MISSA PRO DEFUNCTIS

SANCTUS, SANCTUS, SANCTUS, DEUS SABAOTH!

Svet! Svet! Svet Si, Gospod,
Bog vojnih trum!

Kot binkoštni ognjeni šum
buči čez nebesa prostrana:

H o s a n a !

Pojó nadangeli, kerubini in serafini –
za njimi
vsa angelska krdela, razsejana
v deveterih pisanih lokih
po vseh obokih
brezmejnih prostorov –
o devetero pojočih angelskih korov! –
kot po notah se spreletavajo po lestvici glasov
krilatci božji, cvrkutajoč
kot ptičice – lastovičice –
v jatah lete milijoni za milijonom,
z mogočnim pišom kot z godbo valov
se zaganjajoč
z najvišjim vzponom
– o angelski bučeči Ocean! –
v edini pristan
vrh neba:
tam se nadangelov glas kot na krilih vzravná,
tresoč se na grla najvišji struni zlati –
na njega višini se uravnajo vsi glasovi krilati
in so ena struna, od enega zaleta vzvalovana:

H o s a n a !

O devetero angelskih vrst, na vsa glasbila svirajočih!
Ob strune harf se zadevajo róke s tenkimi prsti –
narahlo kot da brenkajo na svoje zlatozveneče láse,
tamburine tresó nad glavámi kot veje glasov cvetočih,
da se usipljejo zvoki kot pojoči brsti;
loki lete čez strune kot konjičkov vesela kavalkada;
iz napetih angelskih ličec v piščali pesem rase,
širi se in veča v tisočerih orgelj bučanje;
na pauke udarjajo kot na prepone najlepše sanje,
bobni bobné, kot da je na pohodu vsa nebeška armada;
iz ozke trombe zlat zvok s tenkim curkom pada;
iz tisoč tromb hudournik se lije v potokih,
iz milijonov že slap buči, grmeč v vseh zvokih,
a udarjajoč z enim samim valom kot pozavna kovana:

H o s a n a !

Visoko góri pri Luči Vrelišču
pojó mogočno preroki bradati
iz starega zakóna:
vsi v nebeškem blišču,
strméč proti Središču,
kamor leté vsi zvoki krilati.
Tam vidim svojega patrona
svetega Jeremijo, ki včasih žalostinke izgnancev pel je,
zdaj pa se v pevanju hvalospevov razvnel je,
kot da nikdar ni bil ob vodáh Babilóna –
njegova harfa je v en sam veseli glas ubrana:

H o s a n a !

Ob njih dvanajst apostolov, božjega kraljestva stebróv,
vsak s svojim mučilom kakor na vatikanski fasadi,
s poveličanimi telesi, večno mládi,
prepevajoči sveti spev, tako star in večno nov!
Med njimi in ob njih štirje Evangelisti
s človekom, orlom, volom, levom,
z odprtimi knjigami in gosjimi peresi,
s srednjeveško poslikanimi pergamentnimi listi,
strmeč s svetim spevom
v Zadnjo Luč kot sončnice s široko odprtimi očesi –
v znamenja izpolnjena, po njih prerokovana:

H o s a n a !

Pod njimi na lokih ogromnega stopnišča
pojó svetniki božji in svetnice,
čeznje se lije slap silnega svetlobnega vrišča,
presojna telesa sama lo luči gorišča,
kot majhno sonce je vsako njih lice
in takšen sijaj zlate krone jih ozarja,
da jih ne bi spoznal, če ne bi vedel iz koledarja,
da so to papeži, škofje, opati, svečeniki,
spoznavalci božji, cerkveni učeniki,
menihi in nune, ustanovitelji samostanov,
sveti misijonarji za spreobrnitev poganov;
cesarji in cesarice, kralji in kraljice,
svete žené in vdove in čiste device,
delavci skromni in bogoljubni kmeti,
grešnice in grešniki, v plašč spokornosti odeti,
vedoželjni dijaki… o vsi Vsi Sveti!
A najbolj žare se mučenice in mučeniki:
njih kri prelita gori kot rubin v zlati kroni,
pod katero – kot pod vencem cvetočim – jim glava kloni
s pogledom na roke, držeče zelene palme,
a ustnice pojo jim zmagoslavne psalme,
kot angelski šum buči vseh svetnikov poljana:

H o s a n a !

Vsi angeli in vsi svetniki,
vsa zmagoslavna nebesa
pojo z veličastnimi vzkliki,
da se svod neba in tečaj zemljé stresa
od božje slave –
o petje, ki ga ne dojema človeški sluh,
godba nebeške bleščave:
le blažencev sveta lica
morejo peti, zroč v vis,
kjer sklepa róke
MARIJA
Nebes Kraljica:
sedem zvezdá jo ovija,
pripetih na najvišje loke,
in nje sama Zvezda Danica,
segajoča v mavričasti svod,
kjer žari Sonce sonc – skrivnostni Trikot:

PRESVETA TROJICA
BOG OČE, BOG IN, BOG SVETI DUH…

Sanctus! Sanctus! Sanctus! Deus Sabaoth!
Hosana!
Hosana in excelsis!
Hosana!!

Mašnik

Kvišku srca k nebeškemu svodu!

Strežnik

Imamo jih pri Gospodu!

Recitativ Videnja

Nebeški vojskovodja sveti Mihael
prihaja z vetrinjskimi vojščaki iz slovenskih dežel,
sveti Peter odpre jim vrata z nebeškimi ključi:
skozi plameneč slavolok se vstopijo v božje lúči,

z vso težo padejo na oslepelo lice,
obsejani od čudežno-svete bliskavice;

vstanejo, zazró se v Oko Večni Bleščavi
in takoj slovensko pripojo k Božji Slavi:

Svet! Svet! Svet!
Bog vojnih čet!
Hosana na višavi!

Obstali so v podnožju božjega prestola,
obdala jim glavé je zlata aureola,

telesa v blesk so čist se jim prelila
odeta v bela, sončna oblačila,

iz vsake rane teče vir blestenja
in zrak je poln rožnega dehtenja,
iz vsake rane raste cvetje belo,
telo razbito se je razcvetelo;

ah, kdo bi mislil – tam trohné v globéli,
A tu v tem svitu spet so celi… celi

Ah, tam so strti, ožgani, nemi, slepi –
a tu so čudežno, prečudo lepi!

Pojó, kot da jezikov niso jim izdrli!
Vzravnani, kot da niso hrbtenic jim strli!

Tu dvanajst tisoč fantov v mladoletju,
kot jih je Janez videl v Razodetju,

za svetim Mihaelom stoje v vrsti,
kot beli razcveteli rožni brsti,

lije se nanje Luči lesketanje,
svetál je bolj, čim več prejel kdo ran je…

Nadangel sveti – sam samó bleščava –
v redove po vojaško jih uravnava –

in na povelje – ozro se na oboke,
in na povelje – izprožijo vsi roke:

KRISTUS SAM se skloni s svetim bliskom,
v dlan vsakemu dá palmo s sladkim stiskom!

A v drugo Angeli delé jim pladnje,
polagajoč njih vidne muke nadnje…

Nebo zavriska s slednjega jim svoda:
Blagoslovljen, ki stopa pred Gospoda!

Blagoslovljéni! O blagoslovljéni!
Benedictus, in Nomine Domini, veni!

S palmo nad srcem in pladnjem v roki
se slovenski mučeniki
razpostavijo pod oboki,
kamor jim pokažejo prostor Angeli – glasniki –

in s častno četo vetrinjsko
pomnožé se vrste Slovencev, pobitih zverinsko,
visoko na lokih stiskajoč k prsim svoja mučila
na pladnjih kot nebeško kolajno spominsko:

klešče, lopate, rovnice, šila;
nože, bajonete, sekire-mesarice,
plenkače, rezila, kline, vil roglje,
kládiva, srpe, kole, žebljičasto kapo,
samokrese, puške, biče, okove,
plinske tube z znamko “Gestapo”,
patrone, bombe, dumdum krogle,
ricinovo olje, strupeno sol;
zmaje z odprtimi žreli,
gade, jamske modrase,
škorpijone z jedovitimi želi,
mrčesa, ki jih brezno pase;

in čudno iznakažene dele telesa:

odsekane glave, oči izkljuvane,
od kapelj vodé preluknjane črepinje,
cepljene črne neozdravljive rane,
iztrgane roke, nogé, od stiskov sinje,
izrezane prsi, narezana uljesa,
odrezane ude, nosove in ušesa,
žive kože meh, skalp s teména,
izdrto srcé, rebra, iz kože jermena,
drob iz teles, navijan na vreténa,
milo iz človeške masti, dišeče kot roža,
boben, na njem napeta človeška koža…

ali pa jim za hrbtom stoji kol,
vešala, s katerih visi še vrv,
navzkrižen križ, drevo, grmada drv,
žerjavica s kostmi – človeško oglje,
presušeno telo – izlakotnelo okostje,
zobčasta zasliševalna nateza,
reflektor, ki z lučjo možgane razkraja,
budilka, ki muči s tem, da zastaja,
prečke iz razbeljenega železa,
po katerih je krvavo plesalo,
od žebljev preluknjano stopalo,
plošča, v njo zabita ost ob ost je,
cel trak potronov iz mitraljeza,
ognjena peč nalik krematorja,

in kamen, o, skala,
ki je brezna zaprla in pokopala
telesa v srce pogorja!…

Tako zdaj stoje v nebeških krogih
ban slovenski, župani, veljaki in vojščaki,
zdravniki, sodniki, srenjski očetje ubogih,
župniki, kaplani, menihi in bogoslovci,
pesniki, pisarji, profesorji, akademiki in dijaki,
uradniki, krčmarji, delavci, trgovci,
kočarji, dninarji, mali in veliki kmetje,
fantje in dekleta, matere in očetje,
žené in otroci… hej, samo palmovo cvetje
in vrisk in radost in nebeško zavzetje –

Z Angeli se združijo v slovensko petje
pesmi, ki jim je iz svete maše znana:

H o s a n a !
S v e t !  S v e t !  S v e t !
B o g   v o j n i h   č e t!

Angeli tresejo zvončke cimbal in vse tamburine,
zvoke kot rožne cvete svetel veter žene v višine,
stiskajo vriskajoče zvoke violinam iz najvišjih leg,
brenkajo na vse strune harf, kitar in bračev,
z vso sapo pihajo v piščali, da veje čez sveti breg
bučeč vihar kot orgle, ki vse so registre odprle,
udarjajo s ploskom zlatim ob zveneče činele,
na pauke in bobne spuščajo vso težo tolkačev,
da prevpijejo petje devetero angelskih korov,
petje krilatih glasóv – altov in sopranov.
petje svetnikov – basov in tenorov –
o petje vseh Angelov in vseh svetnikov-nebeščanov:
kot potop ga zalijejo trombe z gromovitimi tuši,
pred veličastnostjo večnih hipov se slednje koleno ruši,
slednja mišica glasilk napenja se in poneizmerja,
vso silo glasu k Prestolu usmerja,

kjer sedi JAGNJE ZAKLANO z zmagovito zastavo.

O, vse nebo zagori v Slavitev v bučečih požarjih
in v trepetajočih sunkih in silovitih viharjih
se žene k Njemu src pojočih plamen:

Amen!
Hvalo in Modrost in Slavo
in Moč in Čast
in Oblast
našemu Bogu v večno veljavo!
Amen!

Božja Slava grmi po vsem nebeškem svodu.

– – – – –

Na zemljo pada petje svetih trum
kot angelom iz tromb zveneči posevi,
naš hram je napolnil sveti šum –
čujte: med oboki ladje se tresó odmevi…
glejte: Marija Brezjanska v oltarju,
pojoč se smehlja k nebeškemu viharju –
o beli… neskončno beli glas…

Mašnik

O, naj tudi jaz
ujamem se v zvenenje nebeškega akorda:

Sursum corda!

Vsi

Imamo jih pri Gospodu!
Zapojmo tudi mi hvalnice s svetniki,
z angeli in nadangeli, z gospodstvi in prestoli,
z vso množico vojske nebeške, ki prepevajoč moli…
pridružimo se njihovemu velíčanju s svojimi vzkliki:

Svet! Svet! Svet Si, Gospod,
Bog vojnih trum! Sprejel Si vetrinjska krdela
v Svoja pridvorja izbrana
in poveličal njih smrti, dvignjene breznom iz žrela:
O, vladaj z njimi slovenski rod!
Naj polna bo Tvoje Slave slovenska dežela
zdaj po Satanu razdejana!
Svet! Svet!! Svet!!!

HOSANA!  HOSANA!!  HOSANA!!!