MISSA PRO DEFUNCTIS

AGNUS DEI QUI TOLLIS PECCATA – MISERERE MEI!

Oj, z zastavo krvavo

Satan-Gad že čez pol sveta vihrá

vsebolj človeška kri od nje kapljá,

že iz rumene polti Kitajca brizga …

čez ves svet gre groza njegovega brlizga …

ves svet ledeni rep kot nov ekvator obdaja …

O Kača Leporečna, pregnana iz Raja

za Človekom, ki ga izgnal je z mečem Duh:

V potu obraza boš jedel svoj kruh!

Vse je zavrelo v mrzlih udih:

Svoj raj postavim na znojnih trudih!

V sredo postavim Drevo Blagostanja!

O sladko drevo za – Zapeljevanja!

Drevo cvetoče! Cvet: lažna sanja!

In znoj bo – kri! Sad: lesnika spoznanja:

tegá, ki ubijal   bo, ubije – Obup!

Hej, čez ves svet naj se lije moj strup!

Že jadra z repom na polsvet zahodni –

piščoč z votlim zobom kot sladki up

vladarjem uspavanko, budnico masi …

lijoč strup v kanale podzemskih rup,

koteč v predmestjih svoj plod samorodni

in pod steklom palač, da – ko pridejo časi – 

z žvižgom ga skliče iz pod- in nadplásti

k svetovni Oblasti!

O Svet Zahodni: sova vrešči z vej tvoje polute,

kot da mrliča imaš nekje v kotu …

So tvoje bakanalije, ob vinu prečute

v razglasju godb v Parizu … Berlinu … UNU,

graditev trdnjave proti krvavemu sunu

Viharja z Vzhoda, ki se bliža v grmotu?!

Vidiš róko na zidu: Zaman tisti zida,

ki zida brez mene in moje zaslombe?!

O pada … vse pada … razpada … Evropa … Amerika … Svet! …

O kam naj zbežimo, brezdomci, v miru umret?? …

O blaženi otrok moj, ki ne vidiš izida! …

Sova kriči … in zbeži … Si, dete, jo ti odpodilo?

Dete se smeje in tleska: Glej, morsko Vilo! …

Iz mórja kot kodrasta glava vre dim atomske bombe …

Jagnje Božje, odvzemi svetu greh te ubijajoče ere –

miserere!

Iz hiš kot iz src je padel Tvoj križ,

v zakonikih oblastnikov duh Zemlje vlada,

nad glavámi diplomatov ne veje binkoštni piš,

buči le šum, ko svet v duhu razpada;

pogodbe so le v vihri nihajoči trst,

obljuba opij, ki te ziblje v omame,

češ, sedaš na žamet, a padaš v goltance krst;

konference miru so le za vojno volčje jame,

beseda moža je le še zvok brez cene,

velja le, da drugega z njo pretentaš:

obračaj na kraja dva pojme meglene,

a v roki obdrži tegá, ki je – laž!

O svet se sesiplje in tone v kalu,

v greznici besed s smrdečo praznoto,

ni več čistih tolmunov, da kot v zrcalu

uzreš Besedo z njeno večno vrednoto.

Človek je pajk: zdaj plete le mreže;

je na dva kraja brušeno rezilo:

gorje mu, ki se vlovil je v časa rogovilo – 

nož nečloveški ga z dveh plati zreže!

O časa razcep: brezdomec v njem umira,

zavržen od UNRRE in črtan iz IRA,

ob zahtevi Krvnika, ki ga hoče na vrv

tja, odkoder je ušel čez ozko brv

častne besede, sprevržene – v vrnitev!

O bvr, na dva kraja morilna britev!

Kdo zdaj zločinec je? Kdo pravični?

Ta, ki je obsojen? Ta, ki sodi?

Med sodniki sedi – najbolj krivični,

med obsojenci ta, ki – zdaj ni v modi …

O spačena beseda, spačena pravica,

o spačeni pojmi – kdo naj spozna še lica?

Ljudje si stoje na nasprotnih tečajih:

a vmes je prevara še, že vidna maska:

zanka, ki Narodu rešilno se laska,

zadrga je – v njej visi v zadnjih drhtljajih …

Jagnje Božje, odvzemi svetu greh te varljive Himére – 

miserere!

Človek je padel in vstati ne more,

da ga sreča Veronika in mu da potni prt – 

joj, kakšen odtis bi bil te potvore?!

Pred živalskim obličjem bi zakrila oči Smrt.

Ta človek, ki bil je v stvarstvu prvi,

ki nosil je lice samega Boga,

je zdaj le še volk, ki voha po krvi,

nažrl bi rad se človeškega mesa,

odpira kot šakal v pustinji grobove,

razmetava kosti in prah v vse vetrove,

iz čeljusti – tat – puli zobovje zlato …

Mož je zdaj pes, ki tuli s pasjo jato,

človeka okolje s steklo slino,

da skriva življenje svoje v jazbino …

Žena je psica, ki ne ve za družino,

za prvim plotom se prvemu vdaja,

v svilenih blazinah se s prvim naslaja,

je cvet, ki se trese sam, da se osuje,

slina, ki sili v golt, da se izpljuje,

steblo okleščeno, ki ne vzcvete nanovo,

sladki glas, ki odmeva kot v grapi surovo – 

ah, nekdaj možu za dobra dela plača,

zdaj je le še nadložna, nagnusna možača …

Otroci so kot odstavljena ščeneta,

ne poznajo ne matere ne očeta,

brez mladosti so, brez angelskih zgodb,

zabavajo se nad krutostmi “ljudskih sodb”,

uživajo v pokoljih “nazadnjaških vojev”,

rasto v idealih krvniških “herojev” …

O kaj bo s tem rodom, ki s takih gred rase?

Kakšna bo žetev, ko bilj požene v klase?

Jagnje Božje, odvzemi svetu greh te blodnje Hetére – 

miserere!

Usmili se Zemlje te, ki raste v Babilon.

Vsi narodi grade Stolp Zmede do neba – 

človek človeka več ne pozna,

človek za človekom gre kot za zverjadjo v pogon,

kot revirje si zemljó deli v ográde:

kdor hoče čez plot, pod strelom pade …

Med Vzhod in Zahod  je spuščena zavesa

od morja do morja … kot giljotina …

pal pod rezilo sem – groza me stresa – 

z glavó sem pal sem – tam mi trup je: družina …

A kadar odpre se železna lesa,

zazija, da bruhne iz sebe v snežavo

nage ljudi, ki jih mraz peče v stopinje,

še kletev jim vrže brat za slovo v glávo – 

in spet pade zástor – duri domovinje …

V nagoti zapuščam – sin – očetnjavo,

v tujini bom sanjal rodni krov,

po dnevi brat krokarjev, po noči sov,

vsakdanji potepuški brat cestnih psov – 

a nočem domov …

Jagnje Božje, odvzemi svetu greh te delitve na sfere – 

miserere!!

Prošnja

Usmili se svetá!

Njega slabosti in njega zlobe!

Zamahni z bandercem kot z veletokom Svetlobe!

Razženi Temine Razpadajočega duha!

Odtegni našo oblo satanskim osvajačem,

krvavo in razrvano!

Pritegni jo na Svojo Rano,

o Jagnje Neomadeževano,

in iz Nje potoči

Svoj Odrešujoči

Vir!

Jagnje Božje, ki odjemlješ grehe sveta – 

Daj mu Svoj Mir!

Dona nobis pacem!

Zbor

Udari na Svoj zvon

in poženi Svojega belca, Zmagovalec zmagovalcev,

Ti – Božja Beseda, Ti Zvesti, Resnični, Strogi,

z očesom, žarečim kot oglje, s krono kron

in z napisom na plašču in na nogi:

Kralj kraljev in Gospodovavec gospodovavcev!

Zberi v Svoje spremstvo belih Angelov jate

in Svoje svetnike in mučenike, ovite v belo tančico,

in poženi jih za belcem, te Svoje armade krilate,

nad Satana-Gada in Babilonsko Hotnico!

Naj padejo kralji v prah pred Tvoj božji grb,

in kot so pali diktatorjem iz rok snop in sekira

in svastika – naj pade zvezda in kladivo in srp,

naj pod Tvojim kopjem se Grad Razvrata razdira,

razpade naj v prah kot Greh, ki vpije v nebo za maščevanja,

Poženi Svojega belca, da bo Zemlja polna Tvoje Zmage!

Preženi z oblakov ptice nagnusnega nečistovanja

in vsega hinavstva duhove in krive vražarske mage,

vse krvosese gozdov, vse priležnike, ki nečistovali

so s Kačo kač, z babilonsko Zverjo sedmoglavo,

z ognjem uniči Mesto Krvi in zidove razvali,

stolpe vrzi v rove, razruši slednjo trdnjavo,

kjer se drži še Satan, v podobi Zmaja zakleti,

luskinasti Gad, zvitooki mongolski Hun,

kateremu slavo pojo naši največji poeti

in mu še drugih sto brenka na čeva strun …

Poženi Svojega belca in svetle nebeške armade

čez oblake tega sveta, da prepodé oblačne uime,

vrzi med Demone blisk, da se Satan s Hudičem spoprime,

naj pijó od Božjega Srda, naj goltajo svoje jade,

in objeti naj strmoglavijo v najgloblje prepade

peklenskih brezen … in za sabo naj potegnejo konje

rjavih in črnih jezdecev in jezdece rdeče-krvave,

viteze Greha, priganjače bratomorilne gonje,

zadnje priče Hudičeve slave …

Poženi Svojega belca – in pred peklensko dver

zavali najtežji kamen! Amen.

Predobhajilno koprnenje

Naj se pod kopita Tvojih jahačev dviga

belo kadilo – 

molitev neprestana,

ki ga zažiga

Tvoj Namestnik iz Vatikana

v Imenu Tvoje Neveste

za svatbo, ki je pripravljena

in že davno po Razodetju najavljena

za tisti dan,

ko bo Babilon razdejan

in ko boš, Jagnje, odrešilo

Svoje Zveste …

Tedaj bodo vstala vsa trupla obglavljena,

zažgana, mučena, pobita, ustreljena

zaradi Tvojega Imena,

in vsi tisti, ki niso Zver molili

in niso na rokavih in čelih nosili

Hudičevih znamenj – 

in padli bodo v objem Tvojih Rámen

in iz njih ust bo prihrumela veličastna struja

najsilnejšega slavospeva,

vsem nečistim zemskim ušesom tuja:

Aleluja! Aleluja! Aleluja!

Premagalo Si, Jagnje, Kačo Gneva,

premagalo Babilonsko Vlačugo,

ki je z Zemljo nečistovala

in jo napravila za Greha strugo,

slaveč Zločina malikovanje!

Strunjarji in piskači, začnite z godbo!

Bog je izvršil Svojo Sodbo!

Prišlo je Tvoje Maščevanje

naše krvi in naših žrtev:

Satan in njegov rod je mrtev!

Blagor mu, kogar Jagnje na gostijo prebuja,

da z Njim praznuje nebeški pir!

Aleluja! Aleluja! Aleluja!

Jagnje Božje, daj nam Svoj Mir!

Ti, ki kraljuješ s Svojo Nevesto in s Svojimi izbranci

med himnami večnega poveličanja

v sijaju angelskih lestencev

kot nebeške Luči Žarišče

in Si reklo, Jagnje, da Si boš prebivališče

med človeškimi otroki izbralo za stalno,

o vstopi, Ti – Sonce sakralno – 

kot Beli Žar na zlato luno v monštranci

in odpri nam Rano ran –

Svojo prebodeno Srčno Stran,

da se vlijó studenci studencev

Milosti na pot našega zveličanja!      

Drevo stoji sredi Zemlje kot drevo iz Raja – 

Nevesta Tvoja se ga ovija kot vitica trtna,

trga Tvoj Sad in Ga nam – nova Eva – podaja:

Vzemi Ga, duša, da boš lepa in nesmrtna!

Pridi, kdor si žejen kot jelen, ki ga podé,

in zajemi Žive Vodé!

In Nevesta in Duh

kričita v naš čas in naš napuh:

Pridite in operite svoja oblačila

v Živi Vodi, ki vre izpod Življenja Drevesa,

da se vam Vrata odpro, ki vas bodo vodila

v mesto Jeruzalem, k Jagnetovi svatbi v nebesa,

da ne boste ostali pred Vrati med – bojazljivci,

lažniki, vražarji, nečistniki in morivci,

nasilniki, hinavci, ulizniki, ubijalci,

nagnusnimi barantači, narodov prodajalci,

povračevalci rešencev, prevoznin kratilci,

krivoprisežniki, demonov opričniki,

med ljudmi stoobrazniki, med diplomati z naličniki,

preseljevalci nedolžnih, med bratomorilnimi Kajni,

med njimi, ki so plesali po bogokletni lajni,

slaveč žvižg nasilniškega biča

in pesmi pojoč v imenu Hudiča

in njegovih znamenj.

Amen.

Obhajilo

O grozota zadnjih Videnj!

Jezus moj, pridem!

Glavo sklanjam kot dušo pod Tvoj Vir,

na jezik kot v srce sprejemam Tvoj Kruh,

vse telo mi jeclja:

Jagnje Božje, ki odvzemaš grehe sveta,

nisem vreden, da greš pod mojo streho,

reci le Besedo in ozdravljen bom od zemskega Zla!

O ves sem razsvetljen, ves napolnjen z Uteho,

ves iz sebe Tvoj Sij izžarevajoč,

verujem, verujem v Tvojo vsekraljevsko Moč – 

v srcu nosim Nje potrdilo!

O, daj nam Svoj obljubljeni tisočletni Mir!

– – – 

Ogromen sem v Tebi, vsegá me je sprostilo,

kot da rastem v vse duše, v vseh vernikov občestvo,

o, dvigam se, kot da z Angelom stopam na lestvo

in plavam z njim visoko nad oblakom,

v dlaneh srcá nosim Sveto Obhajilo,

da dam od te svatbe nebeške vojščakom,

ki so padli v tem apokaliptičnem prepiru

za Tvoje Kraljestvo …

DONA EIS PACEM! – NAJ POČIVAJO V TVOJEM MIRU!