V nedeljo, 25. junija, smo imeli v Slomškovem domu vsakoletno junijsko spominsko proslavo.  

Spomnili smo se žrtev med in povojnega komunističnega nasilja v Sloveniji.  

Med sv. mašo  so peli otroci naše šole in mladina.  Po maši nas je nagovoril Jože Lenarčič, nato smo se v procesiji pomaknili k spominski plošči. Otroci  so nesli  prižgane svečke in jih tja položili. 

Za konec smo vsi skupaj zapeli  pesem “Moja Domovina”.

Govor Jožeta Lenarčiča:

Dragi Ramoščani,

Letos smo ponovno tukaj, v spomin. Spomin je potreben, dobro nam dene. Čeprav to delamo v čast našim junijskim mučencem, spomin koristi samo nam, kajti, njim koristi le naša molitev, če jo morda še potrebujejo.

Zakaj se spominjamo? Iz nostalgije? Zaradi spoštovanja? Tukaj smo, ker spomin krepi našo identiteto, saj smo tudi to, česar se spominjamo.

Rad bi vam na kratko komentiral svojo lastno izkušnjo v zvezi s tem, česar se spominjamo danes. Na drúžbenih omrežjih preko interneta pogosto prihajam v stik s Slovenci iz domovine. Ko se pojavi tema o naši, medvojni zgodovini, velikokrat opazim, pri mnogih Slovencih, hitro zavračanje, sploh ko opazijo, da sem Slovenec iz Argentine. Po navadi mi ponavljajo eno in isto: da naši so bili narodni izdajalci, kolaboranti, fašisti, celo tisto, da si ne zaslužijo niti krogle, da povojna “čistka” ni bila dovolj, itd, itd. Družbena omrežja na internetu omogočajo to, da ti z brutalno iskrenostjo povedo tisto, česar se ne bi upali povedati v obraz, ampak na nek način je to tudi koristno, saj s tem lahko odkrijemo, kaj si v resnici mislijo.

Ko hočemo razpravljati o zgodovinskih argumentih, pri teh Slovencih skoraj nikoli ne najdeš želje, da bi kaj več govorili, da bi se v to poglobili. Vedno iste zaključne stavke, in se enostavno konča pogovor. Zdi se, da zgodovina ki so jo slišali, ni sporna, saj je seveda, zapisana tako v knjigah. 

Ravno to je najbolj zmedena stvar za analizo. Težko je razumeti ta ravnodušen prezir, brez analize. Vedno bruhanje ene in iste naučene fraze, kar avtomatično. Kot da bi se branili pred kakšno pošastjo, z eksorcističnimi frazami, ki so se jih nekdaj naučili.

Vendar, lahko spoznamo, da v resnici ne vedo, kdo je tista pošast, ki jo zavračajo. Ne vedo. Ta pošast je neki zamegljen koncept, nekaj slabega, nagravžnega. Nekaj, o čemer nočejo in tudi ne morejo govoriti. Beseda domobranci jim povzroča iracionalni odpor. O njih ne vedo ničesar, a vseeno verjamejo, da je nekaj izredno nasprotnega patriotizmu. Naučili so jih, da so neki junaki – heroji, uničili to pošast in osvobodili narod. Kot v kakšnem Tolkienovem srečnem koncu.

Tukaj je glavno vprašanje. Vedno so slišali za to pošast, ki jo domobranci predstavljajo, a ne vedo, kdo so bili. Lažje je sovražiti tisto, česar ne poznaš. Čas je, da enkrat za vselej rečemo, da pošasti ne obstajajo.

To ni pošast, to so ljudje. Ljudje. Niso to demoni, ki so prišli iz pekla in se utelesili, da bi delali zlo narodu. Bili so ljudje, ki so prihajali iz istih vasi kot vsi drugi Slovenci. Morda, nekoliko posebni, ker so bili večinoma zavedni kristjani, a vseeno, so bili kot ostali Slovenci pred vojno. Ljudje, ki so imeli družine, starše, brate, sestre, otroke.

Bili so sosedje in sorodniki, navadni ljudje. Večinoma kmetje. Večinoma mladi.

Tista pošast, ki so jo uničili, raztrgali in vrgli v jame, so bili pravzaprav predvsem mladi kmetje. To so tisti, ki polnijo tistih 750 jam. Preprosti ljudje, skoraj vsi. Ljudje, ki so se ukvarjali predvsem kmetovanju, živalim, mizarstvu, tudi študenti, učitelji, trgovci.

Kako je mogoče, da so ti predvsem mladi ljudje, ki niso nič vedeli o politiki, nenadoma zapustili to preprosto življenje in postali grozni fašisti, germanofili, izdajalci domovine? Kaj je lahko napeljalo toliko mladih kmetov v boj proti komunističnim herojem, ki so hoteli osvoboditi domovino izpod okupacije? Zakaj so zavrnili ta plemeniti in domoljubni upor?

Ali ni morda razlog v tem, da ta osvobodilna epopeja, ni bila res tako plemenita, in si je ti preprosti ljudje niso želeli?

Ta »otročji« mit o pošasti, ki ga je vsilila povojna komunistična diktatura, in ki presenetljivo velja še danes, vztrajno prevlada v mislih vseh preživelih: ti grozljivi ljudje so sodelovali s sovražnim okupatorjem, zato da bi neusmiljeno podjarmili lastne sosede. Te ljudi naj bi, po njihovem mnenju, nenadoma obsedlo zlo, ker so zapustili njive, da bi šli pobijat partizanske junake.

Kako je to možno? Mit je za današnje Slovence še vedno močnejši od radovednosti;  malokdo se vpraša, zakaj se je vse to zgodilo, zakaj so se ti mladi tako odločili?

Neštete knjige, ki so jih po vojni napisali preživeli, pričevanja številnih prič, aktualne revije in televizijski programi, pripovedujejo neko drugo zgodbo, ki se nikakor ne ujema z mitom o pošasti.

Danes vemo, da je skoraj 750 jam polnih Slovencev. Mnogi Slovenci jih z nerazložljivo krutostjo raje ignorirajo, ali še huje, zanikajo. Ker so v njih pošasti, ne ljudje. Je pa preveč Slovencev v tistih jamah, da bi jih ignorirali.

Kako je mogoče, da jih je bilo toliko? To bi moralo pritegniti pozornost vseh.

V tem vedenju zanikanja najdemo veliko podobnost z obnašanjem tistih, ki splavijo: nočejo vedeti, kaj je tam. Ne gre samo za brezbrižnost, to je brutalno in divje zanikanje drugega, bližnjega. Danes vidimo to v sedanji komunistični oblasti Slovenije, ki je pred kratkem razveljavila Dan Spomina na žrtve komunističnega nasilja. Brez sramu, z neracionalnim barbarstvom sredi 21. stoletja: vse te žrtve si ne zaslužijo nič, ne smejo imeti glasu, ne glede na to, kdo so bili. Nihče ne bi smel vedeti, da obstajajo. Ne zaslužijo si niti mrliškega lista. Seveda, tudi groba ne.

A prikrivanje ni dovolj, da bi se izognil resnici. Obstajali so, in so še vedno tam, v teh grobovih sredi gozda, in nas sprašujejo o prihodnosti.

Zakaj bi jih morali zanemariti? Vemo, da so bili nesprejemljivo drugačni od tistega, kar je komunizem vsiljeval med svojo revolucijo. Nestrinjanje s komunizmom je bilo plačano s smrtjo. Med vojno, predvsem pa ko se je končala, so morali izginiti vsi tisti, ki so bili drugačni, prav vsi: kmetje, uslužbenci, intelektualci, učitelji, duhovniki, ženske, otroci, starci.

Nekateri dokumenti takratne slovenske komunistične partije so že dostopni vsem, govorijo jasno in brez prikrivanja; pravijo, da je “potrebno in odločno obračunati z elementi proti-revolucije”. Nikoli ne omenjajo takšnega nasilja nad okupatorji, le nad Slovenci samimi. Seveda, to ni bil boj proti okupatorjem, to je bila revolucija proti lastnim sosedom za prevzem oblasti. In ti preprosti ljudje, so zavrnili to nasilno komunistično revolucijo.

Nebeška Mati nas opozarja, od Fatime do sedanjega trenutka, da se hudič z vsem svojim zlom razodeva v tem koncu časov preko ateističnega komunizma. Včeraj in danes. Dokazi so jasni, ta ateistični materjalizem je zastrupil sodobnega človeka in vodi največji upor proti Bogu: zanika razum, naravni red, in namesto tega vsiljuje umetne in tiranske ideologije, ki si jih je izmislila le peščica ljudi. Človek namesto Boga. 

Neki kmečki mladenič, ki je pobegnil iz partizanskih vrst in se priplazil domov, je svoji prestrašeni materi povedal, zakaj jih je zapustil, in to s preprostimi besedami, je rekel: »mama, to niso naši ljudje«.

Brez premišljenih razlogov, enostavno “to niso naši ljudje”. Zdrava, poštena kmečka pamet.

Tako kot nam je Kristus dal zgled neomajne ljubezni z daritvijo na križu nam ti preprosti fantje, z vso svojo ponižnostjo in žrtvijo kažejo, kakšna mora biti ljubezen do domovine.

Kako naj pozabimo to dediščino, to preprosto, pristno daritev?

Tukaj smo, ker jih ne bomo pozabili.