MISSA PRO DEFUNCTIS
DIES IRAE, DIES ILLA –
__________
čez Slovenijo razlila
se je kri: odprta žila…
odplavíla jez mejá je,
brizgnila – zor – prek gorá je,
pljusknila – val – od morjá je,
pridrvela – piš – čez stepo,
vse zalila… udarja v slepo,
gnete prst v krvavo kepo…
Joj, vse kri in dim in žar je!
Padamo med tri viharje,
med goreče kolobarje!
Čez nebo drvi topot rjavih in črnih jahačev,
s severa in zahoda ropot jeklenih oklopnjačev,
iz oblakov prasketa kot iz kresa gorečih panjačev,
v zvonikih zvonijo plat zvoná zvonovi…
čeznje vreščijo železni vozovi
s plamenečimi kolesi, bruhajočimi topovi…
od divjajočih jahačev apokaliptične brakade
padajo ogorki v naše ograde,
zažigajo hiše, gradove, nasade,
skednje in kašče, domove, župnišča,
vasi in polja, žita do strnišča,
kozolci so le zogljenela stebrišča;
smrdeči čad se obrača v gorice,
smodi gozdove, brajde, zidanice,
liže se v cerkve, vpepeluje oltarje in spovednice;
v tabernaklju Najsvetejše povžije s plameni,
Marijino podobo raztrga na steni,
Kristom odbija glavé med raméni –
omahujoče roké ne vidijo ničesar objeti…
Divja gonja divjá čez senožeti,
zrno ne klije, ne more tal steptanih odpreti…
živina se trga iz hlevov, ob razbeljenih verigah rjove,
z gorečimi repi kot pošastne plamenice bežeč v gozdove,
ali pa sežgana pada med sežgane tramove –
in pada Človek… Duh iz vere…
Človek pada od snopa in sekire
in svastike… v dan Jeze… Dies Irae!
__________
Dies illa… Dan poljuba
Judeževega, ko obljuba
osvobojénja nam poguba
je bilá preračunljiva:
lice – maska, ki zakriva,
klic – beseda goljufiva…
Narodu iz gošč Brezuma
utrga Judežev se truma
v pot Zlaganega poguma,
razlijó se v krimske klance…
po Pohorju… čez Gorjance –
k bregom Kolpe v Belokranjce…
po zasavski… krški plani…
po dolenjski… kraški strani…
o, k izdaji Krista gnani –
najdejo Ga v naših krajih:
pot potí kot v Oljskih gajih…
Narod moj, v zadnjih drhtljajih
Bógu svojo Bol izročuje:
“Vzemi kelih sile tuje…
Oče… Roka mi omahuje…”
“Jaz jo dvignem!¨… Judež vpade
kakor Angel, poln nade,
skloni nanj se – maska pade:
Demon Gobavi iz Razvrata
poljubuje – z grčo bata:
brizgnila vanj kri je – brata…
Zemlja kri je vase vzela,
krik nebesa so sprejela,
Jeza v Bogu zagrmela:
Glas Boga:
“Kajn! Kajn! Kaj si storil?!
Kje je brat, ki mi je dvoril?
Kje je Abel? Boš odgovoril?”
Glas Kajna:
“Bom! Ubit je tu – izdajalec!
Ti mi nisi več ukazovalec –
sam sem svoj zakonodavec!
Zakon moj veljaj v tem logu –
ni mi v blisku dan, v brlogu
je skovan prot Dekalogu:
Ubijalcem – blagoslove!
Hej, tovariši, v gozdove!
V dim vse cerkve, vse gradove!
V grom vrzite bliskavice!
Kri prelijte iz žil v brzice!
Žar in kri čez božje lice!
Vanj s pestjo! Razdri Mu upe!
Brezdna odprite, jame, rupe:
Ablov trupe v dno! Na kupe!
Žrtvenik moj – v vsaki gmajni!
Vest glušite božji lajni!
Hej, goščavci, vkup vsi Kajni!!
Prošnja:
Svet in zemlja sta obstala,
muka se je razdivjala,
kri v potokih zakričala.
Dobri Bog, Ti Oče mili,
stoj ob strani v zadnji sili
smrtni žrtvi – nje se usmili!
O, naj Angel obraz razdrti
z božjimi obriše prti:
čudno lep bo v sveti smrti…
