Za vedno mi bo ostal v spominu pogled mojega moža, ki je prišel domov iz rutinskega tedenskega nakupovanja živil. Brez pozdrava mi je z gestami rok, prestrašenim pogledom in kratkim stavkom »konec je« kar najbolj na hitro skušal povedati, da se je zgodilo nekaj izjemnega.
Omejitev števila ljudi v trgovinah, vrste, razkužila…vse to je bilo povsem tuje, nenavadno in je napovedovalo ta »čuden čas«, ki se je zgodil zgodnje pomladi 2020. Za vsakega izmed nas se je začelo odvijati življenje, kjer smo izgubili del svobode pri odločitvah, ki se tičejo našega vsakdanjika, ali pa odločitve sploh niso bile več potrebne, ker se je življenje v mnogih plasteh našega delovanja popolnoma ustavilo.
Negotovost, nepredvidljiva prihodnost in tudi eksistenčni strah so v nas prebudili prvinske občutke zavedanja samega sebe, hkrati pa so nas tudi močno povezali. Slehernik epidemijo doživlja na svojstven način, po drugi strani pa smo del skupnosti, ki deluje po nekih nenapisanih pravilih in valovi kot morski valovi, niha kot plima in oseka zaradi neke višje sile, kar seveda vpliva tudi na naše osebno doživljanje. Tako je nastala še vzporedna družbena epidemija, s pojavom številnih »virologov«, »sociologov« in razlagalcev preteklosti in prihodnosti, s teorijami zarot in instant rešitvami. Razumem jih kot krik nemoči, nezmožnost sprejemanja sedanjosti in beg pred resničnostjo.
Kot zdravnica, klinična mikrobiologinja delam na Inštitutu za mikrobiologijo in imunologijo v Ljubljani, ki od vsega začetka epidemije izvaja približno polovico vseh diagnostičnih testov na COVID-19 v Sloveniji. Poleg tega pa vzporedno s tem potekajo še številne druge aktivnosti, ki pomagajo pri razumevanju in gibanju epidemije v našem okolju. Epidemija je zahtevala hitro prilagoditev vseh na inštitutu. V proces smo se vključili tudi tisti, ki prej nismo bili aktivno vključeni v virusno diagnostiko, saj je bilo ljudi praktično čez noč veliko premalo. Potrebna je bila reorganizacija kadra, delovnega časa, nabava aparatur in reagentov, če naštejem le najpomembnejše. Z veliko požrtvovalnostjo, strpnostjo in delavnostjo, smo se kot celoten inštitut prilagodili na potrebe. To pa je pomenilo, da sem delala veliko več kot običajno, včasih po 14, 15 ur dnevno. Namesto enega vikenda na mesec, sem doma manjkala še kakšnega več. Težko mi je bilo odgovarjati na vprašanja treh otrok »mami, zakaj moraš ti delati tako dolgo«, mami, a jutri spet prideš domov, ko bomo že spali?«. Po drugi strani, pa sem ob številnih stiskah ljudi bila hvaležna, da imam delo. Moja naloga je bila pregled in potrjevanje izvidov ter komunikacija z naročniki v zvezi z rezultati testiranja na COVID-19. Najbrž ni potrebno posebno poudarjati, da so telefoni zvonili neprenehoma! Informacije, ki smo jih v prvem valu dajali naročnikom so nas tesno povezali z ljudmi v prvi liniji epidemije in preko teh pogovorov smo nehote začutili njihovo stisko in hkrati sprostitev in veselje ob negativnih izvidih. Spominjam se sester, zdravstvenikov, zdravnikov, ki so nas klicali iz zdravstvenih domov, domov za ostarele, njihove zahvale, veselje in skrbi ob tem, ko smo jim za njihove varovance sporočali rezultate preiskav.
Prišla je jesen in z njo veliko prekmalu drugi val, ki je bil za Slovenijo zelo težak. Epidemija je eskalirala in zahtevala visok davek. Potihnili so mnogi, ki so še pomladi govorili, da zganjamo prevelik cirkus za navaden prehlad ali gripi podobno bolezen. Tudi pri nas, ne samo v Bergamu, smo vsak dan poslušali zavijanje siren reševalcev in gledali naraščajoče črne številke umrlih. Skoraj že ni bilo posameznika, ki ne bi zbolel sam, poznal prebolevnika, ali koga celo izgubil zaradi te bolezni. Z izjemnim sodelovanjem raziskovalcev in znanstvenikov in na osnovi znanja in novih tehnologij se je pokazalo upanje, razvili so novo in varno cepivo! Protiutež za vse nerazumevanje, bolečine, trpljenje in izgube. Življenje najde ravnovesje, tisto varno mirno morje, kjer se lahko spočiješ in z mislimi odrineš na odprto. Verjamem, da študij in poklic močno opredeljujeta vsakega posameznika. Poklic zdravnika, ki je zame najlepši poklic na svetu me je naučil, da je potrebno stvari preveriti, dokazati, da enostavno ne moreš in ne smeš govoriti v prazno, saj za tvojimi odločitvami stoji življenje človeka, ki je sveto, edinstveno in vredno vsega spoštovanja. Zato tudi ko je govora o cepivih popolnoma zaupam strokovni oceni tistih, ki so zato poklicani, da nam z vsem vedenjem svetujejo in razjasnijo vse dileme, ki se ta čas v zvezi z njimi pojavljajo. Poleg tega vem, da so v nastanek in razvoj cepiv vključene številne varovalke, ki onemogočajo, da bi lahko šlo kaj narobe. Sama cepljena, se počutim precej bolj varna kot pred tem. Pandemija COVID -19 preizkuša človeštvo v tem, do kod lahko sodeluje kot celota, ter ga k tem pravzaprav prisiljuje, preizkuša pa tudi meje solidarnosti. Ne bo je premagala samo medicina, pač pa jo bo premagala družba kot celota. Zato zaupajmo, cepimo se in se veselimo prihodnosti!
»Pandemije so prisilile človeštvo, da je prekinilo s preteklostjo in pričelo z oblikovanjem novega sveta. Pandemija so vrata iz enega v drug svet« (Jean Saldanha, director of European Network on Debt and Development).
Veselim se novega časa, ki ne bo več »čuden čas«, bo pa vsekakor drugačen, kot smo ga poznali pred pandemijo. Verjamem, da bo lep in da bo za več ljudi deloval bolje kot prej.
doc. dr. Tadeja Matos, dr. med.
specialist klinične mikrobiologije
Univerza v Ljubljani – Medicinska fakulteta
INŠTITUT ZA MIKROBIOLOGIJO IN IMUNOLOGIJO
