačnimi cerkvenimi obredi, kakor doslej, vsebolj podobnimi tistim, kakor so jih obhajali prvi kristjani v katakombah. Bolj so poudarjeni dogodki trpljenja in smrti v času, veličastneje je vstajenje v polni noči, opolnoči, ko največje Sonce razdeli najtemnejšo Temo. Letos bomo prvič praznovali s polnočnico vstajenje Gospodovo. V našem spominu se nam bo nekaj spremenilo: pretrgala se bo tradicija tako veličastnih večernih velikonočnih procesij, zažiganja kresov in morda še kaj… Toda ostali bosta vera in upanje. In med nami v tujini še celo.
Vera: da smrt ni najmočnejša sila nad človekom; da uničenje telesne materije ne pomeni še uničenja duše in duha, življenja, ki sega tudi preko vidnih mej; da tema ni poslednja luč zadnjega Niča; da Luč ne ugasne v Temi, da jo prodre, ko se zdi najbolj gosta in za večno zmagovita; da najnižjemu porazu sledi najveličastnejša zmaga… In to zato, ker je nekje še Nekdo, ki Nič napolnjuje s Polnostjo, Zlo premaguje z Dobrim in Smrt uničuje z Življenjem. Je to vera, da živi Bog vsemogočni in je posmrtno življenje. To spreminja gledanje na vse, kar se dogaja na svetu, in ga vodi v to, kar je: boj za kraljestvo Boga ali Satana.
In s to vero gre naše upanje: da trpljenje — tudi brezdomstva — more biti luč v temi, da je smrt seme novega živIjenja, in kdor ga je dal za Njega, ga bo od Njega prejel z velikonočno slavo; da nikjer ni take negibnosti zraka in stalnosti, da je piš Duha ne spravi v gibanje; in ne Teme, da je ne presveti blisk angela, ki ga odvrže lahko najbolj črn oblak, tudi atomski, da pride nenadoma in proti pričakovanju na naše pokopališče begunstva, odpahne s tanki zapahnjene plošče našega groba, zapečatene s pečati dogovorov velikih, nas prime za roko in nas popelje sredi noči, opolnoči, potepuhe z vseh kontinentov, v našo domačijo… Kjer je vera v Boga, ki je vstal, tam je upanje v zmago Dobrega nad Zlim, v zmago Luči nad Temo… iz kdor je šel v procesiji za križem in je pal v smrt, in kdor hodi za njim in trpi, ni padel brez smisla in se ne muči brez cilja: le zasmehovanemu križu je sledilo veličastno velikonočno vstajenje; to se dviga le iz žrtve in boja; in najemniški vojaki z atomskimi sulicami bodo popadali v strahu in grozi; Kristus je vstal!
Krščanstvo nam daje to upanje. In tudi tole: iz noči zdaj zmagujočega in pri nas tudi zmagovitega Zla, ki mu je komunizem ime, in je po besedah papežev in vidcev Dostojevskega in Belloca in drugih – orodje Satana, bo zazorela nova svoboda v Bogu in veri v posmrtnost. In na razvalinah tega apokaliptičnega poraza naj tedaj zacvete krščansko urejena družba človeštva v Ijudovladah pravičnosti in ljubezni po zapovedih Njega, ki je bil Bog in Človek, in ki je umrl, da je vstal:
Kristus je vstal!
Resnično je vstal!
Aleluja!
Zori nam noč vesela!
Svobodna Slovenija, Leto XIV, Številka 13 (29. 03. 1956)
