MISSA PRO DEFUNCTIS

IN NOMINE PATRIS ET FILII

ET SPIRITUS SANCTI. AMEN.

Mašnik: V imenu Presvete Trojice si postavljam križ

na čelo, na srcé, na stebre rámen,

z vsem telesom se sklanjam pred žrtveni kamen,

kamor kličem Tebe, Bog, z Nebes, da kot Jagnje trpiš

in natočiš iz Svojih Ran Ljubezni moji žeji.

Introibo ad altare Dei –

stopam pred obličje Boga.

Strežnika: In midva –

krik človeka na obojni meji.

Mašnik: Sodi in razsodi, o Bog, našo pravdo in naš upor

zoper nesveto ljudstvo, njega zvijače in zlobe!

Ves svet je postavljen po Tvojem Križu v razdor:

vesoljstvu skoz sredino je šel Njegov les kot meč,

iz Tvojih razpetih Ran so vsuli se potoki Svetlobe

in padajo v brezna svetá kot slap grmeč.

Strežnika: O Slap, ki v dušah Temino muči!

Mašnik: Milost Luči!

Prvi strežnik: Duh človeški v Temi svoj utrinek prižiga,

svojo ilnato leščerbo kot baklo smolnato dviga,

z njo si razsvetljuje pot do najbližjih stratosfer:

Ne Ti, ne Bog, ki Te v Ničemer ni – jaz sem Lučenosec – Lucifer!

Mea culpa, mea culpa! Moj Greh!

Temna luč me udarja po očeh!

Ah, luč, ki kaže pot k Razdejanju!

Grešil sem v mislih, besedah in dejanju…

Ves sem v Teme vezéh!

Mea culpa! Moj Greh!

Drugi strežnik: Srce človeško pred Tvojo Svetlobo pokleka,

odpira srcé Ji kot prgišče, da se vanj Nje studenec nateka,

z njim si izpira bolni vid za pogled v najgloblje dno vseh del.

Da, Ti, Ti-Bog, ki Edini v Vsem Si: kdo kot Ti? Mi-ha-El?!

Ah, svetla Luč, ves sem v Tvojih valéh!

Čez dušo se lije mi kot  bleščeči slapovi.

Kako odpada od mene greh, moj Greh!

Operi me vsega, čistost vida obnovi!

Mašnik: Vesoljstvu skoz sredino gre Tvojega meča razdor:

iz njega bruha

Ljubezen srca in Sovraštvo dúha –

dvojnoruda lava vulkana

in je Duša v Tvojem Imenu razklana:

kot blisk Si šel skozi v njen – pad in dvig in upor

in upora zator…

O, skozi gre pravda prastara:

Prvi strežnik: Lucifer!

Drugi strežnik: Mi-ha-El?!

Mašnik: Kdo kot Bog?!

Vsi: Dva angela trobita na bojni rog!

Mašnik: Bil je med nami Prerok, Tvoj višji duhoven:

v čujno uho je vjel piš, napel jadra, stopil v čoln,

odrinil na visoke valove množic slovenskih,

oznanil vihar budečih se sil peklenskih,

razpel kot Mozes roké v zamaknjenju molčečem,

v silnem prividu se vzpel – vojskovodja zravnan,

ves v gloriji zažarel – čez morje svetilnik prižgan

in v svetem srdu udaril z roko in besedo kot s kopjem in mečem:

Prvi strežnik: Je! Je Velika Hudobija!

Satan zbira fronto in rdeč prapor razvija!

Lucifer z baklo zažiga svet!

Preklet! Preklet! Preklet!

Vsi: Mea culpa! Moj Greh!

Drugi strežnik: Je! Je Velika Svetost!

Bog lije v majhne Svojo Velikost!

Zbira v fronto angele in svetnike,

iz nas slabotnih ustvarja mučenike,

z najboljšo krvjo odrešuje svet!

Svet! Svet! Svet! ki boš mednje štet!

Vsi: Usmili se nas v tistih dneh!

Mašnik: Misereatur vestri!

Strežnika: Naj se smilimo Smrti, naši telesni Sestri!

Mašnik: Ko pristopam k žrtveniku kot na pobočje Kalvarije,

naj se sklonim nad mučenikov kosti, ki jih ta plošča varje:

šli so za Križem kot vojščaki za Tvojo zastavo,

padali v mukah telesnih, dosegli nebeško slavo –

zdaj Ti oltar držijo… Naj poljubim te stebre Tvojih nog!

Vsi: Dva angela trobita na bojni rog!

Mašnik: Človek je nalomil križ in rdečo zvezdo ukral z néba

in s stisnjeno pestjo udaril Boga v obraz! 

Kirje elejson!

Strežnika: Gospod, usmili se nas!

Mašnik: Sin Božji sestopa z nebá kot Sonce v žaru belega Hleba

na oltarje svetá in toči Svojo Kri za bridki čas.

Kriste elejson!

Strežnika: Kristus, usmili se nas!

Mašnik: Skozi svet gre bučanje trobil kot burja drevju skoz liste…

Usmili se nas, o Bog!

Strežnika: Usmili se nas, o Kriste!

Mašnik: Glej: vsa zemlja je zasijala v čudežnem svitu:

na severu se vnel je tečaj,

vsa obla je zagorela kot en sam sijaj,

od severa do juga

jo preblisnila je ognjena vijuga

in se zvila ob svet

kot krvav obstret!

Strežnika: Znamenje božje!

Mašnik: Odprli smo roke, da ujamemo glas:

sij zveni kot orožje,

nekdo jaše preko nas,

za bataljonom bataljon

in je jahačev milijon!

Kriste elejson!

Vsi: Gospod, usmili se nas!

Mašnik: Na kolena nas je vrglo kot otroke v Fatimi:

Nekdo iz sija kot goreči grm govori,

kot Prerok v puščavi z glasom Marije, ki roti:

Spokorite se!

Zločini sveta vpijo do božjih ušes!

Spreobrnite se!

Pripravite pot za spravo Zemljé in Nebes!

Znamenja na nebu ne znate brati?

Vojské in lakote in prevrati

in kuga kug –

preganjanje Cerkve in božjih slug,

papeža in škofa in zvestih ovčic…

O, čas mučencev in mučenic!

Prvi strežnik: Znamenje za Véliko Spokoritev!

Drugi strežnik: Znamenje za Véliko Molitev!

Mašnik: Znamenje za Véliki Čas!

Vsi: Usmili se nas!!

Mašnik: Jagoda rožnega venca je vsak dan bolj drsela

skozi naše sklenjene roke kot olje na petero Kristusovih Ran

in vsak petek in prva sobota sta bila spravni dan,

na kolenih je obšel romar zlate oltarje,

da Domovino vojské in prevrata obvarje –

z mejá se mu režal je satanski obraz…

Strežnika: Usmili se nas!

Mašnik: Na sam Véliki Petek je udarilo čez nas

od Slovenskih goric do goriških Brd,

kot da vtisnil Si v nas Svoje Rane s križa Kalvarije.

Kot takrat, ko izpil Si žolč za smrt,

so nam se grobovi odprli –

kot da stojimo na Gori Mrtvaških Lobanj!

Sonce so ptiči vreščeči z železnimi perutmi zastrli –

Kot da se Sodni dan je približal…

Nekdo nam v tem mrku je Slovenijo križal,

na treh koncih jo z žeblji pribil…

Ne daj Bog, da bi nam tudi kri prelil,

prebodel srčno stran…

Prvi strežnik: Usmili se nas, o Bog!

Drugi strežnik: Usmili se nas, o Kriste!

Vsi: Usmili se nas!

Prvi strežnik: Jokamo kot stoka na jesen log.

Drugi strežnik: Tuj škorenj nas gazi kot na stezi gnusne gliste.

Prvi strežnik: Zdi se, da Iškarjot naše misli zalezuje.

Drugi strežnik: Birič nas v železje kuje.

Prvi strežnik: Vlak nas razvaža v tuj življenski krog.

Vsi: Usmili se nas, o Bog!

Mašnik: Tedaj je Lucifer dvignil svoj puč:

iz svoje Teme je ukresal kresove,

postavil jih na Karavanke in Kras in Kočevski Rog,

razžgal v njih krvavordeč svit

in razlil preko gozdov in leh

svojo ubijajočo luč.

Prvi strežnik: Mea culpa! Mea culpa! Mea maxima culpa!

Drugi strežnik: Moj greh! Moj greh! Moj največji greh!

Vsi: Naš največji Greh!

Mašnik: Misereatur nostri!

Vsi: Usmili se nas, Sodnik Ostri!

Prvi strežnik: Angel Lucifer je s polhi sklical svojo vojsko v log.

Drugi strežnik: Angel Mihael je zapel na svoj  bojni rog.

Mašnik: O Bog, Ti Si moja Moč –

zakaj hodim žalosten, ko sovražnik pritiska?

Zakaj ne bi šel za Tabo pojoč,

ne uvrstil se v Tvojo vojsko korakajoč,

pred katero se bliska

Tvojega meča konica?

Tvoja Luč in Tvoja Resnica

naj me popeljeta na Tvoje góre

in v Tvoje šotore,

Bog, naš Kralj!

Prvi strežnik: In udaril je vojak ob ščit

in šel se z Luciferjem bit –

Drugi strežnik: In zven je bil čist in svetál

kot angelov rog:

Vsi: Kdo kot Bog?!

– – –

Mašnik: Sodi in razsodi, o Bog, našo pravdo, naš boj, bojevan

zoper ljudstvo nesveto, njega zvijače in zlosti!

Ne glej na grehe naših fantov, ne mož slabosti,

glej na moč njih vere,

ko so obliti s krvjo kot krvavosinji tulipan

se vzpeli z zadnjim poljubom do Tvojih nog,

tedaj ko se v naši hosti

je vnel oni strašni dan

človeške Jeze in Nevere –

DIES IRAE