Priprava v zakristiji

DE PROFUNDIS – IZ GLOBOČINE

DE PROFUNDIS CLAMO AD TE. DOMINE – 

Iz globočine

vpije moje srce

v čas Tvojega Srda:

s krvjo SI zalil kot vesoljni potop

vse slovenske doline,

vsa naša brda,

mednje položil moj Narod kot v grob; 

iz dna

vulkanskega žrela,

ki ga razklal

je svetu do drobovja

evropski Gnev,

da je zavrela

v njem kot lava – 

krvava

Sla

in se razlila

od severa do juga

čez polje cvetoče

mojega Domovja

plodovitega:

struga

uničujočega, sežigajočega, ubijajočega Besnila

križa zvitega, kot za vislice s kljukami obitega,

in sekire zamahujoče,

izdrte iz snopa

starožitega;

iz dna

podsuvajočega se skalovja

v brezna globoka,

kamor nas pahnila

je bratova roka,

nečloveško trda,

stisnjena pest – 

kot srp ostra, kot kladivo topa,

mrka kot morilčeva vest,

Boga kolnoča

in nam tiščoča

še zdaj – ojoj ! – 

živo srce ob mrliče;

iz dna

glas moj – 

(grl umirajočih odmev)

k Tebi kliče:

Kdo bo obstal,

Gospod?

Je sam sebe razdejal,

bo poginil! Moj Rod?!

O, dobra je Tvoja Dlan:

v Jeze človeške najvišji dan,

ko brizgnila kri je visoko

kot zarja krvava v Tvoj Križ na Škrlatici,

kot z nožem Te udarila v izmučeni Lici,

Si po vsej zemlji slovenski razsul majske cvete – 

spominčice ob potokih, deročih v morja,

da ne pozabimo na Tvoje obete: 

Sem Pot, ki se ne izgubljam,

Varuh zvestih, ki jih ne pogubljam, 

spremljam jih tudi v Ocean …

Tedaj si razpel Svojo prebito Dlan

in pod toneče nogé

si nam pripeljal Svoj brod…

Kot Noeta v barko ob povodnji Vesolja

Si zgnetel nas vanj :

vse naše vojščale – fante in može,

starčke in žene in dekleta in otročiče,

konje in varuhe-pse in vprežne voliče,

še petelina z domačega pridvorja

in žitna semena iz kašč – 

in spustili smo s potoki se za obzorja

na morsko plan.

Naša jadra: Tvoj Plašč

Naša zastava: Tvoja Volja…

Gospod, kdo bo obstal?

Kdo bo obstal še ta dan?

Prižgi nam nove nade!

Pripni nas na novo zvezdo!

Še vrabček najde svoj stan,

še grlica gnezdo,

kamor položi svoje mlade.

Naj obstane naš brod, ves ubog,

na Tvojo Milost pripet

po Tvojih angelih in veslarjih – 

ob Tvojih oltarjih,

Gospod nebeških čet,

naš Kralj in naš Bog!

Čudno pomirjen je v sebi naš brod –

lokvanj v burje vrišču,

zapirajoč se sam v svojo raztrgano čašo.

Gospod!

Obstal sem na pragu k Tvojemu svetišču,

da berem za Slovence, krvavo pobite,

v to barko zgnetene in doma brez zaščite –

Véliko Črno Mašo…

Iz globočine

vpijem k Tebi, o Bog:

usliši glas Domovine!

Odplavil si nam krhki domači breg spod nog,

naš brod ob čereh popeljal na visoko morsko plan,

odmaknil očem planine, gorice in ravnice,

mesta in trge in naše vasice,

potoke in reke, studence in brzice,

a srcu si pustil za najbednejši dan

največjo tolažbo – Brezmadežno Devico,

Svojo Hčer, Mater Svojega Sina,

našo slovensko nebeško Kraljico,

kronano Marijo Pomagaj z Brezij,

da roma z nami… O Mati in družina!

Njo smo Ti postavili v ta bedni oltar,

Njej nosimo srca svoja v dar,

naj Ona Ti našo ljubezen pokloni,

na Tvoje Srce nas Svoje nasloni

kot ko sesedla se je s Tabo pod križe – 

Bolečina bolečin, ki smo zdaj ji najbliže!

Ali pa sam po naše prošnje k Njej sezi,

kot takrat, ko – Dete – si tipal za mlekom,

in naše rane zaceli s Svojim lekom!

In našo žalost, ki nikoli ne mine,

spremeni v svetle hvaležne spomine;

naravnaj jih pod zvezde in v nebesa,

kjer bleste se sinov razbita telesa…

Odpusti nam kletve na morilce sinov,

odpusti nam pretnje iz zlobe in tegobe,

odpusti požigalcem naših domov,

odpusti nam privezanost na zemsko last –

(ko človek nič nima, je tem večja nje slast!)

Toda poveličaj naših mrtvih žive duše,

daj jamam rose, da ozelené mrtve ruše,

pokrivajoč neznanokje njihove grobe:

postavi jim k vzglavju gozdne tesnobe,

Svoj Križ, a na čelo prebito – Čast!

Marija Pomagaj z Brezij,

slovenska begunka pred križasto kljuko,

solze nevtolažne nam v Naročje prestrezi

in k Bogu dvigni vojščakov teh muko,

ko jih ubijalo je kladivo, sekal srp…

Kraljica, pripni jim v ščit viteški grb,

izberi jih za stražo Sebi v podnožje

kot angelov Svojih izbrani oddel,

Ti, ki poznala si njih orožje:

Vero gorečo, Ljubezen vročo, Upanj pogum,

sijoč z njih čistih čel!

Sveti Mihael,

vojskovodja angelskih oboroženih trum,

na praporih si vojev naših vihral

s perjanico generalsko in mečem izdrtim,

Ti, ki z angeli Napuha si boj bojeval:

daj vsa odličja tem mučenim Smrtim!

Vsi angelski kori, vsi svetniki in mučeniki,

pripojte v moj glas, da odmev ne bo mrtev,

naj v vaš slavospev jeclajo naši kriki:

Visoko dvigni, Bog, slovensko žrtev!

Njih krone mučeniške iz bodičja in žice,

zadrte v lobanje po stenah brezen,

obdaj s Svojo Lučjo, da zagore kot sij

čez Temo Domovine leteče bliskavice!

Njih kri prelito v zarjo rožno razlij

čez nebo ob Svoj Križ na vrhu Škrlatice,

vanjo odet razpni roki kot Ljubezen,

objemajoča ves Narod, odrešen Jeze

po Odkupu krvi v znamenje Zaveze

med Tabo in njimi in nami na večni čas!

Iz dna

vpije k Tebi moj glas:

Kdo bo obstal, Gospod!?

Noč je svetla.

Na naš brod

nove zvezde so vrgle luč z nebeških svodov.

Slavimo to Zavezo s cimbali in reji!

In stopil bom pred oltar Gospodov – 

INTROIBO AD ALTARE DEI.