Leto 2025 bo polno obeleženj, spominov in obletnic. Nekateri bodo spomini na srečne dogodke, kot je 80. obletnica konca druge svetovne vojne. Naša slovenska skupnost v Argentini pa se bo skozi vso leto spominjala tudi težkih dogodkov, ki so pred 80 leti prisilili naše prednike, da so zapustili svojo ljubljeno domovino. Tej že tako žalostni okoliščini pa se je dodala še Vetrinjska tragedija in vračanje ter kasnejši pokol 12.000 domobrancev. To je bil le začetek zgodovine slovenske politične emigracije v Argentini. Da bi obogatili te spomine se je uredništvo Svobodne Slovenije odločilo, da bo v vsaki številki tega leta objavilo članke, ki so jih v našem časopisu napisali ugledni Slovenci, kot so Marko Kremžar, Tine Debeljak, Miloš Stare, Milan Komar in drugi. Njihova sporočila – kljub preteku mnogih let – ostajajo povsem aktualna.  Upamo, da boste uživali v branju.

Bog daj srečo! 

Za novo leto si prijatelji podajo roke in si voščijo srečo. Vsako novoletno voščilo se končuje z željo, da bi bilo novo leto boljše, srečnejše, kot je bilo to, ki je utonilo v večnosti. Ne le trpini, brezdomci, reveži in bolniki, ampak tudi zdravi, bogati in slavni ljudje si žele več sreče. 

Tako je ubogo človeško srce. Če nima ničesar, si želi vsaj nekaj, če ima nekaj, si želi več, in če doseže to, si želi vse. Vsega pa dobiti ne more. Od tod nemir v naših srcih, od tod to hrepenenje po sreči. 

Mi protikomunistični Slovenci, katerih delež je bil v minulem desetletju ena sama veriga trpljenja, krivic, ponižanj in žrtev, čutimo bolj kot tisti, ki žive v rednih razmerah, željo, da bi se nam enkrat nasmejalo sonce sreče. Leta 1940 smo s strahom pričakovali katastrofe, ki se je bližala, trepetajoč za usodo svoje domovine in svojih dragih. Česar smo se bali, je nenadno prišlo. Začelo se je na Veliki petek leta 1941. Ta Veliki petek je trajal štiri leta. Česar nam niso uničili okupatorji, so dopolnili sinovi lastnega naroda, ki so se prodali tuji, zločinski ideji in spremenili našo ubogo zemljo vnebovpijočih zločinov. Ko je bilo končano svetovno klanje in se je svet zopet vrnil na pot, ki vodi do miru in sreče, se je za naš narod začela doba, ki je bolj boleča in bolj žalostna kot katerakoli prejšnjih. Ne vemo, kdo je v naslednjih štirih – petih letih bolj trpel: ali narod, ki je ostal doma pod komunističnim bičem, ali mi, ki nam je bila ljubša tvegana pot preko ponižanja in trpljenja v svobodo, kakor pa človeka nevredno suženjstvo v domovini. Eni in drugi smo trpeli in trpimo dovolj. Saj trpe tudi drugi narodi, a zdi se, da noben narod ni izpil keliha trpljenja tako do dna, kakor smo ga Slovenci. 

Zato je naša želja po sreči in naše voščilo, da bi jo dosegli, tem bolj upravičena. 

Bog daj srečo naši dragi domovini Sloveniji. Vsak dan raje jo imamo, vsak dan lepša se nam zdi. Čim bolj trpi, tem bliže je našemu srcu. Mi, ki verujemo v skrivnost trpljenja, vemo, da vse gorje, ki zadeva našo domovino, ne bo zastonj. Vemo, da bo prelita kri naših mučencev in vse duševno in telesno trpljenje naših dragih bratov v domovini pospešilo prihod tistega dne, ko bo naš narod doživel poleg plačila v nadnaravnem pogledu, tudi to, kar je podlaga narodove časne sreče: pravico in svobodo. 

Bog daj srečo nam Slovencem, ki živimo razkropljeni po širnem svetu. Tudi mi smo je potrebni. Potrebna so je naša srca, ranjena in strta zaradi prestanega gorja. Naj bi nam novo leto prineslo mnogo zdravega življenjskega optimizma. Smo kakor drevo, ki je šla ujma čezenj. Ledena toča je zbila na tla sadje in listje, vihar je polomil veje. Pa pride nova pomlad: rane se zacelijo, nove mladike poženejo in prikaže se novo cvetje, ki da novo sadje. 

Bog daj srečo vsem našim plemenitim stremljenjem: našemu zdravemu pojmovanju življenja, polnem krščanskega duha, naši poštenosti, naši delavnosti in podjetnosti, našemu visoko razvitemu čutu ljubezni do bližnjega in vsem tistim plemenitim lastnostim, ki nas uvrščajo, neznatne in majhne sicer, v vrsto velikih narodov sveta. 

Bog daj srečo pri skrbi za naš telesni blagor. Tudi do te sreče imamo pravico. Bog daj zdravja delovnim rokam in glavam potrebne modrosti, da ne bomo pretirano skoparili, ne prešerno razmetavali. Bog daj srečo vsem tistim družinam, ki bi rade v bodočem letu doživele toploto, ki jo nudi lasten dom. Bog daj, da bi naša mladina, ki dorašča, napredovala umsko in telesno tako, da bi delala čast svojemu narodu. In da bi sleherni naš izobraženec, obrtnik in delavec tudi v bodoče užival v svobodi sadove svojega dela! 

Naj spremljajo naša posebna voščila zlasti vse one, ki čutijo dolžnost, da umsko in tvarno vodijo narod, želimo jim potrebne modrosti, požrtvovalnosti in možatosti, da bodo budno sledili toku življenja, braneč svoj narod proti vsakomur, ki bi mu hotel delati škodo. 

In še za sto drugih želja, ki jih skrivajo naša srca: Bog daj, da bi se izpolnilo vse, kar nam je v resnično srečo! 

In končno, kdo bo zameril, če Svobodna Slovenija želi sreče in božjega blagoslova — sama sebi. List bi bil rad vsak dan popolnejši glasnik vseh tistih stremljenj, ki hočejo, da bi Bog blagoslovil delo posameznikov in delo skupnosti za blagor Slovencev. 

Bog daj srečo!