MISSA PRO DEFUNCTIS

TE IGITUR PATER CLEMENTISSIME –

Ti Oče Najusmiljenejši, ki Si me

nevrednega mašnika poklical pred Svoj oltar,

da po mojih rokah sprejmeš našo krvavo daritev,

jo blagosloviš in uvrstiš v Svoj nebeški žar –

po mojih dvignjenih rokah in na mojo tiho molitev

razlij iz Svojih Ran še studence milostljive

na –   v s e   ž i v e,

ki s kori Tvojih svetnikov in naših mučenikov

združeni v eno družino

stojimo

krog Tvojih žrtvenikov

širom slovenskih drag

in neusmiljeno trpimo

bojev in porazov bolečino

in žejo zmag!

BOG, Večni v večni premeni preteklih in bodočih vékov,

ki Si hodil po trnovi poti kot SIN ČLOVEKOV,

z bliskom Svojega Svetega DUHA razbil svet v polovici

Teme in Luči in zdaj vladaš v nebu EDEN V PRESVETI TROJICI:

hvalo Ti dajem, da Si z nami – živimi – ostal v živi zvezi

po Svoji Sveti CERKVI, postavljeni po Tvoji Zavezi

na Eno samo Edino Skalo,

segajočo do Pekla in dvigajočo se v Nebesa

sredi vesoljnega morjá, ki se je razdivjalo

v tem Vélikem času s silo satanskega Besa.

O, kot ti nekoč v čolnu, ki ga vihar je v vrtinec zajel,

se na tej Skali skal je vzravnano vzpel

Tvoj zemski Namestnik  D v a n a j s t i  PIJ

s Tvojimi nebeškimi ključi:

zajel široko v roké nadzemeljski sij

in vrgel v vihar praméne Tvoje Luči.

Zavaruj ga z Milostnimi Dlanmi,

napolni z Razumom Svetega Duha,

nalij mu v mišice nadčloveških moči –

krmarju, ki najsilnejši brod ravna!

Okrepi mu glas, da zagrmi z góre

kot Ti – da podere nasilj zavore,

in da kot dih božji na valih zraka

se v sleherno uhó kot glas Angela pretaka…

Daj srcu njegovemu Svetost in Ljubezen,

da ljubi ves svet in ga posveča:

da dviga duše iz grešnih brezen,

da Tvoje Kraljestvo v neizmernost poveča…

Daj kretnji njegovi udar Maščevalca

Greha in njegove naplójene golazni!

Daj kretnji topli stisk Darovalca,

ki ne neha dajáti roki prazni,

roki vseh lačnih… o , gnečam izgnanskim,

tiščočim se k stajam vatikanskim…

Daj kretnji Srd, da razvalí Sovraštva gradove,

besedi jerihonskih tromb zven, da z gromi

in bliski trešči v Demona Trdnjavo,

razruši ji stolpe s hreščečimi lomi,

sprevrže v grušč in zalije s poplavo

Tvoje Ljubezni, ki utiša valove,

razpenjajoč mavrico čez vse bregove…

Daj mu, da s kljuna ptice njegove

oljka k nam pade za Mir Tisočletni,

Božji Mir svetu po dobi bogokletni…

A nam, brodolomcem, da zajadramo v roke razpete

tega Svetilnika dušam… tega Pristana telesom…

te Zaslone Duhovne pred naskakujočim Besom:

v naš jok in obup naj vrže rešilne obete

in nas pritegne na trda tla svoje Skale…

A dušam bratov naših, ki so v dnu Jeze ostale,

naj vrže pogled svoj topli, da mrak prešine,

se vzpne čez zamréžene ograde… skozi zaduhle meglovine

in s svojim žarom užge vse oltarje Domovine,

ugašujoče pod tlakom dušečega Brezboštva!

Naj Večna Luč v njej ne ugasne! Naj mnoštva

polnijo božja pota v znamenje poroštva,

da čreda razgnana, ustrahovana, v jame skrita,

se zbere spet vsa okrog njegovega svita,

s katerim rod, zdaj za janičarje gojén,

bo vstal nekoč – odznotraj ves razsvetljen!

O Bog, Laboda belega nad bučečimi valovi,

blagoslóvi z vsem blagoslovom, da v Tebi nas on blagoslóvi!

Vzemi z njim v varstvo našega  š k o f a   G r e g ó r j a,

episcopum intrepidum, pastirja triglavskega pogorja:

na vrhu vrhov je postavil najvišji naš Križ,

da zdaj nad Slovenijo, o Bog Trpeči, visiš –

viden vsem dušam, da dvigajo Vate poglede,

viden telesom, da muke vzdržé in bede…

Spomni se Orla tega, zročega v azijske stepe,

kdaj se utrga topot konjenice divjega hana

in zadivja čez vrtove Evrope s silo orkana.

Mi smo še gluhi bilí, oči naše slepe,

srca mrtva, roké tipajoče v mračnjavo,

a on, z očesom, ki vidi v daljavo,

je dvignil svoj krik: Hej! Dvignite glávo!

Navpik se je spustil – Orel – pred Brezjansko Marijo,

na prižnici spremenil se v grm, goreči

z ognjem kot v Fatimi, ves se zviharil

v Ljubezni in Pokori pred jezno Bodočnostjo,

a ko je udaril:

besede njegove bili so meči,

ki ob duš nakovalo kot jeklo zvonijo

za zid pred naskakujočo Brezbožno Krvoločnostjo…

Njegov ogenj talil nam je dušno zimo,

na romarsko pot stopili smo bosi –

spokornik pred nami spokorni križ nosi,

da čas Preizkušnje bi šel že mimo…

da nas ne zajame z gromi in bliski…

Zdaj, Bog, se ga spomni v njegovi stiski,

našega, Tvoj Srd oznanjujočega Krstnika,

našega Mozesa, zdaj tostran mejnika

v molitvi na gori pred Domovino:

odvzemi mu rodne zemlje Tujino,

vrni mu svetega Maksima prestolje,

njemu, ki vodi čez tuje polje

procesijo ovčic, pognanih s staje,

njemu, ki Ti novo Slovenijo daje

kot zaobljubljeno svetišče v Tvojo Oblast!

O, popelji mu čoln čez vihar brezdomstva,

ki svetemu Miklavžu, zaščitniku brodolomstva,

v tihi pristan

za Cerkev in Narod moj srečnejši dan,

v Tvojo Hvalo in Čast!

In spomni se svečenikov naših, mojih duhovnih bratov,

ki so ostali na uničenih njivah svojih far,

kamor jim Satan zasijal je ljulke, kokolja, osatov,

kot predenec ovil se zdravih bilj in latov,

kot pljunkarica oslinila živim cvetom žar,

kot črv se zagrizel mladi rasti v korenine.

Daj moči tem rokam, da trdno držijo oralo,

s katerim zdaj režejo v nove ledine,

naj bi njih posetje novo cvetje pognalo:

da bo sleherna fara spet cvetoči vrt

čebelam božjim – Angelom – za sladko strd…

Naj bo duhovnik borec proti krvi in mesu,

a še bolj Beseda iz Svetega Duha,

vstajajoča proti sodobnemu Besu,

proti vsem teminam našega sveta,

ki se kot Kajnov dim po zemlji vlegajo

in slovenske duše begajo.

Varuj duhovnike v dobi naših katakomb,

podzemeljskih maš in skrivnostnih obhajanj,

zaničevane v psovkah brezbožnih lajanj,

mučene in zaprte brez pravnih zaslomb,

sojene in obsojene na vešala in strele,

o, naj jemljó v svoje dlani bele

Hostijo Sveto kot na srce Tarcizij,

da Jo ohranijo oskrumbe ; o, tudi s telesi

naj bodo Ji ščit krvav v napadu,

dokler Srd časa se ne prevesi,

dokler ne omahnejo čez rob prepadu…

O, naj vzdržijo čas krutih eksercicij!

In spomni se teh, ki so ušli – kot jaz – pred bratov jezo

v bedo potepuštva, romanj in taborišč,

z vsem imetjem v culi: z brevirjem z zlato obrezo,

v njem – zapisi maš v spomin faranov groznih smrti;

zdaj čakamo na razpotjih svetovnih križišč,

da obrnemo nazaj se k mejni črti

in čez – v našo faro, med naše žetve in košnje,

ali pa – iz mrtvih zatok na ocean odprti,

na prekomorske plantaže, v rudnike, med podekvatorske črede,

med tuje navade in tuje nošnje,

da bomo – na domačih patronov priprošnje –

v spomin na ob cerkvah pokopane dede

in krvavo smrt očetov in sinóv

dali novi vasi slovenski – star blagoslov!

Memento famulorum famularumque tuarum –

spomni se tudi vseh naših vernikov,

ki trpijo doma pod revolucije silnim udarom:

njih bolečino prištej k našim krvavim darom!

Bol matere: izgubila je pet sinov,

pet mečev ji šlo je skozi srcé,

nobenemu sinu za grob ne vé,

roké se treso ji kot drgét zvonov,

ki nenehoma samo za pogrebi zvoné,

oči ji odpira solz nasilje,

molitve njene so le črne bilje…

Bol očeta: imel je tri grunte, tri sinove,

vse trdo držal je za tiste dni,

ko grunte sinovom, sinovom snahe dodeli,

zdaj nima zemljé – le tri grobove,

z njimi umira njegovo imé,

grunt so mu vzeli – ne tuji ljudjé,

postal je plen sosedov…

njegov je le molek dedov,

ki si ga stiska na srcé…

Bol mož: stali so pred ljudstvom-krvnikom-sodnikom

za tarčo pljuvajočim psovkam, naščuvanim krikom,

mukam preiskovanj, nasiljem izpraševanja,

natezanju udov in duše, ponižanju zasramovanja,

obsojeni na smrt na sam sveti večer,

ko Jezus prinaša Odrešenje in Mir:

zdaj so v rudnikih živó pokopani,

rujejo zemlji srce kot svoje – v verige vkovani,

za njimi grozi brzostrelka – sodobni bič,

oko jim ugaša, v njem raste Veliki Nič

brez sanj in zmagoslavnih prividov,

so le blazne sence jetniških zídov,

med pepelom zogljenelega srcá,

le Tvoj zubelj še nemo plapola…

Bol žen: robotajo v kočevskih gozdovih,

deske jim režejo ramena kot Tebe Tvoj sveti les,

v Teharjih in Begunjah trpé kot zločinke,

te vzorne slovenske matere-trpinke,

živ vrelec za zdrav slovenski rod –

zdaj se pod bičem sklanjajo nad osat, posekan hlod,

a v duši jim raste sen o sinovih:

– izza mej bodo zavriskali v novo svobodo! –

a plakajo za dekleti: kot z zdravih dreves

jabolka nezrela so jim zavrgli jih v zablodo…

Bol jetnikov: v temnicah trpe že leta, ki nima koledarja,

brez luči, brez besede, le z očesom tovariša-stražarja,

iz ulic se jim v line vali šum kot velika tuga,

pod njimi se lije Življenja velika struga,

a njemu je zid med celami živ studenec –

trkanje prstov nabira v spomin kot rože na venec

in vé, da ni sam, da jih tisoč še čaka trpeče

in da pot iz te voze vodi v še hujše ječe…

njih vzdihi so kot misli človeka, ki blede –

komaj spozna se v njih pajk, ki na oknih zamreženih prede…

Bol žene: močne, take kot so vse naše žene,

trikrat so jo zavrgli – iz doma, iz službe, iz tujega stanovanja,

z otroki so pahnili jo med nezaželéne,

zaničevane pri sosedih, nerazúmljena pri bratih,

brez hrane preganjana, cilj tajnega zasledovanja,

vedno na robu prepada, vedno ob ječ vratih –

pa je levinja,  ki mladiče brani,

pa je pelikan, ki sebe trga, da otroke hrani,

ne joka – poje, ko vije otrokom usodne povesmi

z glasom moža iz tujine, ki toži v Jeremijevi pesmi.

Njeno in njih bol Ti darujem – grenka je njih kupa,

polna obupa, le na dnu, na dnu… kapljica upa –

o vrni jim sladko čašo Tvoje božje utehe!

Če kdo, nas one odkupujejo za grehe,

kajti če katere –

one živé iz Žive Vere…

Njihovim – našim – otrokom pošlji Angele stražarje,

naj s perutnicami odbijajo od njih Sovraštva udarje,

naj z njimi v šole gredó, da krhajo ost,

ki z njo tovariš-učitelj jim nudi tujo učenost;

o, naj skoz angelske prste gledajo podobo Zemlje,

čeprav ji novi umetnik vsako svetost jemlje,

vse lepo naj v dušah jim klije, iz njih zasije

kot lilija bela na gnojišču Velike Hudobije…

Vsi ti živi naši

vstajajo zdaj k črni maši,

da združijo z nami se, po taboriščih trpečimi,

z očeti in materami, brati in sestrámi,

z otroki in ženámi,

še sladka bremena nosečimi

od mož, v kraških jamah pobitih,

zdaj poljubljajočimi smehljaje otrok, povitih

v plenice kot one same v mož spomine…

O, vsi ti tisoči in stoti –

iz Tirolskih višin, Koroških kotlin in Apenina dolžine –

že leta živeči na tuji dobroti,

od taborišča do taborišča blodeč kot berači na številki,

tresoč se na tenki nadi vrnitve kot metulj na biljki,

verujoč bolj v grozo prerokb kot v konferenc zlaganost,

okušajoč gostiteljev sovražnost in lisičjo pretkanost,

igro v dvoje in v troje, kakor pač boljše kaže,

prepričajoč se, da tisti uspe, ki laže,

svoja trpljenja odevajoč v majhne dnevne napore,

odpirajoč le v večernih pogovorih srčne zavore,

s petjem pesmi slovenske, ki vsa čustva razniha,

(- o sanje trepetale bodo kot v vetru, ki z naših polj diha! – )

a srečni le v Tvojem hramu, ko Tvoje Srce se odpira

v tabernakelj duši, ki po Tvoji tolažbi umira…

Vsi ti zdaj dvigajo po meni svoje roke v daritev:

O sprejmi naše trpljenje kot spravno molitev

za duše njih, s katerih telesi so nas zvezále krvave bolečine –

o dvigni jih visoko nad Svojih zvezdá tečine,

naj bodo deležne Tvojega nebeškega blišča!

A tudi k nam skloni Svojo dlan, o Bog, v taborišča:

pogladi nas včasih čez naše skeleče rane,

v očeh nam vžgi plaméne, v Tvojo voljo vdane,

potolaži nam včasih naše prehude sanje,

v katerih se potapljamo v prepade brezdanje

in zbiramo dragih kosti in poljubljamo mož lobanje…

O Bog naših strašnih brezen –

uteši nam našo ljubezen!