Ne denar, ampak zdravje je naš največji kapital. So milijonarji, ki bi radi dali svoje milijone, da bi kupili zdravje, če bi bilo mogoče. Zdravje premalo cenimo. Dokler smo zdravi, ne vemo, kaj imamo, šele, ko ga izgubimo, se zavedamo, kaj smo imeli. Človek, ki izgubi dom in domovino in mora po svetu, dostikrat nima drugega kapitala, ki mu pomaga do novega življenja, kakor zdravje. Tako se je zgodilo z nami, ki smo morali nenadoma in proti lastni volji golih rok zapustiti svoje domove.
V letih našega begunstva smo bili kljub nezadostni prehrani, slabim stanovanjskim razmeram in hudemu duševnemu trpljenju še kar trdni in zdravi, da smo se sami sebi čudili. Ko smo prišli v nove kraje, je bilo eno naših prvih zadoščenj obilna hrana, ki je menda nikjer ni manjkalo. Okrepili smo se in s pogumom začeli graditi novo bodočnost. Pri tem smo pa marsikdaj pozabili, da obilica vsakdanjega kruha še ni vse, kar za zdravje potrebujemo. V borbi z življenjem je ta in oni zanemaril skrb za zdravje, češ, saj sem zdrav, pa se je nenadoma znašel v težavah, o katerih se mu pred kratkim še sanjalo ni.
Naša prehrana je zaradi razmer v katerih živimo, večinoma nepravilna. Skodelico tople tekočine privoščimo telesu, predno začne osemurno težko delo, naložimo ga pa do vrha, ko delo dokonča. Med delom ga pa skušamo varati s koščkom sumljivega narezka ali s še bolj sumljivo konzervo. Človeški stroj potrpežljivo prenaša to nasilje leto, tri, pet let, enkrat pa pravi: “Sedaj pa ne morem več…” Pravilna prehrana je umetnost. Naučimo se te umetnosti, da bomo znali mi in naši domači, kaj, kdaj in kako moramo jesti, da nam bo prehrana postala najvažnejša opora pri obrambi našega zdravja.
Kraji, v katerih živimo, so vse prej kot zdravi. Čeprav tudi naše slovensko podnebje ni bilo ravno idealno, smo bili vsaj na svežem zraku lahko in sredi zelenja in gora.
Sedaj pa živimo po večini v velemestih in industrijskih središčih, kjer stotisoči avtomobilov in gozdovi tovarniških dimnikov noč in dan zastrupljajo zrak in z njim naše telo. Te dni smo lahko na lastni koži čutili, kako se počuti naš organizem pri štiridesetih stopinjah toplote, v okuženem zraku in pri stoodstotni vlagi. Ne mislimo, da s trenutkom, ko vlaga in vročina popustita, naše telo pozabi, kaj je moralo v takih dneh prestati. Neverjetno hitro se staramo: v desetih letih se bomo postarali telesno in duševno za dvajset let.
Če te ugotovitve veljajo že za tistega, ki v takih okoliščinah po pameti živi, kaj naj rečemo o tistih, ki se na nevarnosti za zdravje nič ne ozirajo in ravnajo, kakor bi bili iz železa, ali kakor da bi jih nič ne brigalo, kaj bo jutri. Le par primerov naj na tem mestu omenim, ki se mi zdi, da bo marsikdo izmed naših ljudi zaradi njih plačal drag račun:
Prekomerno delo je prva nevarnost. Noben človek dalj časa ne vzdrži brez škode za zdravje dela v dveh dnevnih šihtih. Vemo, da nihče ne dela preko mere za zabavo, ampak iz nujne potrebe, vendar moramo večkrat opozarjati na to nevarnost, ki je že mnogim ljudem izpodkopala zdravje. Niso hoteli mirovati v urah, določenih za počitek, potem so pa morali počivati v času, določenem za delo.
Počitek je vsakomur, ki telesno ali duševno dela, nujno potreben. In to resničen počitek. Angleži in severni Američani, ki so mojstri praktičnega življenja, so že davno vpeljali takozvano angleško soboto, ki je poleg nedelje izključno posvečena telesnemu in duševnemu oddihu. V prosti naravi živeči človek tega počitka morda ne potrebuje, mi pa, ki smo se spremenili v dele strojev in številke, ga pa krvavo potrebujemo. Plačani letni dopust, do katerega ima danes že skoro vsakdo zakonito pravico, bi moral biti vedno čas, ki ga porabimo za okrepljenje našega zdravja. Seveda stane dopust, ki ga preživimo v gorah ali na morju, še več bo pa stala nega bolnika, ki si je pokvaril zdravje, ker ni znal pravočasno preprečiti, da bi se mu zdravje ne pokvarilo. Saj vemo, da je veliko lažje bolezen preprečiti, kakor pa jo zdraviti.
Moderna zdravstvena in socialna politika vseh narodov posveča veliko pažnjo oddihu zlasti delavskih množic, vedoč, da je zdrav državljan največji narodni kapital. Zavedajmo se tudi mi te resnice, kadar gre za naše lastno zdravje in za zdravje naše družine.
Svobodna Slovenija
Leto XIII
Št. 5
3. 2. 1955
