Vetrinjski psalm pred katafalkom
ASPERGES ME HYSOPO
______________________________
POŠKROPI ME S HISOPOM
ASPERGES ME HYSOPO
ET SUPER NIVEM ME ALBABOR!
Strežnik.: Vetrinjski tabor!
S hisopom jih pokropi,
z vejico roženkravta in rožmarina,
z blagoslovljeno vodo večnega spomina!
Njih rane – kot škrlat krvave –
bolj kot rosa se bodo svetile
na ostrih rezinah trave,
bolj kot srež se bodo iskrile
na trnih nočne goščave,
kjer šla je njih bosa pot skoz brinje,
da visoko v nebo se vstopi
kot cesta zvezd za v vek iz veka –
v bleskih ran žareči Geniji
Ljubezni Domovinje!
Strežnik: Vetrinje!
Tabor brezdomnega Človeka!
Sramoten žig v čelo Evropi!
Tenčica črna čez lice Sloveniji!
Nož skozi srce Materinje!
Vetrinje!
Joj!
S hisopom jih pokropi!
S hisopom jih pokropi
te slovenske bataljone,
vriskajoče iz zmag,
zdaj na vetrinjski poljani
brez orožja
kot človek nag –
le Milost Božja
ga drži na dlani.
Z vero v Albijone
in njih besede
so šli v vojaške rede,
stopili na kamijone –
a z drvečega teka
pojoči tropi
so pali v muke Smrti,
kot so kazali načrti
izdaje gostinje.
Strežnik: Vetrinje!
Tabor izdanega Človeka!
Sramoten žig v čelo Evropi!
Tenčica črna čez lice Sloveniji!
Nož skozi srce Materinje!
Vetrinje!
Joj! Joj!!
S hisopom jih pokropi!
S hisopom jih pokropi
te mrtvaške križevepotce,
nage mučenike
skozi ječ krike,
povezane kot na povodce
na blede žice,
zasramovane, zapljuvane v lice,
zlakotnele, poniževane,
na vretena natézane,
razčetverjene in razrézane
in v srcé zaklane;
pognane v hribe
pod nože kot pod ostre šibe,
pehane nad brezen obronke
s telesi kot rože potonke
in s streli v vratove
vržene v podzemske rove,
v jame in prepade
med kamenje in gade,
kopa h kopi,
krvava reka…
O zemlja slovenska,
kdaj boš zrna semenska
dvignila iz jame katynje?
Strežnik: Vetrinje!
Tabor ubitega Človeka!
Sramoten žig v čelo Evropi!
Tenčica črna čez lice Sloveniji!
Nož skozi srce Materinje!
Vetrinje!
Joj! Joj!! Joj!!!
S hisopom jih pokropi!
S hisopom jih pokropi,
z vejico roženkravta in rožmarina,
z blagoslovljeno vodo večnega spomina –
to slovensko vojsko
in njih muko herojsko!
Njih rane – kot škrlat krvave –
bolj kot sneg se bodo blestele od Slave
na našega neba lesketu
v vek iz veka –
mavrica po vesoljnem potopi! –
v bleskih ran žareči Geniji
Ljubezni Domovinje!
Strežnik: Vetrinje!
Tabor spečih vojščakov: zagrinja jih zemlje plast,
leže ob Matjažu v pričakujočem krogu,
da vstanejo z njim, ko odpre jim Čas veka –
Mašnik: V Ponos in čast:
Sloveniji!
Evropi!
Svetu!
Bogu!
Strežnik: Bogu!
Vsi: BOGU! AMEN!
