MISSA PRO DEFUNCTIS
DIES IRAE, DIES ILLA –
V breznu
Tromba strašno zadonela –
joj! joj! – salva iz brzostrela
nas v telesa je zadela.
Zadnji blisk – Križ v mojem domu…
padem z gruščem v gluhem gromu
kakor skala v kamnolomu –
čez oči me je strel udaril,
zviška letim slep v slepo temó,
privezan na róko bratovo,
o, za smrt naju Bog je dvojčka ustvaril!
Obležim na polici,
v dno viseč,
pripet na krvavordeč
bodilj:
razdrt,
krvav nagelj za Smrt! –
Tipam in vem:
moj brat ima prebiti lici,
srcé mu kot odprta dlan zija,
po stenah kri curlja,
brizga iz odprtih žil –
o, pal sem pod slap krvav,
pod hudournik bučeč,
ves se peneč
od možganov razbitih glav…
zadevam se ob grgrajoče vratove…
plaz padajočih strahotno rjove…
(O Bog, prizanesi mojim slepim očem!!)
Sluh mi odpira veke:
voda se svetlika v dnu od krvave reke
kot zmajevega repa luska,
ko pade razbito telo,
mrtev kal zapljuska,
oko
zadene v čer
in se razlije,
zlomljena roka se korenin ovije,
izpod njih se kot divja zver
priplazi gad
in v srce piči človeka,
trebuh nabreklo zateka,
usta grizejo prst,
raste teles sklad na sklad,
vrsta vrh vrst
kot polena,
čez kolena
leze
močerad
in
škorpijon…
O Dno Jeze!
Gnev Temin!
Kralja Matjaža v goró pokopani bataljon!
Črvom Zaklad!
Razbitína mesnega tkiva!
Živih trupel skládovnica živa! –
Nekdo se iz dna na vrh kope primika –
(visim na polici nem
in verjamem slepim očem,
ki vidijo kretnjo krika!) –
duhovnik božji se preriva
iz krvave grézi,
dviga rokó –
o, samo pol roké,
kolikor jo iztrgal je žični rézi
in maha kot da vpije z njo:
Absolvo te!
Odvezujem te greha… Odpusti!…
Gomazeči, razmesarjeni človeški gmoti
se v predsmrtnih krčih odpirajo čeljusti,
več ne rjove, le moli šepetajoče:
Odpusti nam, Oče,
in njim odpusti, ki so nas vrgli v te krvave moče,
češčena Marija…
Krcelj odtrgane róke blagoslavlja in se zvija,
za njo se dvigne mašnikova glava v kopi
in kot da pristopa k oltarju, zapoje:
O pridi, sveti Duh! Pridi!
In s hisopom pokropi
mene in moje!…
In v hipu je vsa umirajoča jama
(kot da so se razmaknili skalnati zidi)
ladja veličastnega božjega hrama:
pojó kurati latinsko kot duhovni,
častniki kot strežniki, vojščaki kot pevci cerkveni,
od petja in krikov tekó solzé po kraški steni,
orošene s krvavim znojem kot v nobeni cerkvi polni,
in pojó, pojó iz dna kot iz mučeniških katakomb
za glasom mašnika, ki pričakuje nadangelskih tromb:
V krvi k Tebi, Bog, vzdihujem,
srce strto Ti darujem,
konec svoj Ti izročujem.
Spomni se, o Jezus mili,
da so Zate me umorili!
Dan današnji se me usmili!
Oči krvavo jočejo, iz ust se vzdih kot kri lije,
srca se stiskajo, v molitvi zadnji utrip odbije,
glasovi se mešajo v blazni šum,
a roka mašnikova se vedno še vije
in glas poje kot pred:
Sanctus, sanctus… Svet, svet, svet,
Bog vojnih trum…
Vernikom upada pogum,
vedno tiši je blaznih krik, usten šelest,
mašnik je vsak hip bolj bled,
skoz zobé iztisne: Ite, missa est!
in omahne v grgranje: Requiescant in pace! O Mir!
Iz ust se mu potoči krvavi vir
zadnje daritve…
Cerkev mrmra še vedno pomašne molitve
kot da v krsto, ki je ni, in v kosti že vrta črv.
Angel Brezen, Pokončevalec Abadon,
je čez dno črne peruti razprl.
Zadnji glas je umrl.
Zemlji v srce je pal – ubiti slovenski zvon…
—
Visim še vedno na previsu.
Sam.
Mrtvi molče v dnu jam.
Usta polna krvi. Koprnim po kisu.
Odkruši se z roba bor
in pade počez jame.
Ne vidim, a vem: zame!
Lestev navzgor!
Že dvigam slepe oči iz globanje.
Čudna svetloba se lovi vanje,
vem: sonce vstaja izza nočnih mrákov!
O Sonce, zavpij čez ves svet z gorečo trombo
o pokolju in pokopu slovenskih vojščakov,
Tebi vse izkričim:
Živim! Živim!! Živim!!!
—
Stražar odvrže bombo.
Ves se razletim v vesolje kot moj krik.
Le ta kost
je pala z vrha na nasuto brezno kot kamen
in križ.
Mrtvim v spomenik.
Živim v vetru piščal najgrozotnejših slovenskih viž.
Naša smrt ni več skrivnost!
Amen
Polifoni koral
Tromba strašna bo donela,
mrtvim po grobeh grmela,
vsem pred sodni stol velela.
Mrtvi bodo iz groba vstali,
k Tvoji sodbi se podali,
svoje rane pokazali.
Vse prevzela bo tesnoba,
ko bo vstal iz tega groba
Tvoj vojščak… O Bog, Ti sodi
milostno ga, usmiljen bodi!
Ljubi Jezus, Ti mu daj
mir in pokoj vekomaj! AMEN!
